Ljubljana / Orto bar
25.4.2008

Orto bar in Buba sta nam v okviru Ortofest prireditev v petek servirala sicer domači publiki v marsikateri variaciji (Lali Puna, Saroos) dobro znane in preizkušene bavarske The Notwist, ene izmed vodilnih predstavnikov žanra, ki se je v zadnjih letih oprijel pod vzdevkom indie-tronica. Da je indie-tronična ponudba v zadnjem času gotovo v vrhu med žanri, se je pokazalo tudi spričo tega nastopa, saj se je do zadnjega kotička poln Orto bar šibil že v okviru nastopa uvodnih Demeter.

Meni sicer neznan duo Demeter sta, kot smo lahko vidli, Miha Zbašnik in Jure Engelsberger (nekdanja protagonista punkovske Racije) sta se tokrat poslušalcem predstavila v klasično-akustični maniri ubiranja strun, nežnega brenkanja ter vse skupaj vpela v poezijo petja in spoken-worda. Ne glede na žanrski (unplugged) odmik je treba reči, da sta glasbenika s svojim originalnim glasbenim početjem pritegnila k poslušanju večji del publike.

Kmalu za njima sta publiko sramežljivo pozdravila brata Acher (kitarist, basist), ki skupaj s tolkalcem Martinom Messerschmidtom predstavljata jedro zasedbe že od začetka delovanja izpred 15 let. Trojici je vidnejši album Shrink iz leta 1998 elektronsko ozaljšal trenutno (na odru) še en vidnejši član zasedbe Martin Gretschmann, mimo katerega spričo raznoraznih glasbenih igračk in tehnikalij povprečno koncertno uho/oko ne more. Zvočni plan se obnovi in še nadgradi ob izidu najvidnejše plošče Neon Golden (pred šestimi leti), kjer ta klik-pop projekt potisne elektroniko, nalezljive ritme, spevne melodije še bolj v ospredje. Njihov pravkar poviti (uradno izide šele v začetku maja) The Devil, You + Me pa je, kot smo se lahko prepričali na lastna ušesa (predvsem studijsko) že nekoliko akustično sproducirana sodobna različica prejšnjih dveh. Vsekakor pa so s svojo do sedaj že prepoznavno mavrico (že včasih preveč) zasanjanega/toplega vokala v kombinaciji z elektronskimi zankami, sempli, organskimi kitarami in nasičenimi perkusijami neverjetno všečni. Še posebej vpričo živim nastopom, kjer jim uspe vse (pre)lepo izpiljene (studijske) robove nekoliko razpraskati ter pregovorno zelektrificirano melanholičnost prevesti v nekoliko trše zvočne hard-core viže. Ta živi odmik od studijskega/akustičnega oz dihotomija med dvema poloma zasedbe je tudi publiki tekom izvedbe najsjajnejših komadov njihovega opusa (Pilot, Chemicals, This Room, Neon Golden, Good Lies, Solitaire…) kaj hitro zasvojila pete in ušesne kanale poslušalcev. Po rednem delu koncerta pa se je tekom vzklikanja navdušene publike po bisu izrisala tudi precejšnja mednarodna hrvaško-italijansko-nemška zastopanost. V kombinaciji z glasnimi ovacijami je bila zasedba še enkrat poklicana na oder in že ob uvodnih taktih komada One With The Freaks vnovič ponesla tako ljubitelje nafankiranih popiš ritmov kot tudi nemalo tistih, ki prisegamo na nekoliko trše, elektronsko škripovje.

Tekst: Milko Pečanić
Foto: Jurij Bizjak