Nedeljski trip z Meth Drinker, Weak in Leechfeast

Meth Drinker

7. 6. 2015
Ljubljana / Gromka

V Gromki se je ustavil trojček bandov, ki so prepričani, da svet ni ravno najlepši kraj za življenje, nabralo pa se je tudi dovolj publike, da smo bili, za uvod v nov teden, priča “prijetnemu” nedeljskemu koncertu.

O diskografiji ne bom pisal, ker pač noben od nastopajočih ne igra glasbe, ki bi jo človek na netu (ali kjerkoli pač) slučajno našel, prav tako na koncertu ni bilo naključnih obiskovalcev, ampak smo vsi prisotni vedeli, v kaj se spuščamo …

Začeli so naše gore listje, Leechfeast, ki so nas s svojo počasno, globoko, grmečo in bobnečo vizijo “glasbe” kar malo hipnotizirali in odpeljali v opustošene pokrajine, kjer življenja ni, drevesa in ostale rastline ne rastejo, živali se ne sprehajajo naokoli, edina “živa” stvar pa je živalsko-manični vokal, ki s pomočjo počasnih, repetativnih riffov in topotajočega, sluh uničujočega bobnanja poskrbi, da v publiki ugasne še zadnja iskra upanja, da bo nekoč bolje. Sludge pač … Igrali so dobro, igrali so naglas, dobili so lep odziv pubike, kar si tudi zaslužijo.

Drugi so bili Weak iz Danske. Uradno igrajo nekaj kot rock’n’roll z primesmi sludgea, v živo pa vse skupaj poka in seka v smeri sludgea, grinda in fuckin’ noisea. Trojka milosti do svojih inštrumentov in ušes publike ne pozna, tako da smo bili žrtve zvočnega napada, ki je poskrbel, da so šli “v nepovrat” še ene trije odstotki sluha, poleg tega pa smo se lahko prepričali, da se očitno tudi na Danskem ne cedita med in mleko, ampak je tudi tam življenje zajebano, če pa človek poskuša razmišljati s svojo glavo, ima zaradi tega večinoma le težave. Za razliko od prvega banda, ki v višjo prestavo ne prestavi, se fantom, ki slišijo na ime Weak, parkrat konkretno strga, kot da bi lovili zadnji vlak za Kopenhagen, in so bili zanimiva srednja jed med dvema počasnima bandoma. Da ne bo sedaj kdo mislil, da so fantje kakšni veseljaki, ki jim manjka samo še harmonika, kje pa, daleč od tega! Tudi oni so poželi lep aplavz publike in tudi oni so si ga več kot zaslužili.

Malo pred polnočjo pa so pa nas usekali še Meth Drinker z daljne Nove Zelandije. O trojici živali, ki v pravljični pokrajini domače države očitno najdejo tudi malo manj lepe stvari, ter njih glasbi, ni kaj dosti za povedat. Bobneči bas in srednje hitri riffi (no, srednje hitri za sludge), okostje pa tvori bobnanje, ki bi prebudilo tudi mrtve (ali pa jih napodilo še globje pod zemljo, kdo bi vedel), basist in bobnar pa vse skupaj podkrepita še z vokalnim udejstvovanje, pri katerem se človek vpraša, če morda nista fanta dobila le vikend izhoda in norišnice, in ju za odrom že čakajo pomirjevala (v velikih dozah), ter prisilna jopiča, da ju spet malo odpeljejo na počitnice. Naporna zadeva za gledat in za poslušat, vendar po drugi strani nekje globoko, globoko v svojem bistvu  tudi pomirjujoča. Pomirjujoča na način, da človek spozna, da so na svetu očitno še precej bolj “nori” ljudje, kot je on sam … In publika je bila zadovoljna!

In seveda je ponedeljek v službi za odtenek bolj svetel, če ne zaradi drugega pa zato, ker zaradi piskanja v ušesih ne slišim kokodakanja sodelavk.

Rok Erjavec

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.