2008, Moonlee Records

Reško skupino Hesus Attor sem do sedaj dvakrat videl v živo in v obeh primerih so bili precej prepričljivi, kljub temu, da nikdar nisem bil velik fen shizofreničnih muzikaličnih izpadov tipa Mr. Bungle ali Fantomas. Njihov nastop namreč suva energijo, ki jo vseskozi spremlja velika mera humorja in neotesanosti, kar mi je ob koncu koncerta vedno pustilo nasmešek na obrazu. Njihov nenavadni pristop in samosvojo podivjanost je opazil tudi sam gospod Moonlee, trenutno eden najaktivnejših "mecenov" balkanske alternativne glasbe. Sodelovanje je prineslo album Sonic Gastronomy Volume 1.

Za tiste, ki HA poznajo že iz preteklosti, Sonic Gastronomy prinaša natanko to, kar bi od njih pričakovali: matematično natančno izvedeno zmes različnih žanrov, vzdušij in ritmov. Bend si nikakor ne dopušča, da bi mu v katerikoli fazi komada postalo dolgčas, saj bi bil vsak takt lahko skladba zase. Seveda to pomeni, da Hesus Attor nikakor niso enostavni za poslušanje: vsega "hudega" vajeni feni že prej omenjenih Pattonovih projektov se bodo skozi drobovje rifov in vrtincev prebili zlahka, za novinca pa bo Sonic Gastronomy kar trd oreh. Praktično brez spoštovanja do kakršnihkoli glasbenih "pravil" (ali to sploh obstaja?) mešajo hardcore, metal, opero, karibsko melodiko, kabaret in še kaj. Rezultat je precej nervozna in sarkastična plošča, ki niti za ternutek ne pusti dihati; izgleda, da Hesus Attor dejansko želijo "posiliti" poslušalca s svojo vizijo kaosa in jim je popolnoma vseeno za vse ostalo. Tudi sama besedila so seveda zgolj cinični kriki, verzi različnih jezikov in ponavljajoče fraze, ki jih pevec in velik odrski zabavljač El Cathedralico servira odrezavo in živčno, brez kompromisov. Kot sami pravijo, je njihova glasba "anti-miks" glasbenih žanrov in podžanrov, kar bi lahko razumeli kot načrtno destrukcijo glasbenih pričakovanj poslušalca. Hja, to pa je kar precej oster dvorezen meč: HA tako pogosto izpadejo kar preveč posiljeno ekstremni, načrtno težko prebavljivi in širše nesprejemljivi. Resda jim same izvedbe in raznobarvnega kolaža zvokov in preskokov idej na prvi pogled ne gre očitati, vendar se sama zadeva iz komada v komad začne ponavljati in namesto nepredvidljiva izpade ravno nasprotno.

Hesus Attor so verjetno posneli in izdali ravno to, kar so imeli v mislih: težko gmoto nevrotičnih izpadov in težko ulovljivih rošad, ki pa jih bojo znali ceniti le največji feni avantgardne "math" šole. No, morda pa je to tudi njihov namen. "Utrgani" so vsekakor dovolj ...

Peter Cerar