Slovenski radijski festival in EMA si v deželi kurji sledita v naglem zaporedju. Prireditvi, ki imata neke vrste največji (glasbeni) festivalski značaj bi naj bile prestiž in nivo. Vendar sta obe daleč od tega. Hja, precej daleč. Nekaj svetlobnih let.. daleč.
SRF je veliko mlajši od EME. Šteje komaj tri leta. Vendar ne napreduje. Kljub temu, da bi naj Hiša Idej imela željo iz njega narediti event. Proda se izredno malo kart. Cena pade iz 3000 SIT preko 500 SIT za študente/dijake na zastonj. Beri: đabe. V lanskem letu ni bilo prodanih niti deset kart! Ne, ne napreduje. Iz Festivalne dvorane se je preko SNG preselil v študentski UŠC. Iz hrama slovenske kulture v telovadnico (?!?) Iz nacionalke na regionalno tv. Ne, ne govorimo o sindikalnih nagradah neke leve krajevne skupnosti, temveč o vseslovenskem radijskem festivalu, ki bi naj povezoval preko 50 (petdeset) radijskih postaj! Kjer izvajalci še zmeraj prepevajo na playback, dragi moji! Playback! Tri izvajalce je težko uglasiti? Alyin Atari pa ja ne bi smelo biti problem priklopiti na mišpult, kajne? Zvok pred TV zasloni je še nekako prebavljiv, a v sami dvorani nerazumljiv in neposlušljiv. Slovenskim muzičarjem mora iti res slabo, da se hodijo blamirat na take veselice, kjer niti publika ne prepeva zraven njihovih spevnih popevk. Kaj ne prepeva - niti ne sodeluje! Še na klubski zabavi doma Danice Vugrinec je po moje bolj veselo.. V avizih se spet pojavljajo 'poznavalci' glasbe. Med njimi (tudi) glasbeni uredniki. Skupno vsem je, da pljuvajo čez slovensko popularno glasbo. Posredno po vas, dragi bralci. Saj vi najčešče konzumirate ravno te izvajalce. Hočeš-nočeš-moraš. Saj nam jih ravno oni servirajo v program. Torej pljuvajo sami nase. Zanimivo, ne? Žal mi je tega festivala, ker bi res lahko bil pojem. Radio ima moč. Radio postavlja smernice. Zavestno in podzavestno. Pa saj sem vam že lani (klik) predaval o Tesli, Marconiju in Orsonu Wellesu.
EMA oz izbor popevke za Evrosong je v naši hiši, pa tudi drugod po domovini veljalo poleg Križajevega vijuganja in Podarim-dobima za družinski dogodek. Samo takrat se je cela družina zbrala okoli fotrovega fotelja in smo navijali. Pri skijanju je pametoval foter pri popevki mama. Danes? Heh.. Saj sami dobro veste. Zarad smučarije so lahko na teveju tudi prenosi cerkvenih maš še iz tako zakotnega sela. Vse to nam je deveta briga. Ampak Emo, Emo si pa kljub vsemu pogledamo. Čeprav vsak zase. Na skrivaj. Da si ne bi kdo kaj napak mislil. To pa ertevejeci dobro vedo. Pa naj bo program še tako za kurec - mi gledamo. Ste opazili? Srfa ne gledamo, Emo gledamo. Da lahko potem na veliko šinfamo. Dva dni. Kako je vse skupaj spet zajebala strokovna žirija, ki je sestavljena iz glasbenih ekspertov. Kako so ertevejevci spet nategnili nas naročnike. Mi bedaki pa smo tipkali SMS-je, pa klicali iz stacionarca. Dali smo dva glasova, žirija pa nas zjebe z enim. No, v bistvu so oni lahko glasovali celo trikrat! Tudi oni so poleg svojega strokovnega glasa lahko oddali še glas preko stacionarca in preko sms-ja. V bistvu so lahko oddali štiri glasove, vkolikor imajo dva različna mobilna ponudnika. Voditelj Škof, ki se je blamiral pred kamero v nekem ženskem kostumu, pa je namesto diasporinih +386 izustil našo klicno kar z +385! OK, dobro. Ni nas dosti v tujini. Iz tujine ne pridejo nikoli odločilni glasovi. Čeprav je Janša vedno omenjal, da je treba počakati še odločitve iz Argentine. Aha. Koga lahko letos krivimo za porazen prenos? SDS? LDS? Scenarij je bil na nivoju slabe komercialne televizije. Pokornov. Nezanimiv. Ne-smešen. No, pa saj se njegovi kliniki, ki uporablja stare nadrealistične fore, tud ne smejimo, kajne? Bi izpadlo veliko boljše, če bi samo prireditev vodil Dule sam. Bi po moje imel več za povedati. Se švoh scenarij in slab program že kaže zaradi novega RTV zakona? Ali je treba to zvaliti na bivši zakon? Huh..
Kaj pa nastopajoči? Iskreno povedano, tako slabe ponudbe glasbe pa že dolgo ne. Kdo sedi v sito-žiriji? To me je zmeraj zanimalo. Mislim, to me zanima vedno znova, ko gledam izvajalce, ki se hodijo sramotiti pred celotno slovensko občestvo. Nimajo niti trohice dostojanstva? Res ne razumem določenih 'pevcev', da prepevajo vse kar jim položijo v usta. Natalija, Rebeka, Monika Pučelj. Pri Saški je bilo mogoče opaziti kar tri komade (mimogrede), ki se na slovenskih tleh kar pogosto vrtijo. Si dotična res misli, da je narod bolan? Pa kako nam lahko nekdo polek masaže prodaja še očitne plagijate? Nenazadnje gre to skozi strokovno žirijo! Kaj pa zaščitniki avtorskih pravic? Da tisti, ki veselo preganjajo male podjetnike. Plagijatorji so v naši deželi preganjani? Da ne govorimo o samem tekstovju. Kolega mi je ob (mojem) beleženju teh globokih rimarskih skovank izvajalcev šaljivo pripomnil, da se naš največji slavček Prešeren v grobu zagotovo obrača in da trezen prav gotovo ni pisal takih kozlarij.
Drži. Ni vse tako črno kot se zdi, pa vendar se da veliko postoriti, da omenjeni prireditvi zalaufata kot se jima pritiče. Mi na RON-u pravi recept poznamo in se vsakemu novemu neuspelem poizkusi veselo nasmejimo, hkrati pa žalujemo za vsakoletnimi izgubljenimi priložnostmi za napredek slovenske glasbe. Organizatorjem očitno več pomenijo tisti oddani glasovi, kot pa imidž in dobro ime, ki ga iz leta v leto in iz dneva v dan izgubljajo. Seveda, bolje vrabec v roki, kot golob na strehi. Janu in Anžeju pa iskreno čestitamo.
Svoje mnenje lahko izrazite na forumu.
Pripravil: Marko PIGAC
foto: Bojan Okorn
in Manca Gašpirc
pošljite èlanek
verzija za tiskanje
