Prispel sem iz tolminske smeri, zagledal tablo, ki je kazala nekam proti gozdu. Rekel sem prijatelju: »Tukaj mi ustavi.«

 

Odpravil sem se do varnostnikov in prisedel pod njun dežnik. Po prijetnem klepetu s šestnajstletnima fantoma – pokazala sta mi tudi svojo novo igračo, po fantovih besedah teleskopska policijska palica - sem izvedel, da sploh še nisem tu. Tu je samo parkirišče, dalje pelje kombi na prizorišče oddaljeno dobre 3km – v hribe! Mislil sem si, da je cena prevoza že všteta v ceno nakupa vstopnice, a sem se krepko zmotil... Ko je 'taxi' pripeljal mimo, sem ga ustavil, voznik je zahteval 1€ in to od vsakega, ki se nam je še pridružil. Dobro, je pa vsaj parkirišče zastonj...

 

Pri vhodu me je pričakala še ena dokaj nenavadna in nerazumljiva zadeva za festivale -  tabla z napisom 'Prepovedan vnos alkoholnih pijač'. Po mojem in po mnenju marsikaterega obiskovalca je to zgrešena festivalska logika. Organizatorji bi morali popestriti ponudbo, ne pa da so za 2€ ponujali toplo pivo, med tem ko bi si udeleženci lahko v ledenomrzlem potoku hladili svojo pijačo. Pristojni pač ne pomislijo, da so dnevi in noči tu dolgi, tako da se tekom dogajanja spije marsikaj. Da naredim uvod še bolj turoben, naj omenim tudi grozno vreme, ki nas je prvo noč spremljalo na tem navsezadnje zelo prisrčnem festivalu.

 

K prijetnejšim opravilom... Postavil sem si šotor tik preden se je uscalo kot iz škafa in zbežal v notranjost vedrit in preganjat oblake. Medtem je dež ponehal. Odpravil sem se na sceno, kjer je na mali privzdignjeni jasi, okrašeni s pisanimi elementi vsakega pravega psy-partija že donela glasba. Ob vsej lepoti narave nas je glasba skozi noč peljala v nepopisne višave. Prva festivalska noč je minila, kot bi trenil, tako da sploh nisem opazil, kdaj je vmes ponehal dež in utrujen sem se s svitom odpravil v gnezdo k počitku.

Prebudil sem se ob glasbi in kaj kmalu sproščenega vzdušja vajen nadaljeval nov dan festivala. Narava nam je bila ta dan zelo naklonjena, saj je sonce pripekalo kot za stavo in na izpostavljenih telesih pustilo prenekatero znamenje. Ob potoku na samem prizorišču smo si z ostalimi udeleženci hladili noge. Spočite in ohlajene noge so nas kar same v ritmu popeljale vsake toliko časa na prizorišče pred oder, kjer so se neprekinjeno vrstili novi in nove DJ-ji in DJane-ke. Dan se je prelevil v noč, scena je oživela in parti, kot ga nisem vajen na slovenskih tleh, se je razživel. Razgreta telesa so komaj dohajala ritme izcimljene izpod prstov spretnih umetnikov.

 

Zadnja festivalska noč je postregla z nastopi, kot si jih slovenski goa in psy trancerji lahko samo še naprej želijo. Ob organizaciji, ki je na trenutke šepala, a vendar kazala na to, da je seme komaj dobro vzklilo, in ob entuzijazmu, ki je bil prikazan skozi festival, komaj čakam nasledenje leto, ko bo po izročilu, da manjši festivali v marsičem presegajo znane, večje festivale, drugo leto ta festival bolj obiskan in izpeljava toliko lažja. Se vidimo naslednje leto v Restavraciji ob koncu vesolja, kjer vam Pretežno neškodljivi Galaktični štoparji strežejo z Ribami. Zbogom.