Whitesnake – The Purple Album

 (Frontiers, 2015)

Alfa in omega bele kače David Coverdale se s svojo druščino vrača h koreninam, saj naslednik plošče Forevermore (2011), The Purple Album znova odkriva ero deeppurpleovskih Mark III. in Mark IV.

Velikanski uspeh plošče Deep Purple In Rock (1970) in njenih naslednic, razprodane koncertne dvorane in še številni drugi uspehi skupine Deep Purple so skoraj čez noč dokazali, da rock kljub povečanju članstva v famoznem “klubu 27” še ni rekel zadnje besede. Težko pričakovani preboj pa ni prinesel le tako želenega uspeha, ampak je pričel jemati tudi prve žrtve. Nenehni konflikti znotraj in izven skupine so botrovali, da sta leta 1973 iz nje odšla pevec Ian Gillan in basist Roger Glover. Rešitev za nastalo vrzel je prišla v obliki dvojca Hughes-Coverdale, ki je umirajočemu bolniku podaljšal življenje še za dobri dve leti (skupina je razpadla leta 1976). Prihod nujno potrebnih okrepitev pa ni le zapolnil praznih mest, z njim se je odprlo čisto novo poglavje, v katerem je bilo dokazano, da je nadomestljiv tudi veliki Gillan.

Ena zadnjih idej preminulega klaviaturista Jona Lorda je bila želja, da bi postava iz časov Mark III. in Mark IV. ter plošč Burn (1974) in Stormbringer (1974) še kdaj zaigrala skupaj. Kljub začetim pogovorom pa projekt ni nikoli zaživel, saj naj bi bile ustvarjalne razlike v dvojcu Coverdale-Blackmore enostavno prevelike. Kljub neuspehu pogajanj ideja ni romala v pozabo. Ves govor o vnovični združitvi in časih mladosti je pri pevcu Coverdalu vseeno padel plodna tla. Stare skladbe so v času pogajanj dobile vsaka novo obliko, ki bi jih bilo škoda zavreči.

Zadnji studijski projekt Whitesnake odpira kultna Burn, ki se kljub svojim letom še vedno brez težav kosa z originalom. Mogočni Coverdalov vokal je kljub letom še vedno isti, morda le malo tišji, a nič zato. Po vsem znanih You Fool No One in Love Child album vkoraka v domačo areno, ki je ne namerava zapustiti s sklonjeno glavo. Tipična whitesnakeovska balada Sail Away, posvečena preminulimu Jonu Lordu, nas namreč ponese v čase, ko sta vrhovom glasbenih lestvic kraljevala album Whitesnake (1987) in kultna Here I Go Again. Momentalno zasanjanost izleta v preteklost razblini niz udarnih The Gypsy, Lady Double Dealer ter Mistreated, kjer edini originalni član belih kač brez težav stopnjuje hitrost in glasovno težavnost skladb ter tako znova dokazuje svojo vokalno prevlado.

Po udarnem triu je zopet čas za nekaj umirjenega, saj je Holy Man še ena od pravovernih balad iz konca osemdesetih. Bližina konca pa ni sinonim za padec kvalitete, saj You Keep On Moving in Soldier Of Fortune napovedujeta, da album še ni rekel zadnje besede. Po hitro pozabljivi Lay Down Stay Down, se ta poslovi v velikem slogu. Stormbringer je pika na i, s katerim nas Coverdale zopet opomni na veličino časov Mark III. in Mark IV. Posebna izdaja vsebuje še dodatni skladbi Lady Luck in Comin Home, ki ostajata v senci predhodnika. Japonska izdaja plošče vsebuje še drugačno izvedbo Soldier of Fortune, ki pa se pridružuje kolektivu bonus skladb.

Spomenik padlemu tovarišu in mladosti je zagotovo nujno potrebna lastnina vsakega pravega “kačjeglavca”, saj vas bo le-ta kljub peščici šibkejših skladb brez težav obdržal od začetka do konca. Dovršeni aranžmaji pa so kljub svoji kvaliteti ujeti v lovke ironije. Vnovična raba glasbene preteklosti je z vidika prodaje uspešnejša kot nekatere predhodnice, ki so bile v celoti delo skupine. Nesmiselna je tudi odsotnost basista Glenna Hughesa, ki je pevcu Coverdalu pomagal spisati zgodbo o uspehu. Odgovor na vprašanje, zakaj na plošči ni sodeloval tudi, on je preprost. Če nisi član skupine, ne smeš sodelovati pri njenih projektih. Očitno so se časi spremenili ali pa je v ozadju kaj drugega. Za sodelovanje na plošči Slip Of The Tongue (1989), kjer je Hughes prispeval spremljevalne vokale, članstvo zagotovo ni bilo pogoj.

 Nejc Zupančič

Povezani članki:

Značke: