Agnostic Front – This is hard core!

Agnostic Front

15. 7. 2015
Ljubljana / Gala Hala

Za konec klubske sezone, sta Dihurčka v Ljubljano pripeljala pradedke NYHC scene, legendarne Agnostic Front (AF), le-ti pa so kot predvozače s seboj pripeljali Convict iz Belgije, majhen HC band, ki je svoj dom našel pri založbi, ki je v lasti pevca AF Rogerja Mireta.

Le-ti so ob napovedani uri pred precej prazno Gala Halo začeli svoj nastop, ki je bil, tako kot njihove pesmi, kratek in jedrnat. Igrajo mešanico melodičnega punk-rocka in old-school energičnega HC-ja, tako da so kar zabavni za pogledat. Med njihovim nastopom mi je prišlo na misel, da bi bili super band za kakšen beach party, predvsem zaradi melodičnih delov, ki jih spretno vkomponirajo v svoje komade, ki s tem ne postanejo prav nič “soft” in pa zaradi energije pevca, ki ga tudi bolj kot ne prazna dvorana ni prav nič ovirala pri petju, poskakovanju in feštanju na odru. In dejansko mu je uspelo, da so ene štirje fantje tam pod odrom uprizorili manjši mosh-pit. Aja, še to, zakaj sem napisal, da so majhen band? Ker je to med nastopom povedal pevec, ki, po lastnih besedah, meri 169 cm, in tako na oko bi človek rekel, da tudi ostali člani banda ne dosegajo niti 180 cm. Primerni predvozači, ki so svoje delo opravili več kot korektno.

Za AF pa se je seveda slika v dvorani malo spremenila. No, kar precej. Dvorana je bila praktično polna, čeprav ne razprodana. Folk je bil za žur, komade AF itak vsi znamo na pamet, zadnja plata The American Dream Died (2015) pa tudi prav nič ne zaostaja za starejšim materialom. Temperatura v dvorani se je dvigala, in se je med nastopom legend še kar dvigala, tako da je bila v prvi polovici dvorane, tudi in predvsem zaradi konstantnega mosh-pita, parih circle-pitov, stage divinga in crowd surfinga prava savna, ampak (ki bi rekel kitarist AF Vinnie Stigma): THIS IS HARD CORE!

Bandu trenutna postava očitno ustreza, saj energija med nastopom kar šprica z odra (pa švic tudi …), tako da je praktično nemogoče ostati pri miru, in dejansko nekajkrat med koncertom v dvorani ni bilo človeka, ki ne bi “migal v ritmu” (še osebje za šankom).

AF, kljub skoraj 35 letom na sceni, ostajajo “down-to-earth”, do fanov so iskreni in na vsakem koncertu dajo vse od sebe (kot že rečeno, tudi švic) in se trudijo iz vsakega koncerta narediti posebno doživetje. Tega večera so publiko trikrat pripravili do tega, da so peli Happy Birthday, dvakrat napačnemu človeku (izpadlo je, da roadija pač nimata rojstnega dneva), in na koncu še pravemu, tonskemu mojstrom, ki je očitno res imel rojstni dan.

Aja, še koncert.

Ozvočenje na nivoju (morda za odtenek prepotiho, morda pa tudi jaz preveč hodim na koncerte, pa me že malo jebe sluh), energija (folka in banda) na najvišjem možnem nivoju, set-lista pa sestavljena iz starih hitov, kot so obvezni (Crucified, Gotta Go, For My Family, …) in lepega prereza zadnje plate (Police Violence, Only in America, Old New York, Never Walk Alone).

Kombinacija vsega zgoraj napisanega + HC/speed/thrash riffi, ki jih streljata Craig Silverman in Stigma + pretepanje bas kitare, ki ga uprizarja Mike Gallo + topotajoče/rafalno bobnanje (bobnar Pokey Mo pač ne pozna milosti) + legendarni frontman Roger Miret = FAKIN’ ZAKON KONCERT!

In za zaključek še fenomenalna izvedba (seveda v HC preobleki) legendarne popevke Blitzkrieg Bop še bolj legendarnih Ramones in spet ni bilo človeka v dvorani, ki bi bil pri miru …

Potem pa še zasluženo pivo pred dvorano, pa domov, lizat rane in se pripravljat na festivalsko sezono.

Rok Erjavec

Povezani članki: