Ozora / Madžarska
06.08. - 10.08.2008
Vstopnina: 50 / 60 / 70 €

Trance festivalov je v naši ne tako daljni okolici kar nekaj, eden bližnjih pa je kakih 400 km oddaljen Ozora festival. Južno od Blatnega jezera so razpotegnjene številne površine obdelovalnih površin, med katerimi se vijejo neravne ozke asfaltne pa tudi neasfaltne ceste, ki povezujejo tipične panonske vasice, kjer zgleda, kot da bi se ustavil čas. Trabanti, Lade in Wartburgi drvijo med neskončnimi polji koruze, sončnic, ki jih olepšuje neverjetna količina divje indijske konoplje. Ozora, kljub majhnosti in nepoznanosti, predvsem zadnji 2 leti privablja veliko število tujcev, teh je vedno več iz cele Evrope, poleg domačinov pa največkrat odmeva nemški jezik.

Na vhodu v skrito slepo dolino pozdravlja velik napis Welcome to paradise in organizatorji se vsako leto bolj potrudijo, da bi nam pisane svetleče gobice in ostali fluoroscentni okraski pričarali občutek nadzemskosti. Večina ljudi, kljub temu, da se festival uradno začne šele v sredo, pride že na začetku tedna in odide kak dan po koncu festivala. Ozora ni klasičen festival, kjer je na voljo več odrov, temveč so vse sile skoncentrirane na glavni oder, v podporo in relaksacijo pa je chill out šotor. Zvezde večera so bile skoncentrirane med sončnim vzhodom in zaključkom 'večera' ob treh popoldne, kar je za nočne ptice pravi umor. Marsikdo je šel zato spat s kurami, vstal ob 6h, spil pivo, dve in se podal na plesišče. Tako smo prvi dve noči celo noč čakali na 'ono pravo' in nato izmučeni zaspali, brez prave doze hitropokajoče glasbe. Kljub vedno bolj uveljavljenem festivalu, ki poteka že deveto leto, izbor DJ-jev ni bil nadpovprečen, pa tudi sami seti, razen nekaterih, niso prav briljirali, bolj vztrajni pa so povedali, da je bil vrhunec večera (?!?!) v poznih dopoldanskih urah.

Res pravo presenečenje pa so bili Juno Reactor iz Velike Britanije, ki so z živim nastopom pretresli vse. Pet tolkalistov na odru je prava redkost, začinjenih z moškim in ženskim glasom ter kitaro in samplerjem pa takorekoč prava ritemska milina. Tribal trance, ki je na trenutke zvenel kot Massive Attack ali pa Asian Dub Foundation nam je postregel z neverjetnimi ritmi, ki jih ne doživimo pri ostalih, klasičnih DJ-jih. Morda je krivo premajhno umsko eksperimentiranje ali uboga mašinerija, ampak od takih nastopov bi se lahko vsi učili. Škoda je, da se večinoma DJ-ji zadovoljivo s seti, brez potrebe po oplemenitenju glasbe in tako svojo publiko marsikdaj prikrajšajo.

Kljub splošnemu dobremu občutku o festivalu pa sem po treh letih še vedno presenečena, da nekaterih stvari, ki so motile že prvo leto, ne izboljšajo. Presenetljivo malo WC-jev, ki jih sčistijo le enkrat dnevno, porazen letak z imeni nastopajočih, neodzivnost organizatorjev na blatne mine na plesišču, okoli tušev itd ...

Tekst in foto: Tjaša Janovljak