Dickless Tracy: Dvajset let upora proti etiketam in praznoumju

Čas je resda relativen, a priznajte – v svetu metala in ekstremne godbe je svojevrsten dosežek, da po dveh decenijah neprekinjenega dela ostane dovolj agilnosti, elana, volje in želje po poti v tretje desetletje. Brežiški bend Dickless Tracy je poseben upornik slovenske težkokategorne godbe in po dveh desetletjih dela, po mnenju nekaterih prekaljene in dovršene sarkastične zajebancije z inteligentnim podtonom lahko priznam, da tudi če bi jih želel spregledati, jih zaradi njihove posebne nravi, res trdoživega kljubovanja času in vsem pretresom z menjavami v svojih vrstah ne bi mogel niti želel spregledati. Brata Cepanec – kreativni in prodorni Tomi na kitari in vokalu ter pozitivec vedrega duha Ivan za bobni – sta svojo pot družnega in (dis)harmoničnega ustvarjanja zastavila z avgustom leta 1997. V maniri subverzive se je bend kalil na odrih po Sloveniji, se pa med osvojena ozemlja koncertno umeščajo še Avstrija, Hrvaška, Nemčija in Bosna. Morda bi bilo marsičesa več, morda bi bend, ki so ga kritiki in javnost poskušali neuspešno vstavljati v razdelke med grindom in death metalom, lahko žel več svetovne slave in razpoznavnosti, a jim ne more nihče očitati, da jim je bilo karkoli podarjeno. Kar privlači je dejstvo, da lahko ohraniš svoj lastni izraz, svojo hrbtenico, da lahko vsem pretresom navkljub deluješ vedno v skladu s svojo lastno naturo in lastnimi pozitivnimi načeli, vedno pa najdeš energijo in elan za nove odločne korake naprej. O dveh desetletjih dela, kemiji v bendu, o svojem poslanstvu in o manj definirani prihodnosti sta bila na topel aprilski dan pripravljena ob pivu na obrežju Ljubljanice brez zadržkov spregovoriti oba ustanovitelja zasedbe ter nam naklonila več kot skopo odmerjenih in običajnih pol ure svojega časa … 

Dvajset let ni malo in zadnjič, ko smo se videli in sem to omenil, vaju je rahlo zmrazilo, kako čas teče. Kako vidva gledata na teh dvajset let skupnega ustvarjanja in na vse te različne glasbene inkarnacije, ki sta jih v tem času uspela spraviti skupaj? 

Ivan Cepanec – Tegla: To je že tako zelo postalo del mojega življenja, da o tem sploh ne razmišljam več. Meni je super, da se lahko enkrat tedensko dobimo in da delamo glasbo, ostalo pa je zame le velik dodatni bonus. 

Tomi Cepanec – Cepo: Če bi nekdo meni leta ’97 rekel, da bomo špilali skupaj, bi ga imel za motenega, saj sem v celoti videl rok trajanja leto ali dve. Če bi kdo omenil opcijo, da bomo igrali več kot pet let, bi mu rekel: »OK, zdaj se že norca delaš.« Ko pa sedaj štejemo dvajset let, pa lahko rečem, da je ta čas meni hitro minil. Letos bom dopolnil 40 let – se pravi, da pol mojega življenja sem v tem bendu. 

Tegla: V meni se poraja dober občutek, da lahko rečem, da obstajamo že dvajset let, a ne tako kot kaki stari prdci, ki rečejo, da so trideset let na sceni, od tega aktivno dve leti na sceni, nato osemindvajset let nič, nato pa reunion koncert. Mi smo prisotni ves čas. 

Misliš na Lene Kosti in podobne? 

Tegla: To si ti rekel, nisem jaz. Sebe ‘kvovtaj’ … (smeh) Ves čas smo aktivni in nismo se v tem času ustavljali in to, vsaj mislim tako, je pravi razlog za dober občutek, ki ga čutim. Res je vse postalo del naše življenjske rutine in enkrat tedensko se dobimo na vajah in Dickless Tracy je postal del naše rutine, kot si gremo oprat vsak dan zobe in vzamemo dežnik, če dežuje. Vsaj zame je Dickless Tracy nujen in rutinski del mojega lajfa. Okrogla dvajsetica je le lepa dodatna stvar, saj po dvajsetih letih lahko bolj suvereno rečemo, da ne delamo nič prisiljenega v smislu tega kaj in kako delujemo, tako da je to pomembno. Tudi to, da imamo redno vaje je dovolj, ostalo, koncerti, plošče in dodatna doživetja, so samo bonus. 

Cepo: Ves ta čas, na to sem ponosen, se nismo silili v nič kaj takega, kar je bilo v tem času »in«. Nismo bili nikoli kot kakšni mulčki, ki si v štartu resno zastavijo, da bodo igrali thrash metal, ker je to kul, čeprav morda sami niso čisto prepričani, da je to tista prava stvar, a če je nekaj sprejeto, se tega drži. Kot imam sam svoje stališče in mnenje o tem, kaj mi glasbeno godi in mi je všeč med poslušanjem glasbe, ne glede na žanr in predalčke – dajmo za primer Ozzyja, ki ga v neki fazi svojega življenja živega nisem prebavljal, pa se zavedam legendarnega statusa in pomena, samega vpliva Black Sabbath na glasbo, a mi Ozzyjev vokal ni sedel … Sedaj pa mi Ozzy in Sabbathi kliknejo in gredo v uho. Tudi pri Dicklessih se tako nisem omejeval s smernicami, kot so death metal, grind, grindcore in ne, nismo utemeljitelji in nosilci slovenskega grinda! Če so se drugi prepucavali in predalčkali, se ubadali z bednimi in praznimi klasifikacijami ter kategorizacijami, smo Dicklessi za svoj kurz in smer razvoja koristili le vaje vsako soboto, to interno kemijo in notranji glas, ki nam je rekel kaj storiti kdaj. To je naš naraven, sproščen pristop k ustvarjanju glasbe. Kot ima večina ljudi hobije, nekateri pa iz hobijev naredijo nekaj več in sami sebe dejansko omejijo ter si zakomplicirajo življenje s temi omejitvami, zakonitostmi dovoljenega in nedovoljenega, s čimer lahko izgubljajo sami sebe, izgubljajo veselje in notranji kreativni naboj. Veliko jih zato preneha z delom ali pa zafrustrirano nadaljujejo s prisilnim nenaravnim tempom delati dalje, kar ni kul. Jaz nisem nikoli padal na to. Sam sem, seveda, imel želje po tem, da bi igrali v stilu Napalm Death, Carcass ter v našo zgodbo dati dvojni vokalni attack, a smo med samim planiranjem in sanjami dali prostor svojemu naravnemu razvoju, ki odpira povsem nove neslutene in nezačrtane poti. Ne naredim si tega, da bi zaradi enega dobrega uspešnega komada dal sebe v pozicijo dvoma, ali sem ali nisem sposoben narediti vsaj še en tako dober komad, ki bo lahko pariral preteklim dosežkom. Sedaj, ko smo naredili nov material, sem videl, da dejansko stvari funkcionirajo bolje, čeprav sem večino stvari spisal med samim delom v trgovini (Cepo je lastnik trgovine z metalskimi memoriabilijami Truga op.p.) – kar se rifov in strukture komadov tiče, tehnike in kompleksnosti, notranjega naboja, vsaj sam menim, da je to daleč najboljši izdelek Dickless Tracyjev. 

No, pa ravno tega se dotaknimo – vsak bend in vsak glasbenik svoje zadnje, aktualne stvari označuje za presežek presežkov v svojem ustvarjalnem opusu, a je korenine zasedbe potrebno iskati v grindu, v manjku artikulativnih sposobnosti, ki jih danes premorete, takrat pa jih niste zmogli tehnično izvesti tako, kot to zmorete danes.  

Tegla: Ne bom pozabil, da sem ob samem začetku zgodbe z Dickless Tracy bil v fazonu bolj organskega HC-ja, le da sem poznal takrat takšne bende, ki jim »pravi hardcorovci« ne bi dali veljavo in status HC glasbenikov. Biohazardi in Rickersi so padli v ta kontekst, a s Cepotom in Gujdo (Veljko Terzič – Gujda je bil vokalist zasedbe od leta 1997 do leta 2004 op.p.) oziroma še preden sta sploh prišla na idejo Dicklessov, smo stvari vpeljali v zgodbo kot del eksperimenta, češ: »Probaj igrati kaj hitrega, ostrega …«. Ko sta dala idejo, da bi igrala grind, priznam, da grindcora, bendov, estetike in ideje nisem poznal. Vedel sem, da bo Gujda krulil, da bo Cepo rife igral in da bom sam smel preizkušati meje svoje hitrosti pri bobnanju, kar tedaj nisem znal. Meni je celoten recept dela popolnoma ustrezal in v vsem tem času se ustvarjanja ne naveličam. Ta bend mi je vedno omogočal, da lahko eksperimentiram in igram karkoli si zaželim. S tem da, pazi, sem bil znotraj Dickless Tracy jaz tisti člen, ki se je najbolj bal sprememb, se najbolj izogibal in zapiral stvarem. Dickless Tracy je zame izvrsten kot grind bend, ker dejansko zmelje vse, kar nam pade na pamet in godi in to vržemo notri. 

Cepo: Grind pri Dickless Tracy ni pomenil nujno grind estetiko, temveč je grind polje svobode, mešanja, preizkušanja. Mi smo poznali smernice, ki so jih v devetdesetih prek izmenjave kaset in fanzinov predstavljali bendi. Takrat so se začele formirati oznake, kot so grind, crust, power violence, grindcore, japanese HC »don’t call it Japa core!« (smeh), nato je bil tu noisecore in vse, kar je imelo core oznako je bilo kul, le da je hitro, kratko, ostro in udarno. Kot bi rekel Rio iz Desinence Mortification- kratko in nejasno! To je bilo to! Zakaj bi delal komad, ki je narejen po minutaži in formi kot komad, ki ga lahko slišiš vsak dan. Dajmo narediti nekaj, kar so naredili, recimo, Patareni iz Zagreba (punk, noise grind zasedba iz Zagreba, ki melje že od leta 1980 dalje op.p.). ko sva slišala z Gujdekom na vinilu The Return Of Yugoslavia Patarene in njihov komad sekunda, ki dejansko traja sekundo, sem vedel, da je stvar jasna in da je to dejansko to, kar hočemo delati in dejansko so tudi sami Napalm Death navajali vplive v bendu iz naših koncev, v Patarenih! Glede na to, da tedaj nismo znali pretirano špilat, nam je tak recept kar dobro uspeval. 

Poleg tega pa si tedaj ti, Cepo, fural paralelno še druge stranske projekte – S.F.U.,  Štefka’s Vomit, Dog Eat Hot-Dog … 

Cepo: S.F.U. sem zalaufal približno isti čas kot Dickless Tracy, a sem kmalu kapituliral in odšel, ker se mi ni dalo ukvarjati s kadrovskimi menjavami. Določeni projekti, kot so Štefka’s Vomit ali Dog Eat Hot-Dog oziroma vsi ti living room projekti, ki smo jih vsi, razen Teglca – on je bil vedno priden – furali doma. To je bil kanal, da smo iz sebe sprostili vse tisto, kar nismo mogli spraviti iz sebe niti v Dickless Tracy. Verjamem, da sesalec ne bi pasal v Dickless Tracy, je pa pasal v Dog Eat Hot-Dog. Dicklessi smo že itak preveč šumirali in dodajanje še enega šuma … (smeh)  

Tegla: Zanimivo je, da se ob vsem, ko nismo travmirali ter se obremenjevali s tem, kako bo stvar zvenela, se po dvajsetih letih dela da izluščiti formo, a so bili vsi ljudje okoli nas petstokrat bolj zmedeni od tega, da so nas za svoj dušni mir uvrščali v takšne in drugačne žanre, kreirali imena novih žanrov, ki jih ne pomnim, da bi nas lahko nekam dokončno uvrstili. Nato so bila tu vprašanja, zakaj tako ime, zakaj ga ne zamenjamo, ker nam pod tem imenom ne bo nikoli nič ratalo in zakaj je dovolj, da le pridemo na koncert in folk gleda in uživa, pa čeprav se ne znamo uglasiti, igrati in biti klišejski. Vedno so se obremenjevali drugi, tisti zunaj, mi ne. Gujda in Cepo sta imela svoje domače outlet projekte s sesalci ali pa sta metala frnikole v lonec in podobno, kar ne sodi v Dickless Tracy, a sedaj ko pogledam – marsikaj bi imelo danes več prostora tudi v Dickless Tracy in bi stvari čisto solidno funkcionirale. 

Tu lahko potegnemo eksperimentalno črto in podobnost s Fantomas ali Mr. Bungle – zvok kot eksperiment ali enostavneje: vse je dovoljeno! 

Tegla: Vidiš, tu bi se z Gujdo super ujel in bi imel o tem veliko povedati. Naš ultimativni imperativ je bil, da se ne obremenjujemo s formo in etiketo, temveč delamo to, kar znamo in hočemo.  

Cepo: Mislim, da smo kot artisti, kot tovariši umetniki iz svojega dela izvzeli to, kar delajo številni obremenjeni artisti – nismo se omejili v lastnem polju kreativne svobode. Ko je dve tri leta nazaj prišel v bend Rejc (od leta 2015 basist zasedbe Jernej Rejc – Horzs op.p.) je bil pomislek v smislu: »Joj, ne vem, če je to komad za Dickless Tracy …« ovržen. Sam vedno pravim, da je Dickless Tracy najprimernejši bend za prinest novosti in eksperimente na prostor za vaje. Na vse te pomisleke rečem le daj ti meni povej, kaj paše v okvir Dickless Tracy, ker še dandanes ne poznam odgovora. S tem se ne ubadam, tako je lahko po hitrosti dovolj prostora za nekaj pošastno počasnega, doomovskega. Bend je hiter, ko mu to odgovarja. 

Tegla: Meni je bilo zanimivo, da je sploh prvič artikulirano prav Rejc vprašal, če menimo, da je ideja primerna za Dickless Tracy. Ne vem, če je to kdorkoli dotlej, od vse množice ljudi, s katerimi smo dotlej igrali, to sploh vprašal. Tedaj se vprašaš in dejansko ugotoviš, da je dovolj, da se ideja prinese na vaje in če klikne, klikne, začuda pa vse nove vplive tako lepo inkorporiramo v sam izraz. No, nismo countryja prinesli še v svoje pesmi, je pa res, da ob vsem znanju ali neznanju, ki ga premoremo, postane sleherna kontura del našega skupnega izraza, postane del Dickless Tracy. Kot pri Fantomas ali Mr. Bungle, ki si jih omenil poprej – ena plošča je lahko ta žanr, nato se prek eksperimenta prikrade nek drug žanr. Etikete so preživete in Dicklessi smo v fazi večne spremembe. Vse smo doslej lepo sprejeli. 

Ampak tu me vseeno nekaj čudi – navkljub temu, da ste zvočno demokratični in nimate v principu tiranije posameznika nad množico, da ni nekih rigidnih smernic in pravil in kako morajo stvari zveneti – zanimivo je, da ste imeli v vseh teh letih ogromno menjav, basistov, kitaristov … Kje je razlog? 

Tegla: Stvar je v principu preprosta. Gujda je začutil, da mu ni bilo več všeč to, katero smer ubira bend za prihodnje, Jeanu (kitarist Jean-Sebastien Imbeau, ki je v bendu igral leta 2006 op.p.) se je je preselil na Novo Zelandijo … Kar zadeva svobodo eksperimenta pa – eni eksperimenti so uspeli, drugi pa po Cepotovem ali Gujdekovem mnenju niso. Določeni elementi menjave, eden od štirinajstih zamenjanih členov, je bil v tem, da stvari niso funkcionirale. Kreativna pretočnost je bila element- Puss (kitarist Andrej Šepec, ki je v bendu ordiniral od leta 2010 do 2015 op.p.) in Juve (basist Domen Majcen, ki je basiral med leti 2011 in 2015 op.p.) ne vem zakaj sta šla iz benda … Marsikdo je prišel v bend in je imel zgrešeno predstavo, da smo ves čas zajebanti – mi se lahko zajebavamo zato, ker imamo glasbeno podlago postavljeno trdno. Na vajah trdo delamo, švicamo, naredimo komade, nato pa se lahko koncertno sproščeno zajebavamo in smo neobremenjeni, ker sam skelet skladb do obisti poznamo. Igramo, kot bi vodo pili in tu je občutek sproščenosti, veliko prišlekov, ki so del naše zgodbe, pa je videlo le sproščeno formo, zajebancijo, pa da bomo malo pili, malo špilali, malo kadili, mi pa smo spremenili predstavo s tem, da je bilo potrebno pljuniti v roke in garati, delati, se potruditi. Nato stvari več niso tako zabavne in takrat je Cepo tečen, jaz nimam volje.  

Vaje so vaje, zajebancija pa zajebancija. 

Cepo: Saj to je dobro, bi bilo pa po svoje kar srhljivo, da bi bila ista trojka ali ista četverica istih ljudi ves čas del te zgodbe. No, izjema so Macabre … Sam se nisem obremenjeval s tem, zakaj je kdo izmed teh ljudi odšel. Vsi imajo svoje razloge in hvala bogu, ko se česa preobješ, da lako greš. Mi sami ne šimfamo in z nikomer nisem skregan. Nisem imel problema z nikomer in te stvari niso pomembne. Po odhodu Pussa in Juveta nisem bil v krizi, morda smo dobili le signal: »Houston we have a problem« kar se tiče vaj in nastopov, a sva s Teglo še vedno dinamično delovala dalje, vadila, lahko bi tudi sama posnela plato, jo posnela, le v živo bi potrebovala malce zaslombe in človeka, ki bi se naučil svoj part. Sam sem bil od nekdaj flegma – vedno je in vedno bo nekdo uletel, prinesel nekaj novega, zato nisem bil nikoli v poziciji, da bi šel nekoga prosit, da bi bil del Dickless Tracy zgodbe. Sem sicer za kakšen koncert prosil za uslugo in določeni ljudje so vstopili, da so nam rešili posamezne špile. Javno in prav tu bi to priložnost izkoristil, bi se zahvalil vsem, ki so bili del te zgodbe in povem, da spoštujem njihovo integriteto ter njihove razloge, zaradi katerih ne sodelujejo več v tej zgodbi. Super je tudi to, da so nekateri ljudje, s katerimi smo sodelovali, po odhodu ustanovili svoje bende in vesel sem, da smo lahko iz enega benda dobili dva nova dobra benda (nekdanji kitarist Matej Hočevar je denimo ustanovil super zasedbo Grrizli Maddams op.p.). Morda je kdo od njih videl, da se pri tem bendu ne more zdivjati in prazniti na sebi všečen način, ni pa bilo tu prisotnega dejavnika, pri katerem bi jaz ali Tegla karkoli kreativno prepovedovala. Bilo je prav obratno. Se spomnim, ko je Puss prišel z rifom, ki ga je povezoval z Ozzyjem, a smo iz tega naredili naslovni komad zadnje plate in funkcionira enkratno – Paroxysm Of Disgust je doomerski komad, ima to linijo in »beautiful je deformed« povzema to. Ozzyja in Emperor smo zlili v nevsakdanjo mešanico in tu se kaže, da je primerno lahko vse. Sredi doomerskega komada se najde tako povsem naravno metalski rif in ja, tudi več kot 45 sekund zmoremo spraviti skupaj in ne,  nismo ves čas usmerjeni na družbeno kritičnost in formo grindcora. Tako smo spravili skupaj sedem, še prej pa devet minut nam všečne glasbe …  

Tegla: Pri pretočnosti in odhodih ljudi je edini problem to, da se malce ustavi in upočasni ritem ustvarjanja. Problem je, če imaš kakšne koncerte, je treba stvari malce reorganizirati in spremeniti. Ko sta Puss in Juve zapustila bend, je bilo to nepričakovano, a po petih minutah njunega odhoda sva s Cepotom šla prek mejnika, ko sva rekla: »To je line up, ki, če to ne bo laufalo, pomeni, da se nam stvari ustavijo, ker se mi z novimi ljudmi ne da zajebavat in jih učiti vse od začetka!«. Takrat sva s Cepotom šla do gostilne po pivo ter enostavno imela vaje. Trajalo je nekaj mesecev, da smo si polno opomogli, nato je v bend prišel Rejc. 

Kje ste naleteli nanj? 

Tegla: On je sam izrazil željo in pripravljenost. 

Cepo: Po parih mesecih pa je že stal z nami na odru. 

Tegla: Tako je. Februarja sta Puss in Juve odšla, maja pa smo stali že na odru. Ko je Rejc prišel v bend smo sklenili, da so Dickless Tracy po svoji nravi bend, ki bo deloval v troje, ker trojec najbolje deluje in je najstabilnejši. Rejca sem poznal že iz njegovih prejšnjih bendov (Mrtva goša, Aeonic, Temnava op.p.), družili smo se na Metelkovi, nato je bil tu Profanity webzine in on je, poleg še enega fanta iz Brežic, izrazil željo po tem, da bi probal, kako stvari funkcionirajo. Naredili smo probo in Rejc je dejansko najbolj ustrezal kemiji benda in to je bilo to!  

Cepo: Adam je ta drugi fant iz Brežic in videli smo, da je problem logistika, saj smo zadnja leta bolj ali manj ves čas v Ljubljani, tako je bil Rejc tudi logistično bolj ustrezen.  

Tegla: Smo že videli, kako je, ko se morajo ljudje čez pol Slovenije peljati na vaje v Brežice. Enostavno ti kaj kmalu ta naporna pot začne presedati in upaš na kaj lažjega. Rejc je glasbeno širok vsaj toliko, kot je širok Cepotov pogled na glasbo. Rejc je lepo zapolnil tisto praznino, ki jo je v bendu bilo potrebno zapolniti in kot power trio smo najefektivnejši. Čim je tu dodatno še en kitarist, ne glede na to koliko prinese s seboj, se stvari zakomplicirajo. V troje je vse lažje. Selitev placa v Ljubljano pa je bila logična, ker predstavlja pot v Brežice dejansko strošek, folk iz Brežic pa bolj ali manj nima denarja, da bi se vozil na vaje v Ljubljano. Trio je ekonomičen. Sej Cepo lahko v studiu nasname kitare tudi petdesetkrat in izpade tako, kot da imamo v bendu osem kitaristov. 

Kot Billy Corgan iz Smashingov … (smeh) 

Cepo: Ne, nihče izmed nas ni razmišljal o samomoru medtem, ko se je primerjal z uspešnostjo Nirvane ali kakšnega drugega benda, ki je aktiven v istem času kot mi … (smeh) 

Na zadnjem koncertu ob rojstnem dnevu Dirty Skunksov je bilo zanimivo slišati razlike med tem, kar ste delali kot četverec na zadnji plošči ali na Halls Of Sickness in tem, kar servirate kot trio … Rifi so spremenjeni, zvenijo drugače … 

Cepo: Pri določenih komadih je bil v formi četverca lead, ki je sedaj izostal. Dejansko smo probali, kako stvari funkcionirajo brez solo kitare in stvari, verjamem, zvenijo drugače. Določene redukcije funkcionirajo, drugje spet ne, nisem pa želel odvzeti poden, grund komadom.  

Tegla: Četverec ima tako lahko pod solažo zelo nerazpoznaven bas, da je bas odveč, saj gre solaža dejansko na šunder, pri nas pa, na srečo, solaže resda ni več, se pa sliši rif in vsa tista moč, ki bazira in utemeljuje komad. 

Poden, grund imate dober … 

Tegla: Naj se napiše pwdn, puodn … (smeh) 

… je pa poanta v tem, da si ti, Cepo, v teh letih dela, zelo lepo nadgradil svoje vokale, ki so masivni in zreli. Obenem je tu še ta neposreden akerfeldovski pristop do folka, ki ga gojiš s publiko … 

Tegla: Ta pristop ima že od S.F.U. dalje, od poznih devetdesetih dalje, a je še vedno isti … 

Pa ta Opeth touch, s katerim se da inteligentno podjebavati publiko na pravih mestih in ne biti žaljiv? 

Tegla: A veš, da mi je najbolj interesantno to, da še sam ne vem, kaj bo Cepo rekel na koncertu. Nič ni predpripravljenega in vse, kar pove, je produkt določene situacije, leti na konkretno situacijo in na sproščen način jebe mene ali Rejca v glavo zaradi določenih kiksov ali iztočnic, kar je super. Kot bend se znamo smejati na svoj račun in nikoli ni nihče čutil tega kot napad na integriteto ali lastni ponos. Prej ko si se dotaknil njegovih vokalov – Cepo je svojo pot začel kot kričač v bendu, sedaj pa zveni precej bolj grmeče, takrat pa je bil slaba kopija Michaela J. Foxa … (smeh) 

Jajca so se spustila v mošnjo torej … (smeh) 

Tegla: Kar dela sedaj je izvrstno. Cookie monster vokali in growli … Očitno lahko dandanes povemo, da obstaja v Sloveniji že cela generacija vokalistov, ki so se vokalne tehnike učili z Youtubea in imajo dejansko vsi isti vokal. Nikoli doslej nisem slišal takšne množice death metal vokalistov, ki zvenijo identično. Cepo ne zveni kot drugi, ima pa svojo lastno barvo in lasten karakter. Super je videti, da tisti, ki so nas videli leta ’97, ne morejo verjeti, da smo še tu, tisti, ki nas slišijo prvič sedaj pa se lahko zabavajo nad tem, da tudi starejši občani znajo kričati … (smeh) 

Pa vseeno – element, ki vas loči od ostalih, je tudi nesamovšečna drža, brez neutemeljenega odrskega egocentrizma in poze. Vi imate samozavest, ste sproščeni, iskreni … 

Tegla: Recept je preprosto v tem, da tako uživamo v tem, kar počnemo, da se da stvari enostavno in naravno prenesti na publiko. Da je folk v redu, je dodatni bonus in niti z eno stvarjo nismo želeli ugajati. 

Cepo: Bend ni eno na odru, drugo na vajah in tretje v gostilni … 

Ste to, kar ste. 

Cepo: What you see it’s what you get. Meni ni bil nikoli namen, da se zasede oder zato, da bi se delal norca iz ljudi, sveta ali sebe. Z določenimi ljudmi se enostavno tako dobro in toliko časa poznamo, da klikne situacijska komika in tu se najdem v isti ligi kot Nicky iz God Scard – Nicky je super človek in zabaven, nismo pa tu zato, da nam ljudje namesto zaradi glasbe prisluhnejo zato, ker smo smešni, ker pripovedujemo vice – zato je tu Pižama. Se pa hec zgodi in tudi kak večer mi ni do heca in hočem bit le death metal vokalist, frontman kot Aleš iz Scaffold ter nabijat: »How are you guys doing tonight?« nato malce pozersko začupati. Ko začnemo z igro na odru si pustimo le potencirati to, kar smo čutili na vajah in zato pademo na to. Pred parimi leti se spomnim, morda je bil Mungo morda Brutal Žid, je en od njiju naletel na koncert, ko nisem bil pri volji za grind stand up komedijo. Je bil kar Žid in je rekel: »Fantje, vi dejansko znate zelo solidno špilat. Kar delate, delate super. Resda ni tehničnih pedanterij, kot pri Cannibal Corpse (to ni bil nikoli naš namen), a sem sedaj slišal, da imate za vso to zajebancijo dejansko zelo dobre komade. Sori, da vas doslej nisem poslušal temveč sem se prišel le smejat.« 

Novi komadi, kljub temu, da si bil nazadnje zelo samoironično kritičen do njih, zvenijo fenomenalno. 

Tegla: Slišal si samo en nov komad, drugo pa so bili predrugačeni stari komadi, ki morda še ne funkcionirajo naravno v tej sedanji obliki. 

Po štirih celovečercih in tej masi split albumov se človek zlahka zgubi … 

Cepo: S spliti smo kar namensko nehali, ker to ni več in … 

Tegla: Mislim, da je dejstvo tudi v tem, da smo poleg Noctiferie edini metal bend, ki stvari streže kontinuirano že dvajset let in večina naših bratov in sester v soničnem zločinu, partners in crime, so ubrali drugo življenjsko pot. Če bi se midva z Rejcem  odločila in začela klikati, bi garant našli še koga – če Agathocles (belgijski politično orientirani grindcore band op.p.) in Extreme Smoke (prvi slovenski grindcore band, sicer s polnim imenom Extreme Smoke 57 op.p.) to lahko delajo … 

Zakaj bi se osredotočal samo na majhen bazen Slovenije? Smo del Evrope … 

Tegla: Nikoli nisem stvari zastavljal na tak način. Ko sem se odločil priti v bend, mi je foter kot fantu iz Brežic privzgojil zdravo mero skepse, da bi se dalo s predstavo, da se da od tega živeti in služiti, odpovedoval izobrazbi in realnim postavkam življenja. To je bil dejansko od nekdaj hobi. Takrat sem si rekel, da če mi bo šola laufala, bo laufal hobi in šele na faksu sem si dovoliliti dalje, imeti koncerte tudi v torek zvečer in ne zamuditi naslednji dan šole. Nekdaj je pomenilo to, da si imel koncert v Ljubljani ne samo to, da si bil v uri in pol iz Brežic v Ljubljani, temveč je pomenilo takrat dve uri in pol fure po lokalnih cestah. Igrati v Sloveniji je nekoč pomenilo to, da če si igral v Železnikih iin naslednji dan v Ljubljani, si imel dva solidno zapolnjena placa z različnim folkom. Danes se ljudje, če jim je kul, odpeljejo lažje tudi kam dlje, takrat pa to ni bilo možno. Takrat smo igrali pred različno publiko in je imelo vse svoj karakter, sedaj pa te vidi določena masa ljudi, denimo študentov, v Ljubljani in nato prideš še v njihov domači kraj in so, ker so te videli denimo v četrtek v Ortu, raje doma in ne gredo na špil, pa jim je pred nosom. Za tujino pa dejansko nismo imeli denarja, da bi si to lahko privoščili, obenem pa tudi nismo imeli prevoznega sredstva. V bendu sem bil prvi z vozniškim dovoljenjem, davnega leta 2002 pa si tudi nisem upal fotra žicat za avto, da bi šli do dunaja ali Berlina. Sem vedno pogojeval delo z bendom s tem, da če bosta šola in faks laufala, bo laufal tudi bend. Nisem bil pripravljen ogrožati svoje prihodnosti na način, da bi namensko, zaradi prosperiranja benda, padel letnik ali pa bi pustil šiht, da grem lahko za šest tednov z bendom špilat po Evropi. Jaz enostavno nisem ta tip človeka. Cepo pa ne vem … 

Cepo: Sem sicer sam svoj šef, a mi je še na ta intervju Nina komaj dovolila iti. Je rekla: »Eno uro imaš časa, eno pivo smeš popiti, nato pa vozi …« (smeh) 

Tegla: Par let sem se pogovarjal z enim Nizozemcem, ko smo z bendom špilali 16 let. Pa je vprašal, koliko plošč smo izdali. Štiri! »A ni to malo?« »Ja,« sem rekel, »a odvisno kako vzameš.« »A niste nikoli igrali po Evropi?« »Ne.« »Ja kje pa ste igrali?« »Doma.« 

Saj ste igrali – v Sarajevu na mini balkan turneji … 

Tegla: To je bila posebna prilika, če pa pogledaš Koper in ostalo … 

No, potem ste bili v tujini, ne? (smeh) 

Tegla: No, čakaj malo. Poglej postojnske Vigilance, ki igrajo po celi Evropi, pa Within Destruction in še koga, a imajo vsi ti bendi vsaj enega računalničarja, ki služi mastne pare, vsi imajo dobre šihte ali ekonomsko zaledje staršev in družine, da si lahko to privoščijo, mi pa enostavno ne. Sicer nisem nikoli niti čutil, da bi bili zaradi tega manj uspešni, manj dejavni in da nam kaj manjka. Pred parimi leti so nas povabili v Švico in smo rekli ja, ampak je bilo to isto, kot da bi bili vabljeni v Mursko Soboto. Občutek, da te nekdo želi videt in slišat je dober, če ne pa si imel vaje in to je zadoščalo.  

Kako pa se je v tem času spremenil občutek stika s folkom, sama scena? Včasih je bil vsak koncert dejansko praznik zase … 

Tegla: Zamenjale so se generacije in da, na koncertih je drug folk. Bi pa povedal nekaj, kar sem Cepotu jamral kot mulc. Ko smo igrali z Noctiferio leta ’98 je Doblekar v Vražjih uricah označil Dickless Tracy in Deratizator kot bende za vaške veselice. 

Cepo: Metalci vejo kje je njihov plac, nemetalci in pankurji pa naj so ločeni … 

Tegla: Točno tako je bilo. Nas so v tej delitvi kdo je in kdo ni »true« postavljali na degradirano pozicijo. Mi smo bili označeni kot bend, ki se preveč zajebava. Leta 2005, ko se na sceni najdejo Hopsy iz Canyon Observerjev, prej Gonobe, da je zajebancija postala del akta in je bila sprejemljivejša – v manj kot desetih letih tak obrat. Če bi se čulkovsko potegnil bi lahko rekel: »Fakof! Mi smo se zajebavali naravno že leta ’97 in razen nabijanja o tem, kaj je kul in kaj ne, ni nihče nič rekel.« To se je spremenilo – scena dandanes je precej bolj sproščena, ljudje so precej bolj odprti in že to, da nekoga umestiš v predal, da posluša metal ali samo punk je lahko žalitev za tega človeka, ker smo vsi širši od samo ene same puste oznake. Vidi se, da so nekoč ljudje komaj čakali vikend in koncert, da lahko nekam grejo in se zabavajo, takrat ni bilo interneta in miljon stvari, ki nas dandanes osvobajajo in siromašijo obenem, danes pa je ljudem samoumevno, da bo nek bend prišel. Koncertno dogajanje je preveč zasičeno. Preveč imamo vsega. Berem, kako organizatorji po družabnih omrežjih jamrajo, da ni bilo folka – vem, da grejo tako v minus in da so delali stvari, v katere so verjeli, pa naj so to Dirty Skunks ali kdo drug, je pa res, da je scena enostavno prenasičena, dogodkov preveč, denarnice poslušalcev in čas, ki je na voljo za to udejstvovanje, pa omejen. 

Zanimiva iztočnica za naslednje vprašanje, Tegla. Si glasbeni novinar, analitik, si glasbenik. Kakšen bi bil recept, kako bi lahko izboljšali zdravje scene? Ne delati ali delati redukcijo koncertov? Kako bi lahko rešili pojavnost vseh teh bendov, ki si želijo nastopati, pa so potem deležni takšnega hladnega tuša in praznih dvoran? 

Tegla: Ne vem. Ne bi se spuščal v to, lahko pa zase ali svoj bend rečem, da so se stvari nedvomno spremenile, ne vem pa, kakšen bi bil lahko recept za to, da gredo stvari na bolje. Mogoče manj koncertov, a kdo sem jaz, da določam, koga bi prikrajšal za njemu všečen dogodek. Tega nočem početi in tega ne bom nikoli delal. 

Cepo: V dvajsetih letih lahko govoriš tudi o generacijskem prestopu. Danes dejansko nastopam tako, da napovem stvari tako: »Za vse tiste, ki ste mlajši od 30 let – mi smo Dickless Tracy …« Kot pri Carcass, a je fora na mestu, saj sem na lastna ušesa in oči videl ter slišal reakcijo mulčka, ki sem mu omenil vinil, gramofonsko ploščo. Jaz ga ne morem kriviti za to, da tega ne pozna, kot bi lahko on lahko mene sesul z razlagami o kakem Playtationu, o pametnem telefonu, o Samsung Galaxy, o tehničnih pomagalih in fetiših in podobnem, pa ne bi bilo fer. Kar se je nekoč dotikalo glasbe – nekoč nisi šel na internet, vpisal ime svojega najljubšega benda in potegnil na računalnik njihovih celotnih zbranih del. Takrat si moral pridobiti rešpekt, da ti je en starejši metalc posodil ali posnel na kaseto album, da si lahko doma preposlušal tisočkrat od Sepulture Arise in masturbiral zraven … 

Tegla: … ali pa požreti ponos, da si fotra prosil za 3000 SIT, da si lahko v Müllerju kupil CD zgolj zato, ker si videl v neki reviji oznako kalifornijski najbrutalnejši bend, pa si na podlagi tega, ker so v reviji pisali o plošči in ji dali veljavo kupil ploščo ne da bi jo poprej poslušal.  

Cepo: Konec devetdesetih ali v začetku leta 2000 smo špilali na placu v okolici Krškega, kjer ni niti javnega prevoza in v tej stari dvorani Partizan, Sokol ali Boško Buha so igrali bendi, ki niso bili definirani kot punk, metal, rock in so na tej anonimni osnovi uspeli prodati 300 ali 400 kart. Kjerkoli smo igrali je bilo res to, da smo tam, kjer smo bili na listi s samo metalci, dejansko najslabše, ker je bilo v dvorani malo ljudi, ti so bili napeti in obremenjeni z imidžem … 

Tegla: Kjerkoli izven Brežic smo igrali smo videli, da ljudje komaj čakajo, da pride nekaj novega mimo in jim ni bilo žal iti ven pogledat zadevo. Če jim je bilo v redu, so ostali, če ne so šli na pivo, na debato. To je razlika od danes. Svet je manjši, ponudbe je veliko, obiska pa … Prazne dvorane in vsi živijo ob vsej tej bližini izolirano in vsak za sebe. Z Eruption sem videl, ko smo se peljali v en odličen leipziški klub v nedeljo zvečer, karta za tri bende je znašala 5 €, a je bilo v dvorani sedemnajst ljudi. Beda, a logično. Tudi v Sloveniji je prišlo do tega. V Kopru ali še bolje – Železniki, kjer smo morali igrat vsaj enkrat na leto: tam je bilo nabito polno prizorišče pravih ljudi, ki so prišli na koncert zaradi iskrene želje in to se je dalo videti, slišati in čutiti. To so bili dobri stari časi! 

Cepo: Obstajala je scena, ki je bila dejansko scena, danes pa je scena postala samoumevna in to je cena virtualnega sveta. Ne, ne gre za to, da ljudje odrastejo, si ustvarijo družine in imajo manj časa za obiske koncertov, padejo v drugo muziko, cenijo morda bolj nogomet iz naslanjačev … Ne trdim, da je današnja scena slabša – še vedno in celo bolj kot kdajkoli prihajajo bendi in še vedno se najdejo klinci, ki gredo to gledat. Morda je bilo za kakega nostalgika bolje v osemdesetih. Spet nekomu drugemu, še starejšemu, se zdijo zlata doba šestdeseta. In tu se lahko prepucavamo, na koncu pa pridemo do metrike merjenja kurca, kdo ima boljšo kitaro, kdo je boljši v teehniki in podobno. 

Relevantno je pa to, da zaradi tega generacijskega upada obskurno majhni ali manj razpoznavni bendi nimajo šanse špilati pred publiko, ki je enostavno ni. Vi ste igrali pred maso, kjer je danes trideset ljudi na koncertu dejansko že dosežek. 

Cepo: Boljše da jih je tudi samo pet, pa da se zabavajo in štekajo to, kar delamo. Ne mislim na besedila, ki jih nikoli ne pišem zato, da bi odpiral komurkoli oči za karkoli. Vsi vemo, da so raznorazni holokavsti slaba stvar, ki ruši harmonijo sveta, da je medsebojno sovraštvo in morija slabo. Vsi bomo enkrat umrli. Vse, kar se na tem planetu dogaja, lahko razžalosti normalnega človeka, mu pokvari dan. Šit, tako pač je. Zato pa pišemo Dickless Tracy »tunes of reality’s horror«. Realnost je kot grozljivka, obstajajo sicer tudi lepe stvari, a se moraš zanje sam posebej potrudit. Če bi se vsi obremenjevali z nepravičnim svetom in umirajočimi dojenčki v Afriki, si lahko nemudoma prestrelimo možgane. Saj je to hudo, a na nek način je vedno podnota »survival of the fittest«. Razlogi za morijo so različni in ne, ne uživam v grozotah – o njih samo pišem.  

Tegla: Kaj ljudem zadogaja je lahko kombo muzike, šova, zajebancije … Nikoli ne posvečamo koncerta nekim lažnim visoko letečim idealom. Sreča, ki ohranja bend v pogonu je, da ne živimo od muzike, da živimo od svojih plač, od »resničnega« dela, bend pa je kanal za sprostitev in ne za pridiganje, objave na Facebooku in podobno. Stvari, o katerih pišemo, so in bodo obdelovali številni – eni bolje, drugi slabše. In to je to! 

Glede na to, da ste našli svojo zaslombo v založbi On Parole – s Chopom se lepo zastopite: kako deluje izdaja plošč. Vi ste pri njem izdali Paroxysm in Halls Of Sickness? 

Cepo: Tako je, obenem pa tudi split s True. Na eni točki smo bili v fazi razmišljanja o re-releasih prvih dveh plošč (The New Domination iz leta 1999 in Of Light And Darkness iz leta 2001 op.p.) kot dvojne plošče, a to nima smisla. 

Tegla: Dejstvo je, da nimamo masterjev in bi samo še bolj degradirali nivo zvoka s prenosom CD-R-jev na nov nosilec. Iskreno rečeno: material bi mi bil smiseln in všečen, če bi ga posneli v tej sedanji formi, tist posnetek pa je bil preprosto oduren in si ga ne morem zavrteti ter mu prisluhniti. Na Youtubeu je večina pesmi. New Domination je zvokovno solidnejši, bolje posnet, a to ni to …  

So bile pa to prve studijske izkušnje … 

Tegla: Niti ne, ker je prvi studijski izdelek dejansko Paroxysm, ostalo smo posneli na placu. Paroxysm smo posneli v Krškem, Halls Of Sickness smo posneli v Murski Soboti, leta 2005 pa smo imeli idejo, da bi v Zagrebu posneli bolj kakovostni demo Tunes Of Reality’s Horrror, pa smo posneli le bobne, štirinajst skladb smo na šus posneli v eni sami noči. Tip nam je odprl studio, po dolgi debati odprl vrata in rekel kje se pritisne za start in stop in to je bilo odurno in škoda je bilo tiste noči, a kaj čmo. V Zagrebu nismo posneli nobene plate, je bil pa Zagreb sicer slaba studijska izkušnja za bodoče.   

Paroxysm pa ste posneli prav studijsko? 

Tegla: Tako je! V Krškem imajo v Mladinskem centru spodaj studio in tam smo posneli vse, producirali smo ploščo sami, Nenad Čekrlič je bil inženir, zadolžen za snemalne tehnikalije, postavil mikrofone, posnel komplet glasbo. Vokale smo snemali v Metliki pri Luki Božiču na podstrežju. 

Cepo: Dandanes imaš lahko s pravo tehniko dobro posnete stvari tudi na lastnem placu. 

Tegla: Obituary snemajo svoje materiale, plošče dejansko na svojem placu … 

Cepo: Večina kreativcev ima svoj studio na placu. 

Tudi vaši sokrajani Demolition Group so posneli svoja zlata dela, kot je ena najpotentnejših plošč slovenske alternative, album Bič, Luč in Upanje posneli na svojem placu. 

Tegla: Le da so si oni lahko privoščili studio Kif Kif in Žarka Paka, mi pa smo proračunsko malce bolj omejeni nase in na DIY. 

Proračun je seveda omejitev, ki jo moraš imeti v mislih. Kako pa kaže z novimi materiali? 

Tegla: Tako bomo rekli – strukturno je postavljenih pet ali šest, denimo sedem komadov. Manjka še par komadov, saj imamo plan izdati celovečerec s 40 – 45 minut nove glasbe. 

Je plan, da boste posneli materiale prej kot v petih nadaljnjih letih? 

Tegla: Tako je. Odkar je prišel Rejc v bend, se stvari vrtijo v hitrem tempu. Pred tem je bil spisan en komad, sedaj pa je kar precej komadov dejansko Rejčevih, kjer jih je od začetka do strukturne forme, ki jo lahko igramo na vajah, postavil vse. Od sedmih komadov so trije opremljeni z besedili. Devet ali deset komadov bo v celoti. Sedaj je vse v fazi postavitve, tekstualizacije, nato jih moramo preizkusiti in prešpilati tolikokrat, da ne bo v studiu, ki bo ena bodočih etap, nobenih dvomov več in da bomo odigrali vse tako, kot je. 

Kaj pa podpora denimo v podobi Ruža in Negligence studia? 

Tegla: Ruža je prenehal s snemanjem, kot je naznanil na Facebooku … Naš plan je omejen na komade, na delo, na interno kemijo, da ne bomo v studiu po nepotrebnem izgubljali časa s stvarmi, ki bi morale že funkcionirat. Snemali bomo vse posamično in nato dali v kompaktno celoto. Doslej sem moral stvari v finesah malce popravljati – sem samo človek in enkrat igram isti komad in ga dvakrat zajebem … Halls Of Sickness sem moral popravljati zaradi enega samega napačnega udarca na činele (denimo Conclusive Inscription, ko pet minut žgeš, nato pa napaka, ker nisem mogel nikjer rezati, ponovitev od začetka do konca …) Rad bi zvadil stvari do te mere, da ratajo organske in da jih v studiu čim manj časa snemam in da obenem ni nobenih presenečenj za ostala člana. Čez dve leti bom koncertno sigurno kaj igral drugače, saj moj namen ni, da bi kopiral in poustvarjal en in isti trenutek, temveč se razvijati in izboljševati, tako bom čez dve leti sigurno igral bolje in bom kakšno fineso izvedel drugače, upam da bolje. To ne pomeni, da pristajam na to, da bom stvari slabo posnel in čez dve leti bolje igral. Drugače bo. To vidim pri deu z Eruption kot pri Dickless Tracy. Komade iz leta ’99 igram bolj suvereno in tekoče kot leta ’99 – bobnam bolje. Ne trdim da brezhibno in super, a precej bolje kot na začetkih, kar zase le lahko trdim. Pri kom bomo snemali, kakšen bo naslov plate, kakšno bo sporočilo – o tem ta hip nimamo niti pojma. 

To ni bilo niti vprašanje. Bolj me zanima, v kolikšnem časovnem terminu lahko upamo na peti album? 

Cepo: V zadnjem letu ali dveh smo začeli vsi uporabljati ta rok uporabe in terminska določila dajati v procese, a se na to ne moreš zanašati in na to nimaš vpliva. Nato so tu še stvari, ko ima, npr. Tegla svoje obveznosti, jaz zbolim, Rejca ni, tako da to ni eksaktna znanost. Cilje si je potrebno zastaviti, a naši cilji niso betonirani, rigidni. Potrebno je v ustvarjanje dodati filter, rešeto, selektivno izbirati dobro, boljše in najboljše – kot pri pisanju eseja, ko ob pisanju dobrega teksta stojijo stvari tudi dlje časa v marinadi, pišeš, črtaš, tako pa je tudi pri špilanju, kjer moramo ob pravem rifu najti tudi tempo, s katerim kak rif najbolje zveni, zadiha, se odpre, te doseže. To bi bilo tako, kot bi za naslednje vaje rekli: »Dajmo naslednjič napisati najboljši komad, kar smo ga v zadnjih dvajsetih letih spisali!« Na silo ne gre nič, ker smo lahko le nervozni, živčni, se ne moremo gledat in smo ob veselje do dela. 

Tegla: Tu je res prednost, da nam bend ni šiht, ampak z uživanjem pilimo in v eni uri ali dveh igramo samo en komad ali del komada, da se stvari usedejo. Teh dveh ur niti ne opazimo. Kar naenkrat imaš par komadov in dve uri na komad, material deluje in je čas za naslednjo etapo z besedili. Trdnih rokov si ne zastavljamo, ne govorimo o tem, da bo plata novembra naslednje leto nared za studio. Stvari morajo funkcionirat in tako jaz kot tudi Cepo ne bi poslušala death metal plate daljše od 45 minut. Za Paroxysm smo se teh planov lahko uspešno držali, sedaj jih tudi imamo, zanimivo pa je, da se je prva plata New Domination zgodila neplanirano in spontano. Takrat je Ivo Poderžaj od Žoambo Žoet Workestrao delal na eni kompilaciji slovenskih bendov, prišel v Krško, kjer smo imeli leta ’98 prostor za vaje, da bi na placu posnel en sam naš komad. Mi smo bili v enem prostoru, on v sosednjem s konzolico ali DAT snemalnikom in ko je videl, kako hitro so stvari šle mimo, je predlagal da posnamemo celoten material, celih pol ure našega avtorskega materiala. S petka na soboto sta Cepo in Gujda prespala na placu in zažurala, v soboto se dobimo tam in v parih urah odigramo vse, nakar ob poslušanju tipo ugotovi, da se bas bobna dejansko nič ne sliši, ker ni bil mikrofon pravilno priklopljen, zato smo vse morali ponoviti. Ta novembrska sobota je minila, mi pa smo dobili 30 minut materiala, ki ga lahko potegneš z neta, stvar pa dejansko precej bolje deluje kot Of Light And Darkness, za katerega smo načrtovano namenili eno nedeljo, nato smo določili, da se bo vokal snemal malce kasneje. Dejansko je super to, da smo sami brez pritiska, saj ne gremo po ulici in nas ljudje ne sprašujejo kdaj bo nov material, kdaj bo plata. Tudi Chop ne skače, saj ve, da ko bomo nared, bo lahko materiale prejel in izdal. Pri On Parole je super to, da izdajajo stvari zato, ker jih želijo izdati in so jim dejansko kul in ni neke prisile. 

Cepo: Chop dejansko ve, kaj bo dobil in ve, da ga ne nategujemo. Sam nimam izkušnje z založbami, da bi založba določala, kaj jaz moram. Ne dajejo denarja, 10.000 €, zaradi katerih bi lahko založba določala tempo našega dela in kreiranja. 

Tegla: Nihče ne terja zaradi finančne investicije v nas to, da bi v določenem času dali od sebe plato in da moramo promocijsko na ta ali oni festival. Tega ni. Tempo dela določamo sami in ker ne živimo od tega nismo pod tovrstnimi presingi. Ljudje vprašajo, če smo še aktivni in če ter kdaj bomo kje nastopali. Ga usmerimo na Facebook, damo info, to je to. 

Kako pa planirate sedaj svoje koncerte? Kaj imate v planu za letos? 

Tegla: Dokončnega nič. Kibernacija do izida plate … (smeh) V začetku maja imamo planiran nastop v Trbovljah. 

Cepo: Tako je, smo si pa rekli, da se je brezplodno forsirati nekam brez plošče. 

Pa saj ploščo, relativno svežo imate zunaj. Se vam zdi, da je bil Paroxysm dovolj koncertno predstavljen? 

Cepo: Smo imeli dosti špilov po Sloveniji. 

Tegla: Disgust Tour je dejansko dobro pokril celotno Slovenijo. 

Pa sta plakate zasnovala sama? 

Tegla: Ah, kje. To je v domeni organizatorjev … (smeh) 

No, samo grafično oblikovanje vama je blizu – tudi zaradi fanzinov, kot je bil Picajzl. 

Tegla: Dejansko to vse postorijo organizatorji sami, ker nimamo nobenega art človeka v bendu, kot ga imajo številni bendi tudi pri nas, ko tip, ki igra bas, dizajnira celotno naslovnico albuma ali grafično stilsko podobo benda. Septic Flesh imajo pevca, ki je obenem dizajner in jim riše naslovnice. 

Nato je tu Noctiferia … 

Tegla: Točno, oni tudi. Oni si sami dizajnirajo plakate, mi pa prepuščamo proste roke za oblikovanje organizatorjem.  

Cepo: Jaz trenutno vem, kaj je Correl Draw 5. 

Tegla: Jaz pa sem se podučil o programu Poster My Wall, ki ga uporabljam za tista dva eventa v Jali in za Metal detektor. 

Cepo: Je pa res, da tudi tisti ljudje, ki hodijo po cestah, ne gledajo več po zidovih, da bi videli, kaj se kje dogaja. Socialna omrežja imajo kanale, kjer se to lažje, ceneje in hitreje naredi z manj muke. So plakati sicer lična in lepa stvar in bi jih imel doma. 

Zbiraš plakate? 

Tegla: V bistvu ne – je bolj digitalni zbiratelj, zadnji fizični plakat pa nima več kam iti. Ni prostora. Se spomnim, ko je delal kot soorganizator koncertov v Brežicah in je obenem dizajniral plakate za S.F.U. – te plakate sem imel v ovitkih od zvezkov, tako je bil zvezek za nemščino S.H.U. z Brocken Lock v Črnomlju … (smeh) 

No, Brocken Lock tudi še špilajo … 

Cepo: Pa so legende slovenskega gridcora? Not quite, pa saj mi tudi ne … (smeh) Grind me ne omejuje. Danes sem poslušal nove Nazareth. Super bas. 

Samo to? 

Cepo: Pa Slayer – kot vedno (smeh) 

Tegla: Sej Cepo in Rejc sta glede glasbe najbolj odprtega duha – za glasbo izven okvirjev metala. 

Cepo: Za metal je ekspert Tegla. 

Tegla: Priznam, da raziskujem to zaradi oddaje, priznam pa, da namesto novih stvari osebno raje prisluhnem starim klasikam. Brez Siguren Rosa in Led Zep tribjutov, na katere se odpravlja moj brat … (smeh) 

Da sklenemo ta uradni del – sklepne besede naj bojo vaše, fanta! 

Cepo: See you in hell! 

Tegla: Avgusta letos slavimo dvajset let in za zdaj ni planiran noben koncert in upam da ne boste, tako kot Rejc, razočarani – plate do avgusta še ne bo. 

Svečke pa boste upihnili skupaj? 

Tegla: Ja, to bomo, a bo to privatna zabava. Fakof! Kje ste bili pa dvajset let nazaj? Tako lahko sami slavimo. (smeh) 

Cepo: Zate pa, če posodiš diktafon, posnamemo rehersal demo, ovitek ti pa z veseljem oblikujem sam! 

Povezani članki:

Značke: