Lydia Lunch Retrovirus: Magnetna moč deviantnega

Lydia Lunch

16. .6. 2015
Ljubljana / Gala hala

Prvinska, iskrena in neposredna – to so besede, s katerimi so predlanski obisk Lydie Lunch v Ljubljani imenovali obiskovalci njenega zadnjega koncerta v Ljubljani. Prav zaradi intenzivnega faktorja posebnosti in avantgardnosti je bila že omemba vnovične vrnitve newyorške poetese na slovensko mesto zločina toliko žlahtnejše ter je terjalo preverjanje vseh pozitivnih presežnikov. Včeraj je spet napočil trenutek, da preverimo, ali so besede intenzivne hvale artistke, ki je vpletena v razvpito glasbeno podzemlje Velikega jabolka že od sedemdesetih let dalje upravičeno, ali pa gre za hvalo zgolj zavoljo staža, količine let, nenehne prisotnosti in tiste urbane mističnosti, zaradi katere je bila njena črna poetika žigosana za brezkompromisno, njen jezik pa označen za žlahtni organ perverzije, ki ne špara niti ene dlake na svojem površju. Vredno je bilo preveriti in navkljub deževni atmosferi pospanega torka zastaviti s svojo prisotnostjo kakovostno protiutež sicer pestremu dogajanju na Metelkovi.

Po rahli zamudi in prestavitvi ure odprtja vrat za slabe pol ure se je Gala Hala le začela polniti. Iz zvočnikov je vel repertoar rustikalnega indie rocka, novovalovski pejzaž pa so začeli dopolnjevati slovenski branilci punka, indie rockerski zanesenjaki ter alternativci, ki branijo pomen in patino alternativnega, drugačnega, nevsakdanjega, predvsem pa ne mainstreamovskega. Na odru se v soju zelenih luči in gostega dima precej časa uglašuje in psihično pripravlja tudi poseben eksotični trojček – pekinška zasedba Carsick Cars. Nestabilni trojček doživlja konstantne spremembe personala že od stvaritve leta 2005 dalje, v teh dobrih desetih letih pa se lahko pohvali s kar štirimi studijskimi izdelki. Po istoimenskem prvencu iz leta 2007 so sledili You Can Listen, You Can Talk, po zgolj na kasete posnetem eksperimentu She Will Wait pa je lani izšel album z naslovom 3. Tri naj bi pomenilo stabilnost, trojni temelj pekinške garaže pa posega v svojem minimalizmu po narativih zgodnjih devetdesetih. Dva akorda, lo-fi šunder, prvinski in preprosti bobni, nekoliko bolj eksplorativni bas in sanjavi, namerno zgrešeni tonski poseg apatičnih vokalov v celoto prikliče nemudoma v spomin Sonic Youth. Slabo uglašeni SG v rokah Zhang Shouwanga dodaja v radiofoniji in dodajanju surovih analognih plasti nedefiniranega soliranja ter iskanja pravih frekvenc osnovo precej suhoparnemu garažnemu približku izvornih, že slišanih in prebavljenih idej izpred dveh desetletij, tako bendu neke revolucionarne teže ni moč pripisovati. Tudi eksotika zavoljo eksotike same ni izgovor, saj je sicer potrpežljivo in dovzetno občinstvo užilo precej povprečen zdrs iz polja rocka v sfero brezjajčnega indie popa, konstantna repeticija istih dveh akordov in abotnega ritma pa ni nudila neke razbremenitve tenzij ali dviga na višjo raven. Shouwangovi vokali in neizrazito mrmranje ter večno ponavljanje dejstva, da mu je v izjemno čast stati na odru Gala Hale kot nastopajočim pred obračunom z Lydio Lunch ni popravljal precej pustega priokusa v ustih. Carsick Cars potrebujejo malce več odprtih registrov, malce več idejnih nadgradenj in precej več testosterona, drznosti ter poguma za izstop iz okvirjev indie rock stereotipnosti, da bodo zmogli svoj nastop z ravni javne vaje dvigniti na raven organsko potentnega in očem všečnega izganjanja urbanih demonov iz ven in iz zvočnikov. Pekinška predjed je tako, žal, obležala trpko v želodcu in nekega izliva navdušenja na tej strani ekrana ne more priklicati v stvarnost.

Rešitev enačbe ugodja je bilo pričakovati v nadaljevanju, ki pa je zavoljo fizične odsotnosti glavne nosilke imena benda, nenačrtovano zamujalo. Okoli enajste ure zvečer se je dogajanje na odru le premaknilo iz faze priprav v fazo dogajanja. Na oder bodo le stopili Lydia Lunch in njen bend Retrovirus. Pravzaprav gre za fin povratek v zlato dobo punka, v leto 1977, ko je Lydia izganjala hudiča iz newyorškega klubskega podzemlja, od leta 2012 pa se sinergija pošastnega in prefinjeno umazanega dogaja v novim časom prikrojeni podobi. Na oder stopijo visokorasli mišičnjak Weasel Walter, ki si oprta niti malo kičav Gibsonov Explorer (mimogrede – za Walterja ste sigurno že slišali, če poznate bend The Flying Luttenbachers), za bobne sede nekdanji član Pussy Galore in Sonic Youth vedno nenasmejani in nenavdušeni Bob Bert, na levi strani odra pa se v nevrotičnost nizkih frekvenc hrumečega basa poglablja razdraženi Tim Dahl. Manjka samo še glavna stvar večera – Lydia Lunch. V čipkasto črnino odeta impozatna nizkorasla beatnica punkerske ere zasede mesto za mikrofonom, z ostrim pogledom premeri avditorij in obredje se po  naznanilu: »We are Lydia Lunch Retrovirus in it sounds somhow like this …« zažene v prvi poskus komada Snakepit Breakdown. Zjeban zvok. Frustrirajoče izgubljanje kitare. Postanek in neobremenjena ponovitev, ki od prvega akorda, prvega takta dalje, ponuja brutalnost, krvništvo, neusmiljenost, surovo nebrušenost urbane pripovedi o tesnobi, mentalnem zlomu, deviantnosti. Lydia zveni postarano, precej bolj surovo kot na zgodnjih stvaritvah. Razsuto grlo vlaži z vinom in žganico in v svoji postapokaliptični punkerski naraciji, poigravanju z elementali beatniških poetov oživljenimi s kadarvrskim diskurzom punka servira matematiko skladbe 3×3. Album Urge To Kill je bend kalibriral na še bolj neusmiljeno potenco. Retrovirus zveni kot zlovešče drobeči stroj za mletje mas. Nič jim ni sveto. Tudi punk ne. Slednjega so nacefrali in po lastni viziji zlepili v impozantnega spačka, ki ponuja veliko esence, veliko žmohta in odrskega magnetizma. Nežnosti na odru ni, le sonični razvrat, brezup in apatijo pa bend kompenzira z naravnim sproščanjem naravnega stanja nasilnosti, zloveščosti, nevarnosti. Odrski nastop ni hlinjen, samouničujoča eksplozivnost pa se nadaljuje in narašča. Mechanical Flattery z disonantno jazz-punk preteklostjo izvirnika prekine vse vezi, saj je tokratna različica razrešena klarineta in klavirja, brutalni bas, kitara in masivni bobni pa ob Lydii (slednja se pošali na svoj račun tako, da naznani, da ima glas, kot bi požrla tiča ali podobno sranje …) dobiva precej več temnih ionov in gravitira v smeri popolne redefinicije pojma nevrotičnost ter psihoze. V pravem sozvočju s časi se kričeče v večer vpne tudi Love Split With Blood. Mišičava poetika nasilnega, konfuznega in na trenutke grdega se tako lepo preliva pod oboki Gale, da glasnih ugovorov, kakopak ni. Retrovirus se seje s požigom estetike na ravneh komada Fields Of Fire. Melodičnost agresivnega nastopa se preliva v ušesa slušečih, Lydia pa spontano pizdi na ozvočenje, tonskega mojstra, na publiko, ki je statično vpeta v dogodje performansa, je orodje za poigravanje, draženje, konfrontacije. Slednjih v našem podalpskem kosu univerzuma ni deležna. Tied And Twist je nivo zvočnega sadizma dvignila na plato punkerskega poetičnega dadaizma. Ne vem, a nekje v ozadju možganov se v spomin prikliče podoba Courtney Love, ki se je od zlovešče Lydie očitno marsikaj učila. Predvsem to, kako ne ugajati in tolažiti publiko, a biti vseeno privlačna za konzumiranje. Je nekaj mazohističnega v naturi ljubiteljev urbane avantgarde, moram priznati, da je. Afraid Of Your Company se dvigne do naravnosti trenutka, ko Dead Me You Beside z jezičnim obračunom s stvarnostjo izganja lastno dušo skozi utesnjene pore preozkega, oskrunjenega telesa. Gospel Singer se na demonično lepi način prelije v Black Juju, sklepni morilski epilog suicidnega Frenkie Teardropa pa ne dopušča dopolnjevanj in oskrunjenj performansa z dodatki.

Padejo stojala, padejo maske, padejo zadržki. Telo in duša terjata umiritev. Katarza je bila popolna in v skladu z visokimi pričakovanji. Lydia Lunch Retrovirus ne obujajo starih strasti in nostalgije. Če ste slednjo primarno uživali že v čisti formi pred skoraj štirimi desetletji, potem vam je ostalo v duši bore malo luči, po kateri bi želeli stremeti dandanes. Prav semkaj sega revitalizirana sonična moč zasedbe, ki čisla serijske morilce, eksces, odmik od stvarnosti, čisla temo, črnino in temne sile, slo, popolno zlitje z zgnito dušo časa, katerega del smo. Tu je domet genialnosti in potence, ki jo Lydia Lunch naravno seva. Ne gre za seksipil ali erotiko v tisti primarni obliki, temveč za intelektualni seksipil ter magnetizem nevarnosti, teme, kateremu se je vredno vračati. Ni fejkanja, ni hlinjenja in ni rezerv. Slednje so namensko odpravili že s prvim akordom ter si prisvojili monopol nad preteklostjo z novo prevezanimi vodi za sedanjost in prihodnost. Zavoljo tega je Lydia Lunch Retrovirus brezčasni fakt, ki bo svoje poslanstvo urbanega evangelija degeneriranosti lahko opravljal tudi čez leto, pet ali deset. Tudi takrat, ko nas fizično več ne bo. Zavoljo tega si bend in nosilka večera zaslužijo stoječe ovacije in vi, slušeči, pohvalo in priznanje za pogum, da ste si drznili odpirati Pandorino skrinjico temačnega, ki jo v bodoče niti ne boste želeli več zapirati.

Tekst: Sandi Sadar Šoba
Foto: Branka Resnik

Povezani članki: