Potešitev lakote po rock ‘n’ rollu – Slash

Slash ft. Myles Kennedy & The Conspirators

26.6.2015
Zagreb / ŠRC Šalata

V sklopu promoviranja plošče World on Fire se je Slasheva karavana ustavila tudi v zagrebški Šalati. Izid kitaristovega istoimenskega debija iz leta 2010 je kljub svoji komercialni naravi, album je zbirka sodelovanj s številnimi odmevnimi  imeni, napovedal, da Saul Hudson še ni rekel zadnje besede. Po razpadu Slash’s Snakepit in Velvet Revolver se je kitarist dokončno odločil za samostojno pot. Iz prijateljskega sodelovanja z Mylesom Kennedyjem, ki se je kot gost pojavil tudi na prej omenjenem debiju, je pričel nastajati projekt, ki danes sliši na ime Slash feat. Myles Kennedy & The Conspirators. Uspeha projektov Apocalyptic Love (2012) in World on Fire (2014) sta potrdila, da je bil njun starejši brat le nujno zlo, ki je oživelo kitaristovo kariero.

Glasbeni pohod na zagrebško Šalato je otvorila energična You’re a Lie in napovedala, da je pred nami še pestra noč. Napočil je čas za vožnjo z nočnim vlakom Nightrain, ki že od sredine osemdesetih naprej med publiko in odrom spleta prav posebno vez. Zagrenjeni ciniki in pravoverni “pištolarji” so bili morda mnenja, da bo nadaljevanje zgolj še en večer največjih uspešnic kitaristove matične skupine. A Slash v zadnjih dvajsetih letih zagotovo ni lenaril. Množica sedmih studijskih albumov mu namreč prinaša dovolj materiala, da lahko z njim zadovolji vse. Avalon, Standing in the Sun, Back from Cali in Wicked Sun so ravno to, avtorske skladbe, med katerimi se je nedvomno zazibal tudi kakšen pravovernik. S kombiniranjem glasbenih elementov starih Keltov, slashevskih kitarskih vložkov in ščepca komercialnosti nas je skupina potegnila v vihar, ki se še zdaleč ni nameraval ustaviti. Pregledu materiala zadnjih treh albumov je sledila vrnitev v preteklost. S heroinsko Mr. Brownston in terminatorsko You Could Be Mine nam je skupina vsaj delno poustvarila koncertno čarobnost “pravih Gunsov” in poskrbela za odličen sprejem.

Kariere vseh pravih rokerjev, ki so kdajkoli poosebljali zloglasni moti “seks, droge in rock ‘n’ roll”, so bile pogosto povezane tudi z zdravniki, ki so jim preroško napovedovali zgodnjo smrt, na koncu pa so jih le ti preživeli. Tudi Slash ni bil izjema. Posmeh takšnim “strokovnjakom” predstavlja rdečo nit skladbe Doctor Alibi, ki jo je Slash napisal še z enim simbolom dekadence, njegovo eminenco Lemmyjem Kilmisterjem. Vokalne dolžnost je tokrat prevzel basist Todd Kerns, družbo pa mu je delal kitarist sam. Vloga vokalista je ostala nespremenjena tudi pri Welcome to the Jungle. Po skladbi, ki je fantom z dolgolasega Sunset Stripa priskrbela vloge v filmu The Dead Pool, je bil zopet čas za nekaj novejšega. Starlight, novim Beneath the Savage Sun, Bent to Fly in The Dissident je sledi vrhunec koncerta, Rocket Queen in njen kitarski solo. Kljub neštetim posnetkom na spletnem kanalu Youtube, ki so jih oboževalci tekom let naložili nanj, je koncertna izkušnja še vedno razred zase. Virtuoz na kitari je zopet zašel v svet ljubljenja, kot sam poimenuje igranje na kitaro, iz njega pa se je vrnil šele po debelih petnajstih minutah. Po World on Fire je bil čas še za eno glasbeno poslastico. Slogovno nadaljevanje Sweet Child O’ Mine, skladba Anastasia je ob orientalskih ritmih dvovratne kitare zvenelo naravnost čudovito. Koncert so zaključile Sweet Child O’ Mine, Slither in pa seveda Paradise City, ki je s papirnatim ognjemetom zasula koncertno prizorišče.

Čeprav je od Slashevega odhoda iz Guns N’ Roses minilo že dobrih dvajset let, so spomini na preteklost še kako živi. Večina majic, ki so jih na koncertu nosili Slashevi podporniki, je še vedno vsebovala motive matične skupine. Odgovor na vprašanje, ali gre pri tem za romantično nostalgijo mladih rodov po drugačnih časih, poistovetenje z glasbo, ki je uspešno prestala test časa, ali pa le za naključni izbor, ni lahek in ga tudi ne bo iskal. A nekaj je jasno. Slash je v dobrih dveh urah dokazal, da mu nekdanja skupina služi le kot referenca, saj tudi izven njih funkcionira odlično. Sedem studijskih plošč, končno pa tudi zanesljiva zasedba več kot očitno kažejo, da bo treba na tako pričakovano združitev še počakati, če se bo ta kdaj sploh zgodila.

Nejc Zupančič

Povezani članki:

Značke: