2009, Dallas

EPILOGUE

Zgodba Siddharte se je torej začela leta 1999 – v bistvu že prej, leta 1999 je izšel njihov prvenec ID, ki jim je odprl vrata na slovensko glasbeno sceno in jih povabil za okroglo mizo slovenske glasbe, kjer pa velikokrat strežejo gnilo hrano neokusnih pastelnih barv. Siddharta je na sceno zgoraj omenjenega leta prinesla svežino, kljub temu pa se pojedin direktno ni nikoli udeleževala, ampak je bila le tista, ki je pisala recepte in dozirala sestavine.
Seveda je te recepte marsikdo poskušal kopirati…niso vedeli, da moraš biti za kuhanje tudi pismen, ne zgolj znati vihteti kuhalnico.
Ker je pot, na katero smo se odpravili enajst let nazaj polna visokozvenečih besed, si dajmo nekatere razjasniti:
Id – osebnost je Freud razdelil na tri plasti in najbolj primarna plast je Id. Gre za nezavedni del naše osebnosti. Id je sestavljen iz dveh plasti, iz eros-a (spolni nagon) in tanatos-a (uničevanje, nagon po smrti). K njuni izpolnitvi človeka žene libido.
Siddharta – je roman Hermanna Hesseja (nemški pisatelj), drugače pa tudi pravo ime Bude, utemeljitelja Budizma.
Wikipedia - internetna stran, kamor pogledaš, če zaznaš kako neznanko v zgodovini glasbene skupine Siddharta…

Ali bi radi dober fix ali le pot v X?

..tako se je torej začela zgodba Siddharte, banda, ki ga danes lahko upravičeno imenujemo enega največjih bandov v naši mali deželi. Ker vemo, da za odličnim bandom stoji ravno tako odličen management team, s tem Siddharta dobi še dodatno piko, ker je le ta v veliki meri 'kriv', da je band danes, kjer mora biti. Odlično usklajena in namazana celota!
Ko je leta 1999 izšel album ID in z istoimenskega albuma single Pot v X so se zdrznila ušesa glasbenih kritikov in material še enkrat pozorno poslušala. Še posebej po nastopu banda na včasih eminentni prireditvi Viktorji, kjer se je podeljevalo nagrade za dosežke na medijskem področju. Tam je Siddharta nastopila prvič v 'prime time-u' in mediji so se takoj začeli zanimati za njih. Zanimivo je dejstvo, da je bil nabor nastopajočih na Viktorjih ponavadi recept za uspešen preboj na glasbeno sceno, saj je kasneje še kar nekaj glasbenih skupin tako začelo svojo pot (imen slednjih ne bom omenjal, ker v temu članku govorimo o glasbi…).
Album ID se je začel odlično prodajati in je kasneje dosegel kar platinasto naklado (cca 13 000 prodanih izvodov). Bil je čas za odre, bil je čas za intervuje. Začel se je pisati roman Siddharta, tokrat ne s peresom Hesseja, ampak ljubljanskega seksteta, ki je na prelomu stoletja opozoril nase…
Id se je snemal med letoma 1998 in 1999 v studiu Tivoli pod taktirko Dejana Radičeviča in Andersa Kallmarka, ki je znan po sodelovanju z Massive Attack. Nastal je dober izdelek, ki je takrat dvigoval kocine, danes pa v primerjavi s Sago ali Petroleo deluje zelo slišno juvenilno in kot produkt poln raziskovanja. S tem mislim na vse 'nerodnosti', ki so jih kasneje prerasli in so vsekakor neizogibne, kadar nekaj počneš prvič. Tudi zvočno slika ni tako kvalitetna, kot je danes – misleč, da oprema ni bila tako sofisticirana, kot jo vozijo danes v najetem 'doubledeckerju'.
S tem albumu ne pripisujem nobene zamere ali kakega minusa, vse jemljem kot obdobje odraščanja in mi v trenutku, ko sem sveže prebavil njihov zadnji izdelek, deluje simpatično in zraven se nehote človek nasmeji…
Album nam predstavi song Indija, ki pa ni tipičen izdelek banda gledoč iz pozicije kasnejših let. To se sicer ponovi na albumu še večkrat, kar pa je spet pripisati samo glasbenemu odraščanju. Skozi misli se mi podi, da je Tomi Meglič kasneje (na Nordu) eksplodiral kot avtor in se je začel močno integrirati v Siddharto kot močan besedilopisec in glasbenik. Zametki tendence po pisanju hitov je vsekakor videti tudi na ID-u, ki nam je dal dva nepozabni Pot v X in Lunanai, ki sta še danes na repertoarju skupine (to nekaj pove, ne?!).
Da se vrnem še malo k Indiji – gre za pesem, ki vsebuje progresivne elemente, ki pa se skozi zgodovino izgubijo oziroma raztopijo v količini produkcije. Pesem, ki jo je slava neupravičeno obšla pa je vsekakor Le mavrica. Tokrat gre za tipično Siddharta pesem, ki nam naznači in oriše pot in vizijo banda v bodoče, kar se zvočne slike tiče. Zgodbo ID-a je kasneje prevzela še Lunanai, ki so jo implementirali s sodelovanjem z Vladom Kreslinom…odprla so se do zdaj še zaprta vrata…
ID je kitarski album, le-te so vodilni instrument, eksperimenta, ki smo ga vajeni tisočletje kasneje tukaj še ni toliko, oziroma ga je zelo malo…Naznačene so močnejše orkestracije, ki pa sicer docela dozorijo na kasnejših platah. Na prvencu se še vedno razločno sliši saksofon Ceneta Resnika, ki pa je z vsako plato bil slišen manj, vse dokler ni ekipa videla, da saksofon nekako ne sodi več v 'mušter' Siddharte…Cene je takrat sporazumno zapustil skupino… Album je bil docela posnet v Studiu Tivoli v Ljubljani kot njegov naslednik Nord, kar se je izkazalo kot dobra naložba.
Juvenilnost albuma je vidna tudi po vokalni artikulaciji in načinu petja, ki je dosti manj dinamično in ožje v smislu izraznosti. Pot v X je sicer odpeta z malo več zgoraj naštetega, ima pa tudi v osnovi več 'drive-a'. Na albumu zasledimo tudi angleški komad (01), katerih pa se v bodočnosti Siddharta ni ravno posluževala, saj je bila zadosti izrazna v materinem jeziku.
Tukaj se moja Saga zaključi, dosegla je vrh svoje aktivnosti na začetku…ravno obratno, kot naj bi bilo. Nedvomno je pot Siddharte začrtana pravilno in vsak izdelek, ki pride na trg zadovolji kriterije, ki jih postavlja tržišče, ljudje. Le tem so znali vedno vreči kost in jim jo pustili glodati, vse dokler ni iz kuhinje zadišalo po sveži govedini iz juhe…
Sledilo je kosilo v smislu slow fooda, kjer je treba okušati počasi in se zraven pogovarjati o hrani, o vinu…kako se ujemata. Tukaj je Siddharta pisala recepte, kuharske knjige in priročnike nam dobrojedcem… Nalašč sem pustil hranjenje za konec…po Freudu je ena od osnovnih življenskih potreb tudi potreba po hranjenju…potreba po hranjenju je vodena iz potreb tanatosa, ubijanja torej…ki pa je del Id-a; nezavednega dela naše zavesti, ki ga ne moremo upravljati…
Še enkrat znova se vrtimo v krogu…večnem krogu omenjenim tisočletja nazaj..
Omenjenim v recenzijah plošč največje slovenske skupine, ki sliši na ime romana Hermanna Hesseja…
Ej, le do kam znal bi? Ej, le do kam, sam si?

Dragan Babuder