No place for disgrace! – Flotsam And Jetsam v Ortu

Flotsam And Jetsam

1. 6. 2015
Ljubljana / Orto bar

Za začetek poletja smo šli v Orto na dvojno doza thrasha! Na odru smo videli dve različni plati žanra (moderno in tradicionalno), ki so ga mnogi že velikokrat odpisali, ampak še kar ostaja med nami … Malo po deveti so oder zavzeli Bliksem iz Belgije, predstavniki moderne(jše)ga thrash metala. Obstajajo od leta 2007, za pasom pa imajo dva demo posnetka ter prvenec Face the Evil (2013), tokrat so v Sloveniji igrali že tretjič.

Fantje in dekle na vokalu igrajo moderen thrash z elementi groove-a (brez itak ne gre), res je sicer, da nič revolucionarnega, so pa več kot primerni za ogrevalni band, tako da res škoda, da razen aplavza med pavzami skoraj ni bilo druge reakcije s strani publike, zato je seveda tudi bandu posledično padla energija in želja, da se izkažejo in so pač odigrali svoj set in šli na pivo. Glasbi in nastopu namreč nimamo kaj očitati, se je pa takrat še redko posejana publika držala bolj nazaj (predvsem fizično), tako da do pravega žura ni prišlo. Morda zato, ker folk ne pozna dobro njihove glasbe, morda pa je bil kriv dan koncerta (ponedeljek) …

Po eni strani škoda …

No, povsem druga pesem (in tudi kategorija) pa so bile zvezde tega večera, power/speed/thrash staroste in inovatorji Flotsam and Jetsam, ki pod tem imenom po svetu harajo že od daljnega leta 1984, če pa upoštevamo še prejšnja poimenovanja pa od leta 1981. Njihova diskografija je dolga nekaj kilometrov, najbolj relavanten je podatek, da imajo na računu enajst albumov, single in demo izdaje pa pustimo pri miru. Mirno lahko pustimo pri miru tudi menjave članov in njih udejstvovanja v drugih, morda popularnejših, metal ansamblih. Samo toliko, da damo to iz sistema …

Za njihov nastop se je dvorana pričakovano lepo napolnila (čeprav je bilo še veliko, veliko prostora) in energija je že takoj narasla za par stopenj. Kar takoj razčistimo, da je zvok malo sral skozi celoten nastop, ampak le ene dvakrat konkretno zagnojil (ali sem pa jaz stal na napačnem mestu), tako da celotna zvočna slika zasluži vseeno pozitivno oceno.

Band je še vedno v formi, folku se še vedno trga na stare klasike, s katerimi je bila prestreljena set-lista in kot je to že v navadi pri vseh dobrih koncertih, je tudi ta minil prehitro. Ko iz zvočnikov zaropota kot tankovska divizija Rdeče armade, ki juriša na prestrašene nemške vojake ali ko se Erik A.K. (pevec) dere: “I LIVE”, publika pa mu odgovarja: “YOU DIEEEEEE”, je človeku hitro jasno, zakaj band med fani uživa kultni status. Tudi malo slabša (zelo relativno!) kvaliteta kakšnega albuma tam koncem 90-ih let prejšnjega stoletja tega ne more spremeniti!

Kar se tiče samega nastopa: (bodimo odkriti) Erik A.K. ima že malo načet vokal, vendar daleč od česarkoli kritičnega. Instrumentalni del banda obvlada svoje inštrumente do bolečine (kar se tiče publike, predvsem tiste v ušesih), tako da so na nas streljali hitroprstne riffe (thrasherji pač ne znajo igrati počasi), bobneči bas se v maniri speed/power metala nikoli ne ustavi, bobnar pa ima itak (kot pri večini thrash bandov) nalogo, da publiki zamaje srčni utrip, ter poskrbi za trajne okvare sluha. Ta večer je svojo nalogo zagotovo izpolnil. Med pavzami se fantje znajo pošaliti tudi iz dejstva, da niso več ravno najmlajši, imajo pa na svojem računu itak nebroj metalskih klasik (čeprav ravno masovnega uspeh nikoli niso bili deležni), kar pomeni, da publika ne stoji pri miru, ampak se konkretno zavrtijo čupice, v zraku je precej rok, nepazljivi obiskovalci pa znajo (nehote) pokasirati tudi kakšno brco. Jebiga, to je metal!

Slišali smo vse, kar je treba slišati, se pravi zimzelenčke, kot so: No Place For Disgrace, Dreams Of Death, Desecrator, She Took An Axe, Iron Tears … in le po en komad iz nekaterih albumov izdanih v 90-ih (Suffer The Masses iz When The Storm Comes Down (1990), Swatting At Flies iz Cuatro (1992), Me iz Drift (1995), ter enega samega iz tega tisočletja (Gitty Up iz Ugly Noise (2012)), torej se band zaveda, po kaj hodijo fani na koncerte.

________________________________________________________

Pod črto: tehnično več kot dober nastop legend je minil prehitro, klasike (nekatere štejejo 30 let, pa še kakšnega čez) so bile, kot vedno, toplo in glasno sprejete, band bo (upamo) še lepo število let koncertno aktiven, tako da jih bomo še kdaj videli!

________________________________________________________

Pod drugo črto: vse pohvale ekipi, ki v Ortu dela za šankom, res ste prijazni, hitri, ustrežljivi in strokovni. (pohvala je interna fora).

Tekst: Rok Erjavec
Foto: Branka Resnik

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.