Kontradikshn vs. Onubo: Alternativa na elektro razpotju

foto: Jaka Ceglar

foto: Jaka Ceglar

3. 4. 2017
Ljubljana / Orto bar

Če je bil sintetizator po mnenju številnih odvečen in kvarni element v zgodbi preoblikovanja punka v osemdesetih, je sintetika očitno nova zapoved alternative in naprednejšega avantgardnega rocka v novem mileniumu. Po Moveknowledgementih in Ewokih ter plesnih ritmih v rock drum’n’bass ali breakbeat kombotih v klubih se je eksperiment prelevil v novo zapoved, v imperativ nove estetike, ki pa očitno zelo dobro uspeva na področjih izven glavnega mesta. Spomnite se na leta 2014 izdan prvenec zasedbe Karmakoma, še prej na prekmurske elektro noise ekskurze Hexenbrutalov, obenem dodajte v zgodbo bogati pedigre trboveljskih Laibachov, Borghesije, na eksperimente bratov Pegam s Sinntetic Liquid. Tudi leta 2017 prodornosti in poskusov redefiniranja klišeizirane analogne alternative ne manjka. Empirični dokaz za to je letos predstavil tudi paket dveh bendov na letošnjem Orto Festu – zasedb Onubo in Kontradikshn. 

Kot prvi so premiso, da elektronika ne sodi v sočno alternativo lepo negirali fantje iz Kostanjevice na Krki. Četverec Onubo je idejni otrok kreativnega vodje Janžeja Marinča, odločnega, a ne vedno najbolj konciznega fanta za klaviaturami in mikrofonom. Bolj kot sanjavi radioheadovski tipajoči vokal prepričajo dobre in dovršene manipulacije ritma in zvokma, sintetiko pa s svojo noto toplejše analognosti dopolnjujejo izvrstni Tadej Abram na basu, Marko Jurečič za bobni in talentirani Marko Pirc na rogu, kitari in klaviaturah. Prav rog je tisti, ki že uvodnim taktom nastopa odvzema konture albuma Hail To The Thief in umešča Onubo v bolj sanjavi spekter hipnotičnega shoegaze tripa, v katerem je dovoljena temačnost, zloveščost, eksces, mehki politični drone trip pa se zna dotikati tako polja družbene brezizhodnosti, namesto brezupa in neaktivnosti pa se v dinamično celoto agilno in odločno vpleta apokaliptičnost dobro odigranega post rocka, kot bi ga pisali God Is An Astronaut, Red Sparowes, a z dodatki Massive Attackov, Trickyja in spet post Kid A-jevskih Radioheadov. Organsko povezani hibrid elektronike in klasične mehanike analognega deluje domišljeno in kot tekoče prepletajoči se odrski jam session. Seksi paket dobro kalibrirane glasbe premore več prostora za izboljšave pri vokalih, ki se začnejo kmalu rahlo ponavljati v formi in dometu, kljub manjšim kiksom pa funkcionirajo Onubo sveže, trdno in prepričljivo. Forma ne razpada in dobro umerjena dualnost hrupa in eklektične zadržanosti funkcionira tako, da pritegne k intenzivnemu posluhu celoten avditorij kar solidno napolnjenega Orta. Kaj bo prinesla studijska destilacija prek snemalnih konzol bo dokazal čas, a še pred avgustovsko napovedjo prvenca lahko iskreno zatrdim, da ima zasedba Onubo potencial, ostrino in estetsko formo, ki se jo lahko ljubitelji dobre glasbe le veselimo. 

Precej manj mehkobe in galantnosti je prineslo bolj burno in bolj trdo nadaljevanje z zasedbo Kontradikshn. Letos izdani album Reframing jemlje mero sodobni alternativi na bolj militanten, bolj oster način. Petar Stojanović zasede svojo pozicijo za klaviaturami in mikrofonom kot kaljeni orator. Precej bolj umazani industrialni podton se v celoto dodaja s pomočjo hudo pretiranih efektov na kitari Mateja Plešeja, za bobni pa Anže Kump dodaja tiste podtone, s katerimi so Reznor in Nine Inch Nails burili duhove v devetdesetih. Izzivalna in samozavestna odrska drža bi lahko odsevala nonšalantnost, a je to le orodje za igro po novih pravilih plesa. Hladna in sintetična elektro punk forma matrice Euphorie se linearno nadaljuje v redosledu albuma. Neverland se s trpko plesnostjo vsaja v male možgane kot sintetični implatant. Moderna plesna nota elektro beata, povrh pa debeli nanosi bolj izzivalne post punkerske odrezavosti ni namenjena tolažbi. Brežiški trojec se brez zadržkov in ne glede na to, da ušesa Ljubljane še niso vajene novih linij breakbeat štance prestavi v bolj mansonovske vode z Anatomy. Strojni mehanicizem deluje domala kot pri Rammsteinih ali poenostavljenih Laibachih, le da v Ortu v maršu kiborgov manjkajo plameni in malce več obscene drznosti ter vizualne provokativnosti. Jajca so v sonični zgodbi nedvomno prisotna, Kontradikshn pa bi morda le potrebovali malce več vizualne podlage, malce več odrske manipulacije, ki bi dala trojcu še več kredence, dometa, estetske podlage. Agresivne sonične konture se nadaljujejo razpletati linearno s skladbami prvenca, ki funkcionira v živo morda celo bolj temno, bolj darkersko in bolj prepričljivo od sicer zelo poslušljive plošče. 027 se prelije v pretirani elektro beat skladbe Evacuation, da s plesnim podtonom praznimo um s skladbo Memory Dump, se vnovič resetiramo s skladbo Free in odtipamo v smeri odrešitve z depeche mode pridihom skladbe Reframe in smo na koncu za pobeg od hladne realnosti pripravljeni z užitkom pogoltniti Cyanide Pill.  

Kontradikshn so nedvomno kakovostna popestritev glasbenega dogodja v Sloveniji, je pa res, da ni vsaka forma forma za sleherni dan in da ni vse zlato, kar se sveti. Ne rečem, da ni v celoti dovolj potence, decibelov in glasbe, vseeno pa ostaja v celoti dovolj prostora za izboljšave in plemenitenje. Da, v sodobni alternativi je dovolj prostora za variacije in da, sintetika je lahko v pravi meri rešitev za umik, za pobeg od analognih klišejev alternative v estetski krizi. Vseeno so potrebni prava mera občutka za pretiravanje, za patetiko in za patos, za občutje in sočutje do majhnega, že tako izgubljenega majhnega človeka na razpotjih univerzuma. . V polje alternative se elektronika s svojimi sintetičnimi pomagali umešča vse bolj odločno, poleg nove forme pa je v celoti čutiti veliko vsebinskega potenciala in novih premis za redefiniranje pojma alternative in uporabo sintetike v teksturah rocka v novem tisočletju. Okusno, a je prostora za več suverenosti in več prepričljivosti ter resnične kemije na odru še dovolj. In slednja preraste kaj kmalu manipulacijo z gumbi, navijanje decibelov. Po odzvenu slednjih ostane v malih možganih tista prava esenca, zaradi katere glasba premakne notranje vzvode ali ne. Pri premikanju slednjih je moj kazalec na tehtnici še vedno bolj v smeri organske kemije analognega kot v smeri anorganske sintetike. 

Sandi Sadar Šoba

 

Povezani članki: