Mostar Sevdah Reunion: Sladka repriza popolnih harmonij sveta na prepihu

foto: Vili Lamovšek

foto: Vili Lamovšek

4. 3. 2017
Ljubljana /Festivalna dvorana

Dobra glasba domuje v prostorih z dušo in slednji smejo na vsake toliko prejeti tudi presežne odmerke multikulturno nasičene trpke sladkobe, ki jo ponuja svet odprtih src in drugačnih, nam ne vedno domačih sentimentov. Hercegovsko mesto Mostar pooseblja prav slednje in v času ter svetu razdvajanja, delitve na naše in njihove, na muslimane, kristjane in vse tiste, ki so se barvi kože, religiji in politiki odpovedali v imenu dobrega okusa ter življenjskega počela velikega Enega. Slednje, vsem razlikam med ljudmi, poosebljajo ritem in melodija, glasba in sladki stihi sevdaha pa niso nikjer tako lepo zliti v celoto kot pri kraljih bosanskega bluesa, hercegovske lirike, pri zasedbi Mostar Sevdah Reunion, ki je letos marca vnovič stopila na oder Slovenije, izjemni dogodek pa so omogočili nesebični organizatorji edinega slovenskega etno kluba Zlati zob, ki so v sodelovanju s Festivalno dvorano poskrbeli za nadgradnjo doslej dveh izjemnih koncertnih dogodkov – najprej nastopa na ljubljanski Metelkovi, nato pa v intimni, topli atmosferi nekdanjega domovanja Zlatega zoba. Nadgradnje so potrebne in ena slednjih bo v analih koncertnega dogodja leta 2017 tudi tretji senzualni odrski spust glasbenikov s srcem na pravem mestu, ki se je zgodil v korektno napolnjeni ljubljanski Festivalni dvorani.

Deževni sobotni večer je bil kot nalašč za obisk kakšnega bluess&jazz ali še bolj etno kluba, a tokrat smo se morali sprijazniti tudi z manj intimnim prostorom, Festivalno dvorano, kar pa je bilo zaradi izjemne skupine, ki je v celoti zapolnila oder, zanemarljivo. Mostar Sevdah Reunion so se po štirih letih vrnili v Slovenijo ter množico različnih generacij in kultur, ki je zasedla celotno dvorano, popeljali v meditativno stanje, v katerem so se čistile bolečine preteklosti, polnila srca z radostjo in upanjem, manjkal pa ni tudi šus, ki je prisotne dvignil na noge in jih razvnel v plesno ekstazo.

Ob kozarcu rujne kapljice smo pričakali kralje novodobnega sevdaha, Senad Trnovac za bobni, Marko Jakovljevac si oprta bas, za klaviature sede izvrstni Gabrijel Prusina, ki mu ob bok stopita Vanja Radoja z violino, nato posebni gost, Boris Vuga s harmoniko in trojec izjemnih kitaristov, Miša Petrovića, Sandija Durakovića in nepogrešljivega Nermina Alukića – Čerkeza, ki so zavzeli svoja mesta ter nas ovili v tančice ljubezenske Sinoč sam ti Safo dvoru dolazio. Žametni Čerkezov glas je mehčal srca, priklical marsikatero solzo na oko, pričaral vonj vrtnic, ki ga je pogoltnil vonj hiacinte, neuslišane ljubezni. Popolna fuzija španskega in bosanskega melosa se v neosevdaškem slogu odloča družiti stoletno liriko z novo formo akustično uravnoteženega kombiniranja stare forme s pridihom floydovske estetike. Okusno in neobremenjeno z minevanjem časa se na jadrih izvrstno zastavljenega zvoka stopnjuje občutje melanholije z namenom. Emocije so polnile prostor, Otkako je Banja Luka postala pa je vse še stopnjevala in resonantno jačala. Senzualni sentiš druži jazz fuzijske elementale in čutno pripoved o nastanku in porajanju duše Banje Luke.

Multikulturni miks funkcionira perfektno tako v nežnih zvokih kitar, violina, klavir in tokrat ravno prav nasičenega zvoka klavirske harmonike ter v poetični rustikalni epski liriki sevdaha. Mostar Sevdah Reunion funkcionira suvereno, trdno in hipnotično umirjeno obenem, v svoj melos pa brez zatikanj vstavlja koščke tiste nevsakdanje ritmike, ki ne stavi zgolj na enega konja. Grana od bora nas je v flamenko in latino podtonu na Gilmourjev način ponesla do morja, ob katerem živi radoživa krčmarica Marica, ki si ne pusti ukazovati ter spodžiga iskrice strasti in hrepenenja v srcih moških snubcev. Igriva skladba je vabila k pozibavanju v bokih, Mostarski dućani pa je živahno prikazala pripoved o lepem Mustafi, trgovcu na lepem mostarskem bazarju, in naivni Fati. Sentimenti privzemajo vse bolj fizično formo, zvočna iluzija glasbene naracije pa slika mogočne podobe s krepkimi podtoni sublimnega in univerzalno razumljivega. K plesu nas je po daljšem čutnem suspenzu spodbudila tudi Snijeg pade na behar, na voće, pesem, ki podaja ljubezenske modrosti in z direktnim dvorjenjem izraža strast do ljubljene. Mene majka jednu ima je bila mojstrska zlitina jazza in romskih ritmov. Kot bi poslušal Moonlight Sky, a z več etno note in ostrejšimi kontrasti. Balkanska ritmika, ki jo je Senad za bobni serviral ravno dovolj glasno, da so se prek celote jazzovsko medile Gabrijelove klaviature, Vanjina igra z godalom, prek vsega pa ravno prav zadržane, a ritmično nalezljive kitare ter krasni Čerkezov vokal, ki se je vtiral prek por do samega centra srca.

In tako lepo nastaja slika, privid minaretov, prastare duše Bosne na prepihu civilizacijskih vetrov s skladbo U Stombolu na Bosforu, ki z zgodbo o močni ljubezni žene do moža slika bolečino ob tragični izgubi. Dolgometražni liriki je sledil eden boljših solističnih vstavkov, kitarskih preigravanj, visokooktanska akustika pa dokazuje, da je, kar se soliranja brez efektov tiče, Mišo razred zase. Mešanica Ala di Meole, McLaughlina, Paca de Lucie in bosanske sanjavosti se je nadaljevala z žalostinko. Kraj pendžera Jusuf stari je blues minevanja, umrljivosti in reflektira življenje. »Šta je život, par koraka / od avlije do sokaka, kratak, kaljav put« pretrese in izpoveduje iskreno ljubezen do življenja, ki se preceja prek ozkih grl peščenih ur bivanja, Ljubljana pa, prežeta s popolnim ravnovesjem in harmonijo mož na odru, lahko vsaj za trenutek upočasni drvenje časa ter za zaprtimi očmi doživlja sladko ekstazo smrti. In slednji sledi eksplozija ritmike, strasti in živih plamenov, katerim se je domala nemogoče upreti. Čudna jada od Mostara grada je floydovski do svojega zadnjega vlakna, divja igra izvrstnega rifa in melodičnih okraskov pa je dvignila na stolih posedelo publiko do tega, da je zaplesala ter se zazibala v ritmu temperamentne izštevanke moderniziranega neosevdaha in v slednjem so dobrodošli preobrati, ki jih mostarski kralji balkanskega bluesa obvladajo do potankosti. Što te nema? trpko upočasnjuje bitje razbolelega srca ter v vinjeto minimalizma senzualno vbrizgava jazzovske podtone ter progresivno daljša pripoved v desetminutno lepljenko intenzivnih impresij objokovanja. Balkanski človek joče in čuti, obžaluje izgubljeno ljubezen, obenem pa ljubi in oporeka nepravici gromko ter pokončno. Kot je pokončen in živ, igriv, navihan in nalezljiv drnec skladbe Moj dilbere ali funkyjaško napolni srce navihani Put putuje latif aga, prisotnost dodatnega člana, izvrstnega harmonikaša Borisa pa MSR-ovci lepo izkoristijo pri kubansko nastrojeni skladbi Čije je ono djevojče, ki smo je od mojstrov sevdaha v Ljubljani deležni prvič.

Prvič smo v Sloveniji deležni tudi izvrstne pospešene predstave dometa balkanskega temperamenta Mujo kuje konja po mjesecu, se pa v ta kontekst v maniri Django Reinharda prikrade tudi kratka, a sladka Đela Fato, precej bolj domače in znano pa v ušesih resonira zgodba o Jeleni iz Vranja. Vranjanka je izvrsten fuzijski briljant, po katerem bi lahko marsikdo rekel, da ni več kaj dodajati, a pozor – Mostar Sevdah Reunion ta večer v debelih dveh urah sonične perfekcije še ni povedal vsega. Tu je še sladka in tekoča žalostinka Nočas mi srce pati. Kaj nam je živeti brez ljubezni? »Nočas mi srce pati / nočas me duša boli / težko je kad se voli / kad ostaneš sam …« zazveni iz grl sproščene ljubljanske publike v dvorani, veliki finale pa je v znamenju reprize z namenom. Vnovič in  za ta večer po v Sloveniji že drugič strastno strgani struni na kitare Miše Petroviča se še enkrat spustimo na ulice Mostarja s skladbo Čudna jada Mostara grada, ki v podaljšani različici prefinjeno servira še verze legendarne skladbe Another Brick In The Wall.
Publiki ob straneh odra se trga in v plesu ter melodiji se po izvrstnem večeru kakovostne glasbe razelektritve vseh tenzij, skrbi vsakdana in z ušesi polnimi dobrih napevov lahko odpravimo v rahlo deževno noč Ljubljane z nasmehom na ustih.

Kdor je ta večer prišel po dobro dozo popolne glasbe, jo je prejel, kdor je prišel ob kozarcu ali dveh pijače utapljati nostalgične spomine v družbi dobrih ljudi, je dobil tudi to, vsi pa smo dobili od mojstrov sevdaha srce in dušo na dlani, zaradi česar se je tako nujno in življenjsko esencialno potrebno vedno znova in znova vračati na koncerte Mostar Sevdah Reuniona, ko jim enkrat pustite prosto pot prek vaših slušnih vodov. Božanski jezik z etnijami, religijo in politiko neobremenjene glasbe izpoveduje pripoved o tem, da smo v svojem bistvu, v srcu, kot čuteča bitja, vsi enaki, vsi enakopravni. In za to sladko reprizo vrhovnega narativa, po katerem lahko postajamo boljši ljudje, če to živimo vsak dan, še enkrat iskrena hvala mostarskim mojstrom senzualnosti ter ljudem s posluhom za dušno potrebo naroda v klubu Zlati zob ter Festivalni dvorani. Takšnemu klicu se bomo tudi naslednjič z veseljem odzvali in vnovič zasedli tisti sladki košček univerzuma, kjer je vsaj za trenutek delitve ter za hip ali dva postati Svetovljan in Človek, pisan z veliko začetnico.

Sandi & Nataša Sadar Šoba

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.