Adrestia, Makabert Fynd in Violent Party – garancija za okvaro sluha

13. 6. 2017
Ljubljana / Gromka

Bom vsak band malo predstavil, ko se bom (poskušal) spomniti njihovega nastopa. 

ADRESTIA   

Vsi ste na FB-ju ali pač nekje drugje prebrali, da so Švedi, da ne obstajajo glih dolgo (dobro leto), ampak da to itak ni pomembno, ker se člani banda prej igrali v ansamblih, kot so Shades of Grey, Future Ruins, Håll Keft in Snake Tongue. Ker so ti bandi svetovno znani, o tem ne bomo več izgubljali prostora. Prav tako vsi veste, kaj je in za kaj se zavzema projekt Punks For Rojava (ker ste pač družbeno razgledani + fani od Martyrdöd), tako da o temu tudi ne bomo. Večinoma tudi veste, da Adrestia igrajo crust/punk/HC/death metal, in da so poleg split EP-ja (s katerim bandom?) izdali še album The Art of Modern Warfare (2017), ki ga, mimogrede, toplo, toplo priporočam. Ampak, nečesa pa ne veste (razen če ste bili v torek, 13. junija 2017, zvečer (malo čez devet), na Metelkovi, natančneje v Gromki). In sicer, da fantje v živo SEKAJO K’T PRASCI. Mislim, ne me jebat, no! Po moje ene 40 minut (pozabil sem na uro pogledat) res UBIJALSKE kombinacije crust/HC rifov, ki jih podpira bobnar, več kot očitno metalskega pedigreja, vokal lajal, seka in kolje, besedila pa so baje politična in družbeno kritična. Mogoče je njihov crust/HC malo preveč cepljen na death metal, da bi se pravi crusterji bolj razgibali, mogoče so igrali prezgodaj ali pa folk še ni bil dovolj pijan, da bi se zgodila prava fešta, pa vendarle: užival sem kot malo prase. Band očitno obvlada svoje delo, politični nagovori niso bili moteči, poželi so celo nekaj aplavza. Band bi si vsekakor zaslužil igrati pred številčnejšo publiko, ampak po drugi strani so najbrž navajeni igrati po majhnih klubih, za cca. 20 do 30 obiskovalcev in motil jih ni niti prazen prostor pred odrom (in, na srečo, niso med vsako pavzo težili, naj folk pride bližje). In, kot ponavadi, če ste njihov koncert tokrat izpustili, potem naslednjič, ko bodo v bližini, napake ne ponovite! 

MAKABERT FYND 

Teli fantje (takisto doma iz Švedske), pa so zadeve prestavili v malo hitrejši tek. Ker obstajajo že praktično deset let, imajo za pasom malo obširnejšo diskografijo, kot pred njimi nastopajoči (4 albume, novi tik pred izidom, EP-je in split izdaje pa ne bom našteval, saj jih verjetno tudi sami ne znajo), kar še ne pomeni, da so igrali uro in pol. Kje pa, raje so se razbesneli po odru in v dobre pol ure opravili svoje. In če smo popolnoma odkriti, je že promo tekst povedal bistvo, in sicer: »Gre za besno hardcore punk skupino s kančnom d-beata za dober okus.« V praksi pa to izgleda takole: bobnar v ozadju mlati po bobnih, kot da so le-oni krivi za vso jezo, brezup in ostala sranja po svetu. Kitarist in basist tudi nista ravno nežna do svojih inštrumentov, po njuni zaslugi pa se iz ozvočenja razlegajo podivjana, naspidirana HC rifaža, ki jo z veseljem spremlja tudi gromki (he, he) bas. Preko vsega pa se razlega dvojni vokalni napad, ki ga pevca (v pomanjkanju boljše besede) uprizarjata posamično ali pač skupaj (za boljši občutek). Kratki, agresivni, močni komadi. Nekaj plesanja v prvi(h) vrstah in seveda vse skupaj prehitro mine, tako da se nas band usmili in za bis urežejo še eno poskočnico.  

VIOLENT PARTY 

Zadnji nastopajoči, trio, ki trenutno domuje v Portlandu, se na tej turneji prvič v živo predstavlja občinstvu v Evropi. Sestava: bobni, bas, kričanje v mikrofon in elektronsko piskanje, šumenje in še kaj, čez vse skupaj je za ušesa skrajno naporna, je pa res, da so bili res glasni, skrajno agresiven (že skoraj moteč) pa je bil tudi light show. Možno je tudi, da sem do takrat spil že pivo preveč ali pa skadil kaj močnega, ker je bila celotna izkušnja kar malo prenaporna in moteča, tako da priznam, da njihovega nastopa nisem spremljal do konca. Preden se usujejo komentarji: KLIK. Ampak, kar sem pa videl, je bil pa band, ki ne da popolnoma nič na trende v sodobni glasbi, ampak piči svojo špuro, skrajno agresivnega HC-ja, ki ga lahko po drugi strani imenujemo že kar hrup. Ne noise, ampak lepo po domače: galama. Bobnar se trudi, da bi v celotnem kaosu njihove zvočne slike držal nekaj podobnega ritmu, ampak očitno so mu pri srcu hitrejši ritmi, tako da tudi igra zelo hitro. Gospodična na basu se sicer trudi, da bi igrala nekaj, kar naj bi bilo v podporo bobnarju in lajanju v mikrofon, hkrati pa ji uspe, da s svojo ritmično podlago do plesa pripravi tudi publiko pod odrom. Tretji član banda pa skrbi za elektronske zvoke, ki dopolnjujejo celotno zadevo, in so dostikrat (verjetno namerno) tudi precej moteči, ob tla meče mikrofon in se občasno tudi dere v njega. Saj pravim, HC/galama. Folk ga je žural, tako da očitno jaz nisem bil v pravem razpoloženju. Ampak, če ste ljubitelj(ica) mejnih glasbenih izrazov so VP vsekakor band za vas.

Rok Erjavec

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.