LVL UP – Return To Love

(Sub Pop Records, 2016) 

Se spomnite alternativne založbe Sub Pop? Dejstvo je, da je majhna in neutrudna založba v devetdesetih krojila sceno ter postulirala grunge in alter sceno na način, po katerem ni bilo mogoče reči, da si bendov, kot so bili Soundgarden, Nirvana in Mudhoney ne bi zapomnili, a je šla z zlomom založništva skoraj po zlu tudi njihova zgodba. Vračajo se okrepljeni z imeni, kot so izvrstni Shearwater, eno novejših imen na listi pa je tudi indie pop oziroma pogojno lo-fi indie rock bend LVL UP, ki se je po letih DIY životarjenja odločil preizkusiti tudi v višji ligi založniško bolje podprte godbe. Po verjetno z razlogom težje uzrtih ploščah Space Brothers in Hoodwink’d se je po letih manj obremenjenega preigravanja v garaži Mike Caridi na kitari in vokalu, Dave Benton na drugi kitari in mikrofonu ter Nick Corbo na basu in Greg Rutkin za bobni odločajo narediti premik v prvo ligo.  

Return To Love je že na prvi posluh sicer simpatičen plošček, ki že na prvi posluh servira adute scene devetdesetih, namesto na decibele pa se fantje sklicujejo na senzualni intelektualizem, ki ni slišen na prvo žogo. Z otvoritvijo, s skladbo Hidden Driver se Benton na speven način odloči pretresti biblijske scene o Evi, Adamu, jabolku ter zaradi neupoštevanja pravil padca na trdna tla eksistence. Kakšen je božanski načrt, ki vleče vse niti? Ob pop skladbici bi na to domala pozabili, precej lo-fi zvok naivnih kitar, basa in bobna ter vokala pa vsaj na prvi posluh ne tendira k temu, da bi bil klišejski, estetsko popoln. S slednjim se sicer spomnim na Neutral Milk Hotel, izvrsten indie bend iz začetka devetdesetih, a je manj mračnjaštva. LVL UP so okuženi s popom in slednji šprica tudi na nadaljevanju plošče. Blur potegne na Dinosaur Jr., precej tenka in šibka produkcija pa obe kitari in ritem sekcijo siromaši šusa in potence. Naivni zvok, kot bi ga pisali in produkcijsko diktirali P.U.S.A. (Presidents Of The United States Of America) s svojo Lump ali Peaches, je pri LVL UP še bolj sladkan, manj odrezav, manj nevaren. Urbana sanjavost, mehki romanticizem in ohranjanje pop balončka pri življenju se nadaljuje s sladkorno She Sustains Me, ki ji v mehkem fuzz prelivu manjka odločnosti in šusa, ki ga tudi pretiravanje s klaviaturicami ne naredi nič bolj možatega, zakar večkrat preverim ali sem mar v ekipi spregledal dejstvo, da je za vokali deklica s hudimi najstniškimi težavami in ne moški z jajci v mošnji. Benton in Caridi si podajata mikrofon, različni pristopi tekstopiscev pa vlečejo podobne paralele že slišanega tudi nadalje. Spirit Was križa zgodbo o neuravnovešeni ljubezni ter misticizmu, ki pa ni zvočno poglobljen, kot tudi ne popolnoma iskren. Pain s travmatično lahkotnostjo preizkuša enostavno ritmiko in melodiko dveh akordov ter jo s Caridijem za mikrofonom popelje v svetoboljne vode super lahkotne filozofičnosti. Tudi to je del ljubezni, kateri so se LVL UP posvetili tokrat. Presenečenje sledi s skladbo The Closing Door, ki je poenostavljeno preigravanje skupine Weezer. Malce bolj resonantne kitare in ritem sekcija funkcionirajo za ščepec bolj odločno in ne melanholično za vsako ceno. Deležni ste tudi prve pogojno spodobne solaže, nakar vas bend postavi pred preizkušnjo. Five Men On The Ridge je verjetno najtemačnejša in najostrejša skladba plošče, z dinamiko bolj pretiranih fuzz kitar, ki jim ne bi škodilo še malce več globine in podlage ter mehko akustiko se začnem nagibati k tem, da mi melos brooklynskega četverca celo godi. Cut From The Vine z jamranjem sicer ne prekine, a ga kontekstualno strateško umesti ob bolj udarni Caridijev spevni sentiš I, sledi pa psihedelična mantra z Naked In The River With Creator. Orgle, pobožnjakarska meditacija in občutek, da smo v prvi vrsti deležni popolnoma natripane teološke blodnje. Ni slabo, a ni tudi za vsak dan, bi dodal. In s slednjim, z občutkom, da sem danes pričakoval malce več od tega, kar sem prejel, se po skoraj sedmih minutah privijanja napačnih potenciometrov na dušnih konzolah, plošča sklene. 

In kakšen je sklep? Dejansko pri Return To Love dobimo nostalgičen mehki trip na dogodje bendov, ki so nekoč markirali in premikali meje žanra, ki mu danes rečemo alternativa ali indie. Nisem pa povsem prepričan ali je ta reminiscenca na velika in malo manj velika imena preteklosti dovolj, da bi v LVL UP videl tisti polni potencial ter domet, ki ga od svojih favoritov med alternativci dejansko pričakujem. Ob vsej tej sladkobi, naivi in nedefiniranosti, neodločnosti zvoka ostajam ob Return To Love vsaj studijsko izjemno hladen in nepretresen. Manjka faktor naelektritve, šusa, po katerem se vam lasje samodejno postavijo pokonci in izgubite trdna tla pod nogami. LVL UP so pri tem precej neekstatični in za indie preveč pop, premalo hipnotičen in preveč ziheraški. Stvar okusa. Stvar percepcije. Stvar pravega kozmičnega trenutka. In ker je vse stvar naključij, sklepam, da je trenutek za povratek k ljubezni LVL UP v domeni nedefinirane prihodnosti, saj terja sedanjost vsaj pri meni več potence in življenjskega libida. 

Sandi Sadar Šoba

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.
Značke: