Dub Club festival
Sreda, 12. in četrtek, 13. februar 2009
Vstopnina: 15 eur/festival, 12 eur/posamezen večer, 10 eur/z rezervacijo

Dva večera tega mini festivala sta prinesla tri dokaj zanimive koncertne dogodke, začnimo najprej kar z zasedbo, ki je v sredo otvorila dogajanje. Dubzilla je izjemna s tega stališča, da prihaja iz dolenjske metropole, torej kraja, v katerem sem pišoča gor zrasla in v 18 letih ne dobila informacije, da obstaja glasbena zvrst po imenu dub. Torej, že samo dejstvo, da v Novem mestu obstaja dub bend, iz mojega zornega kota pomeni svojevrsten presežek. Kitarist in nekako frontman Sleyk se je kalil v skupini Moveknowledgement, po mojem mnenju najboljši novomeški zasedbi ever, katere nadžanrskost se bo težko še kdaj ponovila, danes pa z ostalimi fanti preigravajo bolj klasičen elektro dub, ki se raje kot v roots vode pusti odpeljati v elektronsko/punk žaganje, skratka ravno pravšnjo godbo za začetek sredinega večera. Naj omenim le še izredno simpatičen unikum, ki je bil del dveh komadov, t.j. semplanje slovenskih pravljic, tistih kasetnih, ki po mojem mnenju repertoarju Dubzille prinašajo največjo dodano vrednost. Francoski dvojec Brain Damage, ki je v sredo nadaljeval v Gali hali, in britanski Vibronics, katerega smo poslušali naslednji dan v Channel Zero, pomenita podobno ločnico v okusih kot izbira kava/čaj. Čeprav obe zasedbi izhajata iz istega prednika, jamajškega dub semplanja roots reggae komadov, predstavljata sodobni glasbeni smeri, ki sta se precej neodvisno razvijali daleč stran od nedrjev jamajške grude. Dub se je pod Francozi razvil v producentsko zahtevnejši elektro žanr, iz katerega so popolnoma izločili jadikovanje o vsemogočnemu Jahu-ju, medtem ko so jamajški priseljenci na Otoku s pomočjo britanskih producentov ohranili rasta filozofijo, originalni dub pa spremenili v še bolj plesno obarvan zvok, ki v najbolj gorečih primerih preide v že skorajda tehno štanc. Če je komu všeč takšno poskakovanje in kdaj leti na relaciji Ljubljana-London, mu vsekakor priporočam mesečne večere pod imenom University of Dub, ki so že več let nekako srčika te glasbene zvrsti in na katerih se vsakič pomerijo tri do štirje izmed soundsystemov, ki pomenijo najboljše, kar ponuja britanska dub scena.

Moja preferenca okusov mi je že vnaprej dala vedeti, da bom bolj uživala na četrkov večer in Vibronics so me popeljali tja, kamor sem si želela, čeravno so se na trenutke malce preveč šlepali na efekte, ki so nedvuomno spominjali na Zion Train, niso pa privlekli na dan nobenega zvoka, ki bi poudaril njihovo lasten značaj (če ne štejemo izgovarjanja besede merchandise, kar smo slišali zagotovo dvajsetkrat). Na odru je bilo lepo slišati kar dva odlična MC-ja ter doživeti zvok britanskega dub unergrounda v domačnosti Ch0. In domov sem se odpravila zadovoljna z obilno dubovsko popestritvijo delovnega tedna ...

Tekst: M. Ajkula
Foto: Tjaša Janovljak