Josipa Lisac: Iskanje drugačnosti

Josipa Lisac (foto: Miran Inhof)

Priznam, da sem imela neposredno pred pogovorom z Josipo Lisac po dolgem času spet nekaj treme. Občudujem jo že od malih nog in spomin me je odpeljal več kot desetletje nazaj na njen prvi koncert, ki sem mu bila priča. Že takrat me je očarala, saj je bila njena glasba močno nad vsem do tedaj izkušenem. A pred dnevi, ko sem se pripravljala na pogovor z njo, sem se v nekem trenutku zavedla, da se mi ne ponuja le priložnost za intervju, temveč priložnost, da z njo spregovorim takorekoč o čemerkoli. In prav v tem je čar in žar vedno vnovičnega postavljanja vprašanj in včasih dopolnjevanja misli sogovornika. Ter kratek potep po notranjem svetu umetnikov.

 

Leta 1968 ste zmagali na Festivalu zabavne glasbe v Opatiji. Kako danes gledate na to izkušnjo, glede na to, da so bili takrat festivali sinonim za kakovost? Kaj je takrat pomenilo zmagati?

Pomenilo je pokazati se, pokazati svoj pogled na glasbeno umetnost. Zelo veliko, pravzaprav. Nič drugega se ni dogajalo, recimo tovrstnih koncertov ni bilo. Sama sem imela zelo zgodaj samostojne koncerte, že leta 1973, vendar jih nekateri pevci še danes nimajo, čeprav pojejo že zelo dolgo. Takrat je bil takšen vid promocije in vsi festivali so imeli kakovost. Dobila sem ponudbo in, kot se vedno rada šalim, nalogo dobro opravila, saj sem dobila zelo veliko reklamo. Že takrat so nekoliko bolj alternativni časopisi, kakršen je bil Džuboks, začeli pisati o mladi pevki, ki je drugačna. Vendar sem kmalu ugotovila, da moje mesto ni na festivalih, niti v okvirih te glasbe, saj so bili ti namenjeni promociji in temu, da se pokažeš v vseh pogledih. Vendar je šlo v prvi vrsti za zabavno glasbo, za šlagerje. Leta 1970 je bil organiziran prvi pop večer, večer nekoliko bolj alternativne glasbe, kjer sem bila prisotna tudi sama in takrat smo ugotovili, da bo moja pot vsekakor drugačna in da to ne bodo festivali. Dokler nisem spoznala Karla Metikoša, so me nagovarjali, da izdam album, vendar so želeli zbrati skupaj single. Bila sem mlada, a že takrat to ni bilo tisto, kar sem želela. Pojavil se je Karlo Metikoš in rekla sem mu, da bi želela vse, kar počne, saj je meni vse to tako zelo všeč. Kako ustvarja, vse. On ni bil ego in na začetku sploh ni bilo mišljeno, da mi da vse pesmi. Nasprotno, spoštljivo se je pogovarjal z avtorji, s katerimi sem sodelovala preden sem ga spoznala, vendar sem dejala, da želim samo njega, samo njegove pesmi. Celotna zgodba je seveda potem znana …

Dovolite, da se še malce vrneva na festivale, ki so v takratnem obdobju imeli precejšnjo težo, za razliko od današnjega časa, ko se je vse preselilo na televizijske ekrane in resničnostne šove. Menite, da je kakovost glasbe zaradi tega padla ali so ji tovrstni dogodki morda celo doprinesli, saj se lahko predstavi prav vsak in je posledično izbor večji?

Ne vem, kaj naj bi zdaj dejala … Vsega tega sploh ne moremo vzporediti, ker je današnji tip zabave drugačen. Niste opazili, da tudi mi živimo v nekakšnem Big Brotherju? Življenje samo je danes postalo velik resničnostni šov. Ni bil takšen, temveč je postal. Kot ste rekli, danes nam nudijo tovrsten segment zabave, vendar gre v resnici za našo resničnost. V nekem privatnem pogovoru sem dejala, da so šli čez vsako mejo, vendar so odgovorili, da je to resničnost, me vprašali, če ne vem, da tako živimo. Seveda vem, vendar moramo biti malce drugačni in sanje spodbuditi. Če tako delujete sami, tega ne pripisujte tudi meni le zato, ker sem s tem obkrožena. Kar mi nudiš, ne želim, kajti to vidim vsak dan. Raje mi ponudi neko drugo zgodbo, ki me bo spodbudila k sanjanju, k zanosu, k volji. Kaotično življenje in hiter tempo smo vsi zaznali in vsi bi želeli pobegniti od njega na od sveta pozabljen otok. Vendar si moramo ta osamljeni otok zgraditi tukaj, v zverinjaku. V kaosu in v tej resničnosti. Kar je seveda težko. Torej, če tip te zabave vzporedite z zabavo v 60-ih letih, je šlo takrat za svečanost. Beti Jurkovič je moja najboljša prijateljica iz glasbenega sveta, starejša od mene, in v pogovorih mi pove, da je bila velika sreča nastopati. Imel si veliko spoštovanje do tega, da ti je dana priložnost, da se pojaviš, da se lahko pokažeš. Vse je bila ena sama svečanost. V življenje in na oder smo prenesli svečanost. Zdaj pa ste mi vi malo prej povedali za primer obratnega. Mi resničnost, ki jo živimo, prenašamo brez kakršnegakoli obzira. Umazano, grobo, okrutno.

Tendenca mnogih glasbenikov je vsako leto ali vsake dve leti posneti nov album z novimi skladbami. Vi se v tem razlikujete. Tekom celotne kariere dodajate nove, vendar imate svoj klasični repertoar.

Imam svoj repertoar, svojo glasbeno zapuščino, dediščino, pravzaprav.

Natanko tako. Mnogi se ne strinjajo z mano, vendar menim, da ima izvajanje istih skladb poseben čar, saj se le-te preobražajo skladno s preobražanjem in dozorevanjem glasbenika samega.

Bravo. Bravo, bravo … Ne morem priti na koncert in ne odpeti nekih pesmi, ki so pravzaprav postale evergrini, brez lažne skromnosti. Vendar jih ne želim odpeti …

… kot ste jih odpeli, ko ste bili stari dvajset let.

Natanko tako. Vedno se vprašam, kaj lahko naredim, kajti še imam domišljijo in željo. Nekje se to bolj čuti, drugje nekoliko manj. Torej, pravzaprav ves čas prirejam samo sebe. In mislim, da je to zelo lepo, meni je všeč, čeprav občasno doživim kritiko na svoj račun, saj pravijo, da ne gre prepoznati pesmi. Kako ne? Ničesar nisem spremenila, nisem spremenila melodije, samo embalažo. Gre za aranžerski pristop. Pesem je lahko hitra ali počasna, bogata, lahko je interpretirana le s klavirsko spremljavo, instrumenti se menjajo. Vse je le celofan, včasih ovojni papir, drugič brez vsega.

Navsezadnje je lepa pesem lepa pesem.

Lepa pesem ostane. Pravzaprav je največja veličina v sami pesmi. In to je moje vodilo, vendar, vidite, ljudje ne želijo tako razmišljati. In potem se čudim, zakaj ne razmišljajo na ta način …

Se motim, če trdim, da je glasba odraz bogatosti notranjega sveta glasbenika?

Nikakor.

Kako gledate na interpretacije vaših skladb v izvedbi drugih? Znana je vaša misel, da glasba je ali je ni. Isto bi lahko prenesli na misel, da Josipa Lisac je ali je ni, glede na to, da premorete svojstveno interpretacijo.

Glejte, svet z mano ne bo obstal, niti si tega ne želim. A imam svojo prepoznavnost in ljudje se navežejo na pesmi ter na ljudi. Vendar bi resnično želela slišati več priredb, kajti potem bodo vse pesmi živele dlje, z novimi generacijami in z mladimi. Vedno so nekateri boljši, drugi slabši, vendar sem slišala neke sijajne. Pred dvema letoma je za vstop v Evropsko unijo Vanda Winter pela Ave Mario. Fantastično … Sama sem imela koncert in nisem mogla, za kar mi je bilo žal, vendar svet ni obstal. Organizatorji so me poklicali in vprašali, če imam kaj proti. Seveda ne. Nikakor, saj tako delo dlje živi.

Se strinjam. Glasbo je potrebno prilagoditi novim generacijam. Isto velja za ljudsko glasbo, ki jo je potrebno ohranjati, a tudi prirejati.

Prav res, saj se na ta način pokaže vsa veličina dela samega. Čas vse pokaže, seveda, vendar delo živi tudi zato, ker ga mnogi vzamