Pred nekaj dnevi je luč sveta ugledal drugi album Damirja Avdića, vsestranskega umetnika kritične besede, čigar glasen krik je iz Tuzle segel tudi k nam: album Mrtvi Su Mrtvi je namreč izdala slovensko-hrvaška založba Moonlee Records. Avdić je kljub šele drugi plošči že kar dolgoletni znanec balkanske scene: pankerji Rupa u zidu, roman Na krvi ćuprija ter večje število glasbenih sodelovanj so ga pripeljale že do skoraj kultnega statusa v balkanskem undergroundu.

 

Ni veliko glasbenih plošč, kjer ima beseda prvo mesto, vendar je Mrtvi Su Mrtvi gotovo ena izmed takih. Ostro in neposredno, kot nakazuje že sam naslov albuma, se Avdić alias Diplomatz iskreno in brez dlake na jeziku loteva »težkih«, a predvsem življenjskih tem. Vojne rane, politični dvojni obrazi in izgubljene generacije so le nekatere od tem, ki jih Avdić s pravo mero cinizma in jeze obdela v svojih tekstih. Ne bom rekel, da njegova neposrednost in surova poezija presenečata, ker »ovijanja v celofan« od Diplomatza pač ne boste dobili. Kitara je kljub sekundarni vlogi, ki jo ima v Avdićevem izrazu ostra, glasna ter pobratena s hardkorovskim rifanjem, odsotnost benda pa še bolj nakazuje na izvajalčevo pokončno in samozavestno držo ter njegov glas osamljenosti malega človeka kot žrtve politične hinavščine in vojnega brezvezništva. Od plošče Mrtvi su mrtvi torej ne pričakujte akustike ter »klasičnih« kantavtorskih tem, temveč ostro elektriko na obeh frontah, tako kitari kot besedi.

 

 

 Peter Cerar