2009 / Radio Is Down

Zagrebški relativno novopečeni bendič sem že pred izdajo samonaslovljene plošče videl enkrat pred časom v Menzi in kljub oznakam »post punk« in posledičnem strahu, da gre zopet za trendovski pridevnik, ki ne »s postom ne s pankom« nima prav veliko skupnega, sem bil kar prijetno presenečen. Kljub temu, da resda ni šlo za nič revolucionarnega ali za dol past svežega, je njihov nastop izpadel precej dobro. Ploščo sem iz tega razloga pričakoval s precejšnjo mero radovednosti.

Skladno z izdajo plošče se je začelo šušljati, da je Cripple And Casino »ratalo« ... da so kao podpisali za ameriško založbo in da je zdaj to ... TO! Marsikateri komentar je bil seveda začinjen z dobršno mero cinizma in foušije, in glede na to, da je imel bend pred izdajo relativno malo živih nastopov, je sodelovanje z izdajateljem plošč preko oceana kar nenavadna in redka izkušnja. A to sploh ni važno, mislim, da bi velika večina bendov v zgodnji fazi ustvarjanja zagrabila za tako priložnost, ne glede na to, ali bi bil label iz ZDA, Kapverdskih otokov ali Islandije.

Kaj pa plošča? Lično zapakiran v »90% post-consumer recycled paper with soy inks« in lastnoročno oštevilčen nam plošček že kar hitro da vedeti, da bend tudi na plastiki stavi na živo udarnost. Album je namreč (vsaj mislim, da) posnet v živo, z marsikatero napako, kiksom, piskom in šumom, ki pa prej kot karkoli drugega posnetku dajejo avtentičnost in garažni pridih. Preprost rokovski pristop, ki kljub temu, da svoje vplive in smernice precej očitno navezuje na konec 80. in 90., ne izzveni »spomeničarsko« ali pretirano nostalgično. Tekom plošče je zaznati precej mladostniške energije, nebrzdanih izpadov in krikov novodobnega alter rocka, ki mu lovke segajo vse do disharmonične kitarijade Sonic Youth ali kosmatih bas linij, ki so jih pržili bendi s podnaslovom Touch And Go. Produkcija je celotnemu pristopu primerno groba ter surova in neprečiščena, kar je v primeru C&C bolj kot ne pozitivna opazka. C&C sicer delajo dobre skladbe s spodobno dinamiko, ki jim poseben čar daje Petrin vokal. Le-ta resda na momente sumljivo spomni na Meli ali Kim Gordon, a vseeno zadrži dovolj samosvojosti, iskrene spontanosti in konec koncev simpatičnosti, ki jo imamo še posebej radi pri dekletih v rokenrolu. Yeah!

Prvenec Cripple and Casino je povsem spodoben mejnik, ali bolje, prva stopnička svežega benda. Album vsebuje veliko neobremenjenosti in spontanosti in ekipi nekako verjamemo, da zvenijo lo-fi zaradi sebe in ne zaradi trendov. Fino.

Peter Cerar