Ljubljana / Križanke
23.05.2008
Letos smo se z ekipo RockOnNet službeno udeležili le enega koncerta izjemnega festivala Druga godba. Srečni izbranec je bil petkov koncert v Križankah, naslovljen kot Postpunk legende srečajo zvezde Barcelone. Nadaljevanje pa je bilo napovedano v ljubljanski dvoran(ic)i Channel Zero, kjer se je vse skupaj tudi začelo. Zares začelo! Torej after, kot odličen zaplet, vrh, razplet in razsnova dramskega trikotnika. Vse pa se je zasnovalo na najboljšem prizorišču, kar jih premore glavno mesto.
Že ob najavi programa so mariskateri (konzervativni?) zmajali z glavo... pustpunk in flamenko? „Ja!“ so rekli organizatorji! A kljub trdnemu pritrdilnemu odgovoru, sta poleg stalnih gostov samega festivala, bila opazna dva toka ljudi. Eni so napolnili prostor pod odrom za dobro uro po deveti, medtem ko so drugi brezskrbno v predverju pili pivo. Ti so sproščeno klepetali in čakali na španske zvezde. Poslušalci v dvorani pa so rajali na glasbo okiteno z oznako postpunk, ki je tudi v avtorici tega članka vzbudili žejo. Kljub temu pa so bili ljubitelji Gang of Four priča energičnemu nastopu štirih, Andya Gilla, Jona Kinga, Dave Allena in Marka Heaneya.
Ob enajstih je nastopil čas, da na oder stopi ekipa Ojos de Brujo Sound System. Pevka Marina je pred dobrim tednom povila dojenčka in slovensko publiko ob tem prikrajšala za svoj karizmatičen glas. Navadno devetčlanska skupina nastopa še s kakim setom bobnov in dodatno kitaro, pri nas pa so se ustavili v precej okrčeni zasedbi. Poleg DJ Panka še Max na tolkalih, med drugim tudi na t.i. cajón-u(flamenko škatla), Paco na flamenko kitari in Javi na basu. Za izjemno dobre vizualizacije na platnu je poskrbel VJ Mongo, vizualizacije v živo pa so bile v nogah, rokah in bokih flamenko plesalke Susane. Največji privrženci so, kljub grenkemu spoznanju, da skupina ne nastopa v celoti, lahko doživeli nekaj tolažbe z miksanjem pevkinega vokala. Deležni smo bili glasbenega izbora iz albumov Vengue, Bari in zadnjega izdanega Techari, predvsem pa smo podoživljali Remezclas de la casa, s katerim so že pred petimi leti predstavili lastne remikse. Tako nekako smo jih doživeli v Križankah. Tempo so stopnjevali od počasnejšega duba do hitrega drum 'n' basa v simbiozi s tradicionalno španskim flamenkom, prav na koncu pa so pokazali še, da se flamenko odlično ujame tudi z vedno bolj priljubljeno cigansko glasbo.
Če kdo še ni bil v Španiji in ni v živo videl dejstva, da Španci oživijo šele ponoči, se je v to lahko prepričal v petek. Če sem natančnejša, v zgodnjih sobotnih urah, ko smo se največji fani odpravili na obljubljeni after na Metelkovo. Ob mojem prihodu se je ljudstvo že počasi nabiralo v dvorani in čakalo na prihod Čarovnikovih oči. Za ogrevanje je skrbela DJane Didipoka (Gipsyjungle), ki nas je že uvajala v latino-balkan ritme. Ko je skupina prišla, je DJ Panko kmalu prevzel krmilo in v sekundi zlil svoj španski temperament v glasbo, ta pa se je dotaknila prav vsakega v prostoru in ga pripravila na ples. Zdelo se je, da je Channel Zero v trenutku oživel. In zelo živ ostal prav do šestih zjutraj, ko je bila zabava prekinjena, saj so se vrata kluba zapirala. Na odru sta se DJju večkrat pridružila še tolkalist Max in kitarist Paco, poleg njiju pa je enkrat na oder stopil še španski erazmusovec in nam pokazal svoje navdušenje nad tolkali. Glasba je bila stilsko ves čas podobna tisti v Križankah, postregli pa so nam z večjim obsegom svojih del, navsezadnje so najprej nastopali uro in pol, tu pa kar štiri. Kot že rečeno, za marsikoga je bil nastop Ojos de Brujo Sound System na Metelkovi tisto pravo, saj kot sound system sodijo veliko bolj na klubski oder kot na veliko prizrišče Križank.Vsi tisti, ki smo zmogli energijo in nadaljevali koncert, smo potešeni odšli domov, kar se morda ne bi moglo reči za ostale. Takšen vtis sem namreč dobila ob odhodu iz Križank.
Kdor bere koncertne napovedi, ve, da nam je organizator obljubljal latino žur, po katerem bo težko ostati živ, in prav je imel. Le stežka je bilo iz ekstatične dvorane Channel Zero oditi v sobotno jutro.
Tekst: Tjaša Janovljak
Foto: Marko Mazej
pošljite èlanek
verzija za tiskanje
