Depeche Mode: O revolucionarnem večeru kakovostnega popa, presežkov in ekstaze popolnosti

14. 5. 2017
Ljubljana /Dvorana Stožice

Najprej bi razčistil par postavk, s katerimi bo potop v nedavni spektakel spektaklov v ljubljanskih Stožicah morda malce bolj objektiven in bolj dostojno ocenjen – ko sem bil mulc, sem v svoji gonji po organski substanci rocka in »glasbe z jajci« namensko preziral vse, kar je dišalo na pop, dejstvo pa je, da so legende britanske pop produkcije, pa če je bila še kako inteligentna, temačna, prodorna in kakovostna, padli v predalček, ki sem ga dolgo časa zapostavljal. Danes priznam – sebi na škodo, saj je z leti ostalo v ušesih veliko napevov, ki so resonirali na to bolj inteligentno noto popa, vse manj pa je tiste jezne in anemično brezvezne baze, s katero se je sodobni rock do neke mere izpel, izgorel v prazni nič, medtem ko je kakovostni pop evolucijsko prerasel v nekaj bolj substencialnega, trdovratnega in trajnega. Obenem sem v zadnjih letih slišal preveč hvalospevov na rovaš te in one legende, po debelih 37 letih eksistence in trdega dela pa velja priznati, da je zasedba iz Essexa, bend, ki sliši na ime Depeche Mode, entiteta, ki terja sama po sebi rešpekt, pohvalo za jasno izkazani preživetveni duh in za fakt, da so tudi danes, leta 2017, glasbeno ime, ki pooseblja kakovostni spektakel, dobro glasbo in arensko zabavo, pa če nam je to alternativcem in nasprotnikom mainstreama in komerciale še tako malo všeč in kritike vredno. Majski koncert v ljubljanskih Stožicah se bo tako vpisoval v anale kot dogodek presežne vrednosti in na slovenskih odrih. 

Tudi deževna atmosfera ni ubila romarskega duha množice, ki je oblegala Stožice. Evropa v malem, med številnimi pa so prevladovali fani iz Italije, Hrvaške, celo Poljske in seveda domačih logov, je morala najprej preživeti nevarni spust po slabo označenih stopnicah v  drobovje Arene, nato pa smo kot hladno, no vsaj malce bolj mlačno predigro dobili z dansko nepomembno zasedbo The Raveonettes. Tokrat na odru zastopani kot trojček so se predstavili s precej anemično odrsko predstavo. Postavljeni v prvi plan v ozek pas monotonih luči so s statično pozicijo in precej nezainteresiranim, benignim in brezjajčnim popom, ki je posegal po stereotipih osemdesetih, servirali sicer spevne, a hitro pozabljive standarde. Slike ne popravi niti dejstvo, da zasedbo predstavlja nadarjeni multiinštrumentalist Sune Rose Wagner s sicer spevnim in širokim glasom, kot tudi ne to, da je z basom opasana svetlolasa pevka Sharin Foo v marsičem vizualna kopija pevke skupine Cardigans, le da so Cardigans bolj razgibani in bolj esencialni, vsebinski. The World Is Empty (Without You) pooseblja masivni balast nepotrebne kozmetike, emocionalne navlake, stanje repeticije pa se prekleto nadaljuje. Mlačni Observations, morda malce bolj nevarni in bolj shoegaze pop indie diskurz skladbe The Enemy dvigne margino sicer brezvezne odrske predstave. Lahkotni diabetični pop brez jajc in teže bi še oprostil, a kaj ko bend ne zna niti malce koketirati s publiko, ki od ogrevanja ni dobila nič razen otiščancev na zadnji plati. Tega ne popravi niti balada s pridihom oddaljenih dvajsetih let prejšnjega stoletja, le da se na O Brother Where Art Thou dogaja pestrost glasbene palete, Raveonettes pa nas očitno ta večer želijo bolj uspavati. Bolj rustikalno všečen je bil poskus surf rocka in go-go plesalk (brez odrskih pomočnic, kakopak) s skladbo Love In Trashcan, Gorillaz privid s skladbo Aly, Walk With Me potrebuje nujno nadgradnjo in emocionalno nadgradnjo, bleda predigra pa malce več odločnosti in karakterja. Na srečo Night Is Almost Done ne napoveduje dogodkov vnaprej. Malce več temačnosti in malce manj nepotrebnega cukra v ponudbi predskupine ne bi škodile, tako prav stežka verjamem, da je bil koncert v Kinu Šiška pred parimi leti res takšen presežek, morda pa je bend bolj domač s klubsko atmosfero, veliki odri pa jim enostavno ne sedejo. Vsekakor je danska senzacija, ki to ni, doživela na odru Stožic spontani samovžig. 

Precej več ekstatičnosti in potence prinese že priprava na glavni hod večera, bogata scenografija, odkrite klaviature, velik set bobnov in zavest, da se z odštevanjem do devete ure bliža trenutek, ko bo Arena doživela katarzo s precej bolj odločnim glasbenim imprintom teksta na krilih sočne in temačne melodike. Zatemnitev in po Lennonovi Revolution se stvari premaknejo v višjo prestavo! Ogromno platno in na platnu koraki animacije korakov, iz zvočnikov pa sočni, resonantni, udarni takti hegeljansko obarvane skladbe Going Backwards. Aktualna plošča Spirit lovi v resonantnih bogatih zvokih pesimizem duha časa, provokacija na rovaš pasivnega modernega človeka pa prejme s strani Depeche Mode nov zvočni evangelij. Andy Fletcher za klaviaturami, Martin Gore na kitari in izvrstno razpoloženi ter svojim 55 letom odlično kljubujoči Dave Gahan na glavnem vokalu predstavljajo morda jekleno jedro zasedbe, a priznati je potrebno, da premorejo za setom bobnov izjemnega tolkalca Christiana Eignerja, na drugih klaviaturah pa se je v zadnjih dveh dekadah lepo usidral tudi Peter Gordeno. Depeche Mode so štartali na vse ali nič. Na masivnem barvnem ozadju se Dave zlije s kulisami, ikonična igra barv in senc pa poraja stanje popolne vznesenosti. »We’re going backwards / Armed with new technology / Going backwards / To a caveman mentality,« poje Gahan ter s tem lepo in smiselno krca izgubljenega zahodnega človeka v času popolnega zatona nedolžnosti, smisla in idejne progresivnosti zahodnega sveta. Ljubljana ni hranila glasu in bučni aplavz pričajo, da za britanske jezdece apokaliptičnega samouničenja, cinične estetike moderne in eklektičnega popa z globino najboljši časi, očitno, šele prihajajo. Obrat v smeri več emocij, več ljubezni, več pozitivnih ritmov in odmevov s plošče Spirit prinaša So Much Love. Vera v boljši jutri je gibalo, ost dvoma in pesimizma, teme pa dajejo zasedbi težo, s katero ne morejo zdrsniti v brezna naive. Erotika giba in zapeljevanja množic preveva sleherno vlakno odrske persone izvrstnega Gahana, ko usmeri svojo provokativno, masivno, koncertno podkrepljeno in ojačano artiljerijo izvrstnosti z Barrel Of A Gun, krhkost izpovednega in trpkega Pain I’m Used To klubsko podžiga strasti, da s Corrupt zdrsnemo v bolj temačne plesne vode kakovostnega, prodornega in žmohtnega rocka z jajci. In to je šele ogrevanje, mater, najboljše pa še pride! Vrhunsko odigrani In Your Room se nadaljuje z novim introm ozaljšani in v tem kontekstu toliko bolj presunljivi skladbi World In My Eyes, na kateri se v kontekst aktualizacije lepo vstavlja Cover Me, natripani elektro krik skladbe Home, bolj ogoleli A Question Of Lust, tarantinovski obrat v retro vode z novim pridihom prinese v nedrje Ljubljane Poison Heart.  

