2007, Universal Latino / Dallas

 

Vedno s sumničanjem vzamem v roko plošček 'the best of'mlajših skupin, ampak že stara modrost pravi, da kovač kuje železo, dokler je vroče. In tako smo prišli do albuma Antidiotico kot presek dela skupine Orishas.

 

Govorim o preostalih treh članih skupine, katere nastanek spominja na Klapischev film L' Auberge espagnole. Yotuel in Ruzzo sta namreč prišla v Pariz na izmenjavo študentov in tam spoznala še Roldana in Flaco-Profroma. Novo poznanstvo je leta 1999 obrodilo prvenec A lo cubano, ki je bil med poslušalstvom toplo sprejet. Kasneje je Flaco-Profrom zapustil skupino, preostali trije pa so izdali album Emigrante. Tudi ta je požel uspeh in ime Orishas je poslej večkrat zajadralo v zemljino atmosfero. Zven prvih dveh albumov je iz pristnih kubanskih zvokov, pomešanih z modernim hip-hopom. Klasična postmodernistična fuzija, ki zbudi duha ter ga ponese v stanje pripravljenosti. Če sta torej prva dva albuma peljala zgodbo iz zasnove v zaplet, naj bi sledil vrh. Očitno pomanjkanje znanja o dramskem trikotniku ali pa njegova načrtna neimpliciranost je prineslo tretji plošček imenovan El Kilo. Kot že takratna spremljevalka njihove glasbene kariere sem le skomignila z rameni in z ironijo pomislila na to, da želja po materialnih dobrinah lahko nadvlada tudi tiste, katerih korenine so zrasle v prsti socialne ideologije.

 

Dve leti kasneje nas je na policah glasbenih trgovin presenetil Antidiotico. Naslov, ki obeta veliko, zajema 15 skladb, od katerih sta prva Hay un son in zadnja Una pagina doblada novi, na polovico časovnega traku pa je vmeščena precej starejša, a še neobjavljena Silencio. Poleg omenjenih treh nam album postreže še z dvanajstimi skladbami. Te so glede na že izdane albume zastopane matematično enakovredno, to je 12:3=4. Kot, da so Orishas na vseh albumih natanko enako dobri. Formula, ki smrdi po kovačevem kovanju železa. Na CD-ju je tudi medijsko najbolj odmevna skladba Represent, Cuba, tokrat skupaj s Heather Headly, s katero so zapeli tudi v filmu Dirty Dancing 2.

 

Po že omenjenem dramskem trikotniku bi ploščo lahko uvrstila na sklepno točko, imenovano razsnova, v kateri pisatelj (v našem primeru glasbenik) sklene dogajanje, kar dejansko naj bi 'the best of' tudi bil. In roko na srce, plošček ni daleč od tega, problem je le v tem, da je tekom drame manjkal vrh.