Za nas se je vse pričelo že ob 13:00 uri, ko smo se udeležili tiskovnih konferenc vseh štirih nastopajočih skupin na letošnjem Rock In Izola 2004. Status Quo (Rick Parfitt, Francis Rossi), Deep Purple (Roger Glover, Steve Morse), Cheap Trick (Rick Nielsen, Bun E. Carlos) in Requiem (Sergej Škofljanec, Mare Slokar) so bili vsi dobre volje, v dvorano so prišli ob aplavdiranju nas, novinarjev in fotografov. Vsi so povedali, da se v Sloveniji počutijo izvrstno in predvsem, da že komaj čakajo na večerni koncert. Nato so (vsak po pol ure) odgovarjali na vprašanja.

Mestni stadion v Izoli se je za obiskovalce odprl že ob 16:00 uri, domnevam pa, da kakega večjega navala ni bilo, saj ko je na prizorišče prišla naša, RockOnNet ekipa, okoli 18:00 ure, je bilo še precej vroče in na prvo zasedbo Requiem nas je čakalo le borih (približno) 500 ljudi.

Requiem so imeli za svoj nastop pol ure, a so jih organizatorji skrajšali na le dvajset minut. V tem času so izvrstno izvedli štiri komade. Nekaj starejšega, nekaj novejšega. Predvsem gre pohvaliti pevca Sergeja. Na žalost pa nekaj boljših skladb zaradi skrajšanega nastopa niso izvedli. Requiem v bližnji prihodnosti načrtujejo izdajo svojega Best of albuma. Pustimo se presenetiti (saj naj bi skladbe, ki se bodo uvrstile na album zbrali poslušalci, oboževalci) ...

Cheap Trick

Ob (močni) dnevni svetlobi, so ob 19:00 na oder prišli američani Cheap Trick. Igrali so same hite in maloštevilčna publika je bila v transu! Kitarist Rick Nielsen je občinstvo še posebej navdušil, saj je skozi celoten nastop publiki zmetal gotovo kakih 500 trzalic. In za vsak komad zamenjal kitaro. Skoraj osupnili pa smo ob pogledu na 5-vratno! Skupini se pozna, da ima za seboj ogromno število nastopov, pred kratkim so bili tudi gostje Aerosmith turneje. Super basovski zvok - 12 strunski bas, ki nosi celoten band. Odlična komunikacija s publiko, do popolnosti izdelan nastop, 100 % profesionalnost - igrali so z ogromnim občutkom. Pevec Robin Zander pa izgleda tako, kot da se mu je čas ustavil pred dvajsetimi leti. Imela sem občutek, kot da poslušam ploščo 'Live at Budokan' izpred 25ih let. Dokazali so, da so absolutne legende in eni od ustanoviteljev hard rocka. Njihov enourni nastop, vrhunski šov, se je za nekatere (vključno z mano) prekmalu zaključil. No, pa saj so bili prvič v Sloveniji ... Upajmo, da še kdaj.

Status Quo 

Pravtako kot predhodniki, so nam tudi Status Quo postregli s pravo mero hitov, profesionalnosti in vrhunskimi glasbeniki, na čelu s kitaristom Francis Rossi-jem, ki pa ta večer morda ni bil najbolje razpoložen, ali pa so k temu pripomogli moderni (našponani) magneti na njegovi Telecaster kitari. Njegov zvok je bil pod nivojem plošč. Kakorkoli že, Status Quo so še vedno bend z najboljšimi ritem kitarami na svetu. Poznajo pa se tudi mlajši člani benda, posebej basist John Edwards in bobnar Matt Letley, ki dodata veliko energije. Skupina je bila v Sloveniji nazadnje pred mnogo leti, prav zaradi tega je v Izoli mrgolelo veliko njihovih oboževalcev, ki jim je bil vrhunec prav nastop le-teh.

Deep Purple

Cel bend je bil boljši kot v Ljubljani (pol leta nazaj). Še posebej bobnar Ian Paice, ki je tokrat ponudil svoje klasično (trademark) mehko 'swingmetal' igranje, klaviaturist Don Airey je imel odlično solo točko in nekaj solotov, ki so bili na nivoju Keith Emersona, tako da legende Jon Lorda nismo pogrešali. Kitarist Steve Morse pa je dokazal, da je na področju 'blues - metala' eden vodilnih na svetu. Njegova solo točka je presenetljivo začarala publiko, ki je dokazala, da zna poslušati tudi kaj zahtevnejšega od plehke 'la la la' glasbe. Kljub mnogim solo točkam, ki jih je Morse imel in so se na trenutke zdele že prezahtevne za povprečnega rock poslušalca, je občinstvo odlično sprejelo vse solo izlete. Igrali so malo starih komadov, in malo novejših 'Bananas'. Po pričakovanju so imeli Deep Purple najbolj izdelan zvok, ki je bil na trenutke že na meji zdrave glasnosti, po čemer so bili nekoč med vodilnimi na svetu. Samo pribljižno uro dolga pavza (tudi preverjanje fotografov pod odrom) pred njihovim koncertom je malo pokvarila vzdušje.

Deep Purple so izpadli najboljši. Vprašanje pa je, kako bi izgledal koncert v drugem vrstnem redu. Če bi imeli Cheap Trick podporo dodelanega ozvočenja in light showa, bi verjetno že s svojim perfektnim obvladanjem komunikacije s publiko, naredili še večji žur kot Deep Purple. Slednji imajo pač to nesrečo, da je Ian Gillan v mladih letih pel na meji verjetnega, kar seveda dandanes njegove glasilke več ne prenesejo, tako da ga je v visokih legah na trenutke težko poslušati. No, pa saj je vse jasno tudi po tem, ko je novinar na tiskovni konferenci vprašal kako je s Child In Time, zakaj le-te že dolgo ne izvajajo več in sta Morse in Glover skoraj enoglasno izjavila, da če je kaj takega, kar spravi Gillana v slabo voljo, je to vprašanje o Child In Time.

Vsi trije bendi so dokazali, da Rolling Stones niso izjeme in da so še bendi, ki so že krepko v letih, pa še vedno 'rasturajo'!

Pohvaliti gre še organizatorje za odlično izpeljan dogodek.

Tanyisha

Foto: Bojan Okorn in Matjaž Tančič