»Where’s revolution? / C’mon people you’re letting me down!« dotika tiste note v moji duši, zaradi katerih ne prenesem čredne mentalitete, ki ne premore preboja na višji plato, v akt premen, sprememb. Vsi bi boljši svet, a zanj ne bi nihče storil nič konkretnega. In tega se Depeche Mode dotaknejo s toliko strasti in notranjega ognja, da jim ne morem očitati lažnega mesianstva, zlaganosti ali nevsebinskosti. Vse je v kontekstu in Spirit, nova aktualna plošča, je prekleto dober izdelek! Vseeno pa je veliko ljudi prišlo ušesa maziliti s starimi dobrimi hiti. Tem ustreže v novi formi ojačani Wrong, bolj prodorni in za Spirit turnejo nabildani Everything Counts. Kot naročeni dodatek v tej smeri sledi Stripped, težko pa si predstavljam njihov nastop brez skladbe Enjoy The Silence s krasnim podtonom usodne ljubezni, bivanjskosti, teže (ne)izrečenih besed. Veliki finale rednega dela se po uri in pol trdega in kakovostnega odrskega spektakla Never Let Me Down Again. »I’m taking the ride with my best friend …« in ta najboljši prijatelj je lahko prav sleherni izmed pisane druščine modernih gospodinj, japijev, hipsterjev, alternativcev, lepotic brez smisla in cinikov smisla, ljudi z ali brez smisla in vsi so dobili vsaj za trenutek svoj prostor v morju luči, masi dvignjenih rok, valovanju ritma in melodije in da, Ljubljana zmore zvezdnikom ubogljivo in kakovostno jesti z roke ter pri tem uživati v tej krasni igri mentalnih perverzij. Seksi! Po prvem dejanju regularne igre emocij in regularni manipulaciji predstav in predsodkov pa sledi krasno polurno nagrajevanje z dodatki. Leta 1984 spisani Somebody predstavi bolj senzualno in bolj trpko vokalno plat izvrstnega Martila L. Gorea. Senzualni intimni dodatek večeru se nadgrajuje z Walking In My Shoes, s hommageom velikemu Davidu Bowieju pa ukradejo Depechi srce še tako zadrtemu skeptiku. Heroes zveni depechovsko in lepo, iskreno, neskvarjeno, nehlinjeno in brez rezerv. Nato pa malce kaotičnosti, umazanije, seksapila z I Feel You in, jap, pika na i, jagoda na vrhu že tako obilne in apokaliptično kalorične torte polnega okusa še dodatek, ki prinese ekstazo na končni nivo – Personal Jesus.  

Morda predvidljivo, a po eksploziji okusa, barv, odrskega znoja in nerezerviranosti ni več kaj dodajati, le morda dejstvo, da je na takih spektaklih, na katerih se zbere masa z vseh nezdružljivih koncev in krajev manjši nivo koncertne kulture, veliko preveč alkohola pa lahko terja kar hude poškodbe na strmih stopnicah tribun Stožic. Posebno poglavje bi lahko spisali tudi o tokrat sicer dobro pripravljenih organizatorjih, ki pa so sivili glave prisotnih nerezerviranih borcev s fotoaparati v imenu medijev, ki so bili do zadnjega hipa v neizvesnosti ali bodo sploh smeli loviti momente tega res posebnega večera, medtem ko je raja brez sankcij in brez posebnih težav snemala, slikala, se moteče lovila v objektive svojih »pametnih« telefonov v podobi selfijev, a o tem ne bi tokrat izgubljal nepotrebno sape in besed. Kar velja pohvaliti je dejstvo, da je zasedba Depeche Mode po 37 letih boja z lastnimi demoni v verjetno najboljši odrski formi doslej, David Gahan pa je verjetno najboljši in najpotentnejši orator na sodobni glasbeni sceni. Mojstrska manipulacija s čuti sicer pregovorno zaprte slovenske publike pričara iluzijo, da smo tudi Slovenci lahko sproščen narod in da znamo žurati še na kaj več kot govejo glasbo. Zelo solidno razprodana dvorana Stožic je po Tivoliju in Plečnikovem stadionu nov dokaz temu, da določene glasbene zgodbe postajajo iz leta v leto vse večje. Megalomanstva Depechom ne gre spregledovati, a prav v tej monstruozno veliki in ambiciozni igri, s katero bo Spirit predstavljen v 34 mestih kar 22 evropskih držav pred milijonskimi masami da čutiti, da vse še ni bilo povedano, izpeto in izrečeno, vsa dejanja še ne storjena. Depeche Mode še niso sklenili svojega cikla kreativne nadgradnje in tudi po štirinajsti plošči Spirit egoistično upam, da se bo v malhi neizrečenih besed našlo dovolj materiala za, upam da, skorajšnjo reprizo koncerta, ki ga brez sramu lahko štejem med koncerte mojega življenja, pa čeprav ne maram popa! 

Tekst: Sandi Sadar Šoba
Foto: Branka Resnik

Povezani članki: