Kontrabant – Najboukše prešvercano / The best of smuggled

(samozaložba, 2017)

Pa smo ga dočakali – nov glasbeni plošček zasedbe Kontrabant, ki od leta 1994 pooseblja posebno vez med tradicionalnim zabavljaštvom in glasbo ter tisti pripovedni del kantavtorske naracije, ki je že od Dylana dalje v znamenju poetike in družbene kritike. Kontrabant pri tem niso novinci, saj zasedba, ki je v takšni in drugačni formi, od leta 1994 dalje prešla številne faze, krize, v obdobju svoje, kot sami pravijo, tretje pubertete pa se napoveduje še ena velika sprememba, ki bo na zvoku in podobi aktivnega kroga ob Beli Szomiju Kralju pustila definitivno svojo sled. Čas pušča sledi in v letu 2017 je svojo upokojitev ter umik s koncertnih odrov napovedal dolgoletni član in soustanovitelj glasbenega švercerskega kolektiva Kontrabant, kitarist Dušan Železnikar. Kako se posloviti, da ne bi stvar zazvenela patetično, obenem pa ne bi šlo vse skupaj kar preenostavno mimo? Pri Kontrabant se tovrstnim stvarem streže z glasbo in zasedba je namesto paketa že posnetih skladb ter še enim The Best Of albumom že ustvarjenega ubrala povsem drugo pot.

Najboukše prešvercano / The best of smuggled je sedemnajsterec že slišanih koncertnih standardov iz jagodnega izbora zasedbe, le da so se možje s pomočjo družine dokumentirali vse skupaj v novi studijski avanturi, k skladbam pa pristopili z malce drugačne perspektive. Prekmurska vandrovska duša prevladuje, igrivi etno folk pa pri zasedbi, ki jo poleg Bele na harmoniki, kitari in posebnem, ne vedno natančnem, a z dušo prežetem vokalu, Dušanu na kitari, bazukiju, kljunasti flavti in na drugem mikrofonu dopolnjujejo še Belin nadarjeni sin Pal Szomi na bobnih in tolkalih, Gašper Povše na violini, mandolini, Matijas Severhen na basu, bobnih in vokalih, k sodelovanju pa sta pristala še Tomaž Juvančič s svojo mandolino in kitaro ter najmlajša članica Beline družine, Kika Szomi Kralj, ki je zapela na parih skladbah že poprej. Rezultat je izdelek, ki nosi vse kvalitete in razpoznavne znake Kontrabantov.

Ni prostora za pedantarije in pretiran kič, poleg bolj sproščene forme pa so dobrodošli tudi naravni odmiki od rdeče niti, ki bi lahko plošči vdihnila bolj toge poteze. Prvi skok v sicer bolj znane vode koncertnega zabavljaštva se začne s prekmursko poskočnico Fse san punčoke ponüco, ki v maniri gostilniškega veselega napeva druži sinkopirano kitaro, enostavne bobne, harmoniko in violino v sproščeni, muhasto navihani komad za ogrevanje. Malce več uglajenosti in zvoka, ki bi ga pričakoval v napevih Tomaža Pengova v veseli fazi, v celoto vtke ljubezenska zaobljuba s skladbo Poznam te. V kontekst se naravno vplete tista Ircem domača metrika in melodika, po kateri se z gipsy swingom Django Reinharda nadaljnja levitev z novo skladbo Dal ti bom pesem le še stopnjuje in razvija v nesluteni in nepričakovani smeri. Pesem žanjcev v svojo sintezo dušnih elementalov dodaja podobo domače vasi, romantični suspenz z okusno aranžiranimi tolkali, kitaro ter mandolino pa se bolj kontemplativno zasanjano prek prekmurske ravnine ozira Bela, da lahko po melanholiji z revolucionarnim tango temperamentom poseže v zakladnico romske tradicije ter z veliko mero raskavosti in namerne nepreciznosti preigra tradicionalni rimski napev Antonio Varga’s. Kontrabant zvenijo v vsej mešanici naravno, nenarejeno, neizumetničeno, kot smo tega zlahka deležni pri vseh tistih glasbenikih, ki inštrumente sicer obvladajo do potankosti, a ne morejo poustvarjati ciganske popotniške duše. Z zadnje plošče vnovič predelana Barva v očeh ne prinaša sicer nadgradenj, a je po tisočerih ponovitvah v igri več naravnejše ritmike, mehkobe in avtomatizma, ki se ga mišice priučijo, navadijo. V ta kontekst se lepo vmešča že v prvo lepo izpovedana Zima z zadnje plošče. Romska Fani zabavno poživi melanholični občutek, da lahko na Akaunu občutimo, kaj se zgodi, ko po peresu za Kontrabant poseže Feri Lainšček. Ostanemo pri romskih ritmih in tisti dušni podstati, ki jo je Feri v svojih romanih z leti sobivanja, sožitja in poglabljanja izvrstno spoznal ter znal približati slovenskemu bralstvu.

In nato sladki povratek v leto 1997 ter pomladno eksplozijo strasti, veselja in dobrovoljnosti, ki jo do zadnjega radoživega takta pooseblja koncertno nujni Regrat v salat z vsemi svojimi alegorijami na poln okus zelenja na krožnikih ter hormonski eksploziji ljubezni v svetu, osvobojenem zime. Naivno? Morda, a v dobro dušnemu zdravju! Sin panonske sem ravnine nadaljuje Belin kolektiv in malce popravi hvalospev življenju ter uživaštvu upočasni bitje srca, zato pa presenetijo Kontrabant s svojo vizijo Berryjevega Johnnyja B. Gooda. Džouži žeden gut je gruntarski rock’n’roll, ruralni etno rock na rovaš ljubezni do rujne kapljice, nato pa se Kontrabant vnovič vračajo k romskemu temelju njihove duše s skladbo Kale Roma kale, da se po veselju utopijo v trpki kaplji bolečine, melanholije in žalosti s skladbo Po starih cajtih zadiši. S pridihom nostalgije se kolektiv spusti v varno ritmiko suspenza, ki predvidljivo eksplodira z refreni, a se tisti sladki prekmurski dušni ekstrakt tako lepo folkersko dopolnjuje z bolj poskočnimi ritmi novejšega in atipično slovenskega zvena. To pesem pokaži svoji mami nadgradi krasna balada Šepetanje neba, ena boljših iz nabora Bele Szomija Kralja, na velikem finalu pa se Belinem vokalu lepo doda zvonki Kikin vokal v skladbi Prekmurje moje Prekmurje, ki s plesnim ritmom, prikrito cigansko igrivostjo, pridihom Dalmacije in špansko ritmiko sklene celoto z mislijo, da Kontrabant ne domujejo na enem samem koncu, temveč poosebljajo multikulturnost v pravem pomenu besede.

Najboukše prešvercano je krasen dokument časov, ki so nekoč bili in ki napovedujejo vnovično, po več kot dveh decenijah obstoja že tretjo večjo tranzicijo v formi, formatu, v zvoku in podobi zasedbe Kontrabant, ki jih poleg švercerske radoživosti in ljubezni do življenja druži širši diapazon definicijskega območja tega, kaj je glasba za v malho Kontrabanta in kaj ne. Niso perfekcionisti, premorejo pa, to je potrebno priznati, iskrico, dušno širino in srčni utrip. Morda niso ravno bend za naslovnice modnih revij, so pa bend, ki zmore izpeti svoje veselje, svojo žalost, svoj strah, svojo jezo, ob tem, da gre v časih izumetničenosti, površinskega blišča ter srčne plitvosti v globalu domala vse po zlu pa si dovoljujejo stati trdno na bregu lastne opozicije. To jim daje posebno patino in zato jih imam rad, saj v pogledu in prisluhu prepoznavam samega sebe ter iz takta v takt priznavam, da bi bil svet, kjer bi se lahko spomnili vnovič tistih drobnih, a pomembnih malenkosti, ki so bile nekoč zelo pomembne, a smo v naglem ritmu modernega izgorevanja na to pozabili. V teh majhnih biserih se skriva trajnejša sreča, ki lahko poraja optimizem in voljo do tega, da čakamo na jutri in dneve zatem. Tudi z odmerki prešvercanih standardov, ki so mnogo več od zbirke z oznako »the best of«.

Sandi Sadar Šoba

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.
Značke: