V naključja sicer ne verjamem, ampak na tem dogodku smo pristali čisto po naključju. Pobeg nam je tokrat obljubljal britanec Mark Knight kot vodja akcije v kombinaciji z nam zelo ljubim Oldies goldies floorom, s pomočjo katerega smo nostalgično pobegnili v nek drug čas, nekaj let nazaj. Oba prostora sta delovala kot nekakšen časovni stroj, v prvem je bilo moč slišati glasbeno podobo sedanjosti, v drugem pa smo pobegnili v preteklost...

Leto 2006... Celjski Escape bo letošnjo jesen definitivno vroča destinacija. Tokrat je z dvigovanjem temperature na trd način na prvem flooru, poimenovanem Electro house, začel dj Muffous, ki je častno nalogo predal Sequan-u. Za slišano lahko rečemo, da je bilo prevsem „hard&heavy“. Aleksij je mestoma zaplaval v „čudne“ vode, nekateri obiskovalci so to opisali kot bluzenje, spet drugim je bilo všeč. Mark Knight je nadaljeval v stilu rdeče niti večera in ne moremo govoriti o presežkih. Križ čez večer je naredil domačin Brlee, ki je očitno presedlal iz svojega, nekoč zelo prepoznavnega „hit-za-hitom“ stila, na popolnoma drugi žanr.

Leto nekje med 2000 in 2003... Pravzaprav smo zelo nostalgična druščina. Leta obiskovanja partijev so naredila svoje in zato, priznam, tripamo na „dobra stara vremena“ komade. Tokratna zasedba na Oldies goldies flooru je tako zadovoljila vse naše potrebe, zato smo se v tem prostoru zadrževali občutno več časa. Začel je Andy Soul. Njegovo ogrevanje je bilo zelo prijetno. Ko je za mešalko stopil Crocy in začel z Madonninim Frozen, je ozračje kmalu postalo nostalgično naelektreno in je tako ostalo ves čas njegovega nastopa. Neverjetna energija, ki jo s sabo nosijo nekoč poslušane in preplesane zgodbe, je napolnila prostor. Množica, vključno z razgretim in očitno odlično razpoloženim Crocy-em, je veselo prepevala dobro znana besedila in pobegnila nekaj let nazaj. Fantastično! Vsekakor vrhunec noči! Paolo Barbato, ki je bil nekoč sinonim tega, zaradi česar smo nostalgični, torej happy vocal funky house-a, je pokazal to, kar smo pri njem nekoč najraje videli. Verjetno pa ni poslušal Crocy-evega nastopa, saj so se nekatere zimzelene ponovile. Saj ne, da bi to pretirano zamerili to dvojno vračanje v dobre stare čase. Exo Beltram je še malce globlje pobrskal po kovčku s starimi vinilkami in nam predstavil nekatere hite, ki bi jih že skoraj pozabili, z malce manj vokali, a nič manj pozitivnega naboja. Piko na i pa je dodal Replacment, ki je bil odlična zamenjava za vse predhodnike in je zaključil večer tako, kot se šika.

Escape tokrat ni bil tako zelo poln in tudi temperatura je bil vzdržna, celotni dogodek pa je bil nadvse prijetno vračanje v nek čas, ki ga lahko označimo z besedo čudovit.

Tekst: Barbara P.

Foto: Helena Evfremov