Dust Collector & Stoned Jesus: Izvrstna repriza dobrih starih nujnosti

11. 5. 2017
Ljubljana / Klub Gromka

Vsaka doba ima svoje psihogene spodbujevalce in priznati moramo, da so določene substance prav prijetno oblikovale in klesale izraz kakovostnega muziciranja – še posebno garažnih parafraz na temo rocka. Sem otrok devetdesetih in v ta kontekst poleg grungerske estetike lepo pade tudi stoner, puščavska estetika pa se je trdovratno zažrla v osnovne receptorje za dojemanje dobrega, potentnega odklapljanja od realnosti tako globoko, da je sleherna asociacija na psihedelični stoner rock z elementali dooma in umazane metrike sludgea ekvivalenten ukazu k bolj poglobljenem poslušanju ter manj selektivnem argumentiranju kaj je in kaj ni stoner. Pravi mali praznik so s svojim petim povratkom v Slovenijo in napovedjo majskega dvojnega koncerta na Metelkovi pričarali ukrajinski mojstri rustikalnega zadimljenega rocka, trio Stoned Jesus. Ostalo, kar pride v paketu zraven, so bili zgolj bonusi, ki pa tudi to leto niso razočarali. Sam sem preveril prvi dan, ko so oder zasedli s podporo domorodnih debitantov Dust Collector, petkovo reprizo z zasedbo The Cosmic Dead pa sem, žal, moral preskočiti, tako boste deležni le polovice zgodbe nerezerviranega zadimljanja z dobrimi stvarmi. 

Malce po deveti uri so se vrata Gromke odprla in kar konkretna množica ljubiteljev garažne ekstaze ter opojnega dima se je nagnetla pred odrom, na katerem so kot spontani privid iz zaodrja prišli fantje iz zasedbe Dust Collector ter začeli svojo korektno in mišičavo ekskurzijo po sugestivnih melodičnih stranpoteh stone rocka. Zakaj privid? Ker nisem prav pedanten pri prebiranju koncertnih napovednikov, sem najprej skoraj lahko prisegel, da na levi strani odra svojo pozicijo zaseda Vudu Jagnje, Jernej Podgoršek, kitarist zasedbe Voodoo Mule. Ne, ni privid! Po razpadu in po letih dokaj intenzivnega odrskega muziciranja ter soničnih izlivov sladkega hrupa so se poti zasedbe Voodoo Mule razšle, Jagnje pa je svoje kreativne sokove prelil v nov projekt, ki že po prvih taktih prekleto prepriča. Rustikalni in precej preprosti stoner ima bolj čisto, bolj neposredno in preprosto formo. Lepe pasaže, krasni umazani rifi in večna asociacija na bolje odigrano Nirvano, ki se je preizkusila v preigravanju Black Sabbathov, dooma in starih mačkov Kyussov in podobnih derivatov. Jagnje servira s svojim črnim SG-jem gost, a ne pretiran organski zvok. Na desni strani precej suha, a solidna podkrepitev z dokaj statičnim basom Aleksandra Jovanoviča, sicer (kot izvem naknadno, se je fant kalil poprej v zasedbi Litostrojska Darkbluz Experiment), pravi magnet, ki lepi celoto v pravo miniaturo Red Fangov z malce manj masivnega naleta pa je bobnar zasedbe Ooral Sea, Uroš Hlastan – Bufo. Primordialna igra z retro formo doseže kakovostni trenutek odrskega dogajanja s tem, ko po dveh komadih odvrže mojster ritmiziranja s sebe odvečne kose garderobe in ogolelih prsi prepoteno brani okope garažne subverzive z brezkompromisnim, a sproščenim odrskim garanjem, ki mu ni mogoče odvzemati avre potence. Masivni in težki, neusmiljeni, a natančni in odločni udarci po opnah in činelah lomijo ritem, dodajajo precej neposrednemu šusu tudi jazzovsko podnoto. Dust Collector so mlada, sveža zasedba, kjer dve tretjini zasedbe odlikuje odrska kilometrina in niz pomembnih odrskih izkušenj, a tudi basist, ki je nov obraz slovenske podtalne estrade, ne kvari zvočne in odrske podobe. Bend je korektno in kakovostno mazilil poslušalstvo z dovršenimi, dobrimi idejami, pod nanosi preproščine pa se skriva glasba, na katero boste morali biti v prihodnje pozorni. Trio napoveduje poletno garanje in pripravo prvih posnetkov, po tem, kar smo prejeli v okušanje tokrat z debitanskim koncertom pa je osnovna materija korektna, vznemirljiva, nudi pa še precej prostora za sonično nadgradnjo, evolucijske eksperimente in razraščanje. Za prvi prikaz mišic je potrebno fantom zasedbe Dust Collector priznati, da so svojo nalogo ogrevanja ušes opravili več kot zadovoljivo! Bravo! 

Precej več pričakovanj in predstav, podkrepljenih z izkušnjami preteklosti so obetali ukrajinske zvezde večera. Kijevski trojec Stoned Jesus domala ni potrebno posebno podrobno predstavljati, saj je zasedba po štiri okupacijah Gromke že stara znanka slovenske publike in ne čudi, da so bili doslej njihovi koncerti vsakič bolje obiskani. Skrivnost uspeha? Morda dejstvo, da je z zvočnimi poseganji po Black Sabbathih, Clutchih, Mastodonih, Toolih, Sleep in še čim tudi Stoned Jesus iz leta v leto vsakič bolj naoljen stroj, ki ve, kako se postreže s kakovostnim in dobro odigranim koncertom. Da se na moči trojca da več kot dobro postavljati temelje za masivno muziciranje so leta geneze stonerja in dooma od sedemdesetih dalje dala dovolj empirične podlage. Stoned Jesus se po debeli deceniji intenzivnega dela, treh celovečernih ploščah ter zgolj rahlih preoblikovanjih v ekipi dejansko najboljše počuti v formi, kjer poleg rahlo zasanjanega in umirjenega Snakeriderja, kitarista Igorja Sydorenka sonična ataka bazira na masivnem basu Sergija Sliusarja ter krepki, še bolj jazzy ritmiki izvrstnega bobnarja Viktorja Kondratova. In tokrat je bila Ljubljana deležna odrskega posladka, saj so fantje sklenili na odru preigrati v celoti svojo drugo ploščo Seven Thunders Roar. Uvodna parabola se začne z izvrstno stonersko skladbo Stormy Monday. Suha organska forma ravno prav začinjene distorzirane Igorjeve kitare bi lahko premogla malce več končne moči, decibelov, a je bil zvok vsaj v popolnem ravnovesju. Kontemplativna igra lepih vokalov, sabbathovskega doom diskurza, starikave, a sladke in nezastarele melodike se lepo prepleta in vtira v ušesa in srce bendu zelo naklonjene publike. Počasni tempo se nadaljuje tudi v nadaljevanju.

Viktor zazrt v strop šteje trenutke in dodaja ravno pravšnje poudarke, ko se razpleta sanjava tekstura skladbe Bright Like The Morning. Stoned Jesus jezdijo svoj sonični val počasi in brez nepotrebne decibelne sile. Stopnjevanje občutja, emocij ne terja ekscesov in nujnega dobrikanja publiki, a so Stoned Jesus v svojo zgodbo večera v dialog vključili publiko. »Tu smo bili že tolikokrat, da nas prav čudi, da se nas niste naveličali v tej naši enolični podobi,« se na lastni račun z občutkom samoironije lepo, a v njemu lastni maniri zadržano pošali Igor. Nadaljevanje dobi malce več jajc in rifovske Clutch ostrine s skladbo Electric Mistress. Seksi udar preprostih, a ravno prav igrivih rifov prinese val svetlobe, pozitive, prekleto dobrodošle naelektrenosti. Morda bi bil v celoti potrebno le malce več privijanja končne moči na zvočnikih, a je tudi na sobno jakost bolj prilagojen zvok prebudil strast v korpusu pododrskih podpornikov zasedbe.

Prekleto fini rock’n’roll na okusnih sinkopah se odvije s skladbo Indian. Stoned Jesus so retro progresivci, White Stripe občutek pa poenostavlja pot do kozmične stratosfere, ko se na odru poda debeli žbe in mastna sladkoba trave zaveje po dobro razgreti dvorani. Koncert ne bi bil korekten, če ne bi publiki ponudili še svojega največjega hita I’m The Mountain. »Ajm d mauntejn …« je refren, ki mu brez rezerv in brez pretiranega prigovarjanja rada pritegne tudi ljubljanska publika, Stoned Jesus pa svojo odrsko tlako rednega dela opravijo precej bolj sproščeno in dobrovoljno kot je kazalo na začetku. Igor se sprehodi do Sergija, podaljšani progresivni odklop od osnovne forme pa ponudi debelo in kakovostno več kot četrturno sprehajanje po mističnih vršacih notranje sublimne pomiritve, v kontekst pa se zvočno prefinjeno prikradejo vzorci starih dobrih Tool, a so Ukrajinci vse prej kot slaba kopija in imitatorji kalifornijskih mojstrov (kar za Soen, jebiga, ne morem trditi …). Tu tiči razlog, da sem lahko na Stoned Jesus vse prej kot imun. In s tem se večer še ne sklene, saj publika zahteva repete! In tega dobimo, matervola! Obilnega! Stoned Jesus v pripoved večera vpletejo prekleto sladki briljant prvenca First Communion, ozzyjevsko spevni Black Woods. Nakocinjen do zadnjega vlakna priznam, da so Ukrajinci s svojimi soničnimi epi ukradli moje srce in ušesa že v prvem delu, podaljški so mojo dušo in atome zadržanosti, rezerv, le dokončno razgradili in odpravili. Edina skladba z aktualne zadnje plošče Harvest je bila Here Come The Robots, ki nasuje še zadnje tri minute sonične odrešitve vseh frustracij, Stoned Jesus pa sklenejo koncert z energijsko bombico, ki presune s trdoto in toolovskimi okraski, ritmiko, šusom, sladostrastno genijalnostjo, zaradi katere bo vnovična vrnitev na kraj zločina naslednjič toliko bolj obligatorna, matervola! 

In kaj je tu še kaj dodajati? Dejansko nič, saj se dobre stvari zgodijo namensko in neplanirano. Tokrat smo dobili vse, kar smo pričakovali zavoljo oznake »kakovostni stoner kombo paket«. Stoned Jesus so upravičili sloves izvrstnih glasbenikov in evropskih, hja, vsaj slovanskih rešiteljev magičnega dima z dodatki. Dober stoner ni v zatonu in čeprav se kaj po formi kdaj pa kdaj ponavlja je za dobre stvari tudi s ponovitvami dovolj prostora v duši in ušesih. Ker niso obljubljali revolucije, temveč ostajajo zgolj zvesti svojim načelom in glasbeni liturgiji, ne gre za hlinjenje in igranje na varno karto. Na drugi strani je ta četrtek ponudil še nekaj boljšega. Debitanski hod domače kreative z Dust Collector dokazuje, da je dobre stvari moč najti tudi v našem glavnem mestu. Kakopak, saj svoj delež moči in odločnosti prinaša tudi tisti del posavskega gena, s katerim se je v preteklosti prašilo dobro že na potresnih tleh Krškega in Šentjerneja, sedaj pa je poroka z Ljubljano rodila bend, o katerem bomo sigurno še kaj dobrega napisali, vsekakor pa še kaj dobrega in mastnega slišali! Hvala za dober vajb in krasne zvoke ter na svidenje kmalu v novih soničnih obračunih z realnostjo! 

Tekst: Sandi Sadar Šoba
Foto: Branka Resnik

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.