Kontradikshn – Reframing

(G-2A / Implicit Division, 2016)

Nisem a priori za ali a priori proti sintetiki v glasbi, res pa je, da so mi le redki dokazali, da se slovenski elektro prostor zmore zastaviti tako, da je publiki možno ponuditi nekaj, kar ni bilo zgolj reciklaža že slišanih in znucanih premis. Tokrat lahko rečem, da smo na slovenskem deležni plesnih ritmov, breakbeatov in zanimivih zvočnih kontur, ki privabijo k poslušanju še tako zapriseženega purista ter zagovornika analogne dominacije nad brezidejnostjo digitalnega ter sintetičnega. Alternativa in elektronika nista medsebojno izključujoča se pojma, po dolgotrajnih tresljajih in sintezi novega, na elektronske ritme bolj navajenega okusa pa se po finih ekscesih z Moveknowledgement, Ewok ter bolj brutalnih prekmurskih mešanicah s Hexenbrutal ter bolj mehkih Rotorjih, poprej Borghesiji in Laibachih v slovenski alter prostor vmeščajo tudi Posavci Kontradikshn. Lani izdani debitantski izdelek trojca, ki ga tvorijo Anže Kump za bobni, Matej Plešej na sintih in kitari ter Petar Stojanović na kitarah, sintih in vokalih, nudi nekaj novega, provokativnega in vrednega imenske kontradikcije ter Reframinga.

Ducat skladb gradi na poigravanju s formami, ki ste se jih morebiti navlekli pri Nine Inch Nailsih, Chemical Brothersih in Prodigy, Mansonu in domačih asih zvočne dominacije množicam, Laibach, a so Kontradikshn elektro zmes iz malce drugačnega filma. Otvoritev z meditativno preprosto in ravno prav repetitivno Euphorio pritegne s pravimi paradigmami. Preprosti bobni in sinti se lepijo na Petrove vokale, ki niso pretirani, malce zvokovno tanjša produkcija pretiranih in naefektiranih kitar pa osvobodi bend organske podstati, ne pa tudi živega ritma, utripa, drajva, ki pa bi bil lahko morda za malenkost tudi bolj odrezav, živ, bolj resonanten. Še pomnite zgodnje Nine Inch Nails? No, to! Neverland je odmik tudi od te paradigme in s sintezo Chemical Brothers ritma ter vokala, ki tripa na mračnjaštvo Marilyna Mansona (ali zgolj barvo, ki jo je pri Ewok na podobno matrico nizal Milan Jerkič). Seksi plesni ritem, tekoče razpiranje registrov, a v precej varnem prelivu od moderne plesne konture tja do drum’n’bassovskega koketiranja z dobro nasemplanim alterjem daje občutek, da se namesto benda z vami poigrava dobro uigrani DJ, ki se je odločil dosledno zlorabiti orodja subtilne produkcije ter prek filtrov in konzol spusti v slušne vode le malo analognega. Še vokal je predelan, retuširan, nasemplan, segmentno razdeljen prek palete rahlo retro digitalizacije.

Anatomy zveni diabolično zlovešče, stopnjevano in udarno kot cyber punkerska različica prej omenjenega Mansona, ki so ga z manj zaleta in psihogenih substanc medse zvabili Maxim Reality, Liam Howlett ter Keith Flint, vmes pa se zvočni kolaž od The Prodigy preusmerja tudi v bolj meditativne vode, ki ne kanalizirajo zgolj ene same energije ter enega samega ritmičnega vzorca. Super. Svežine v celoti ne manjka, navkljub elektroniki pa celota pritegne tako s svojo diabolično militantnostjo kot tudi okusno produkcijsko zasnovo. DIY produkcija ne pomeni nujno soničnega samomora, dejstvo pa je, da svoj delež k popolnosti prinese tudi pedantna in sonično dobro kalibrirana produkcija Petra Stojanovića. 027 privija gumbe na na ravno pravih mestih, natrgani breaki pa bi z malce več decibeli lepo konkurirali industrialnim briljantom preteklosti. Prezenca in fraktali zvoka, ki se prelivajo so strastni, prežeti z dobrimi idejami in nikjer ne morem izpostaviti repetitivnosti, prehitro ubranih bližnjic ali defektne izvedbe. Kontradikshn doslej furajo svoj eksperiment suvereno, kot prefinjeno kaljeni sonični prvoborci, ne začetniki.

108 Hours prevesi dogodje v bolj minimalistični del, kjer se po masivih bend poigrava z bolj decibelno zmanjšano atako na čute, nikakor pa ne pade nivo energičnosti. Več je senzualnosti, namesto masivnega nanosa vsega naenkrat pa se gradi nov odtenek temačnega, zloveščega, po katerem se z godali, filmskim suspenzom začne Evacuation. Morda malce pretirano zlajnani asociativni tok spomni na breakbeatovski hit zasedbe Bombfunk MC Freestyler, a je to, recimo, hip slabosti in eskapizma asociacij. Memory Dump potegne na plan bolj eksplicitne ritme, več uničevalne sle po gibanju in dominaciji moči, s Free in nadalje z Reframe pa se Kontradikshn spravijo v opozicijsko, bolj senzualno lirično noto, ki bi jo pripisal Depeche Mode, ne pa mladcem z v sebi skritim punkerskim etosom. Hipnoticizem in lebdeča igra, v katero se tako zlahka vpletejo midi kitare gradi občutek, da ni nič nedovoljenega. Night Drive raztegne to na domala dvanajst minut trajajočo psihogeno in sugestibilno meditacijo, ob kateri ste deležni popolnega sklepa, deviacij zvoka, manj izpostavljene lirike ter predvsem perfektnega ravnovesja med vsemi gradniki v zvočni pravljici, ki ni pravljica za lahko noč.

After After Party je prvi, morda celo odvečni dodatek plošči, izgubljeni #89 (The Lost Tape) pa celoti ne dodaja nič vsebinsko ključnega, zgolj podaljša dolžino sicer dobro odmerjeni plošči, ki po marsičem sodeč ni revolucija na prvi posluh, a servira prekleto veliko takšne glasbe, da boste, če ne zmorete brez Reznorja, lahko za dolgo časa brusili ušesa tudi na domačem, izvrstnem izdelku domorodne, potentne in nadarjene produkcije! »Reframe your mind, let it shine!« izpostavijo Kontradikshn in v času, ko je svet odrešen realnosti ter se lažje izraža prek kibernetičnih kanalov, je Reframing soundtrack digitalnega odtujevanja, geneze modernega človeka novega tisočletja, s tem pa je sleherni takt plošče aktualen, kontekstualno smiseln in potenten, predvsem pa učinkovit. Prav zaradi palete različnih odtenkov je Reframing svež in zelo poslušljiv plošček, ki zmore staviti na več kot le enega konja. Čeprav sintetičen je zvok gost in vreden ponovnega preizkušanja vpliva na živčne končiče. Morda ne vsak dan in morda ne za dlje časa, a ko je potreben estetski odmik od garaže, piskov ter analognega, vam več kot toplo priporočam odmerek Kontradikshnov – če imate radi kakovostno elektroniko z jajci, vas mladci iz Posavja ne bodo razočarali!

V živo jih lahko ujamete 3. aprila v Orto baru … Orto Fest kliče!

Sandi Sadar Šoba

 

Povezani članki:

Značke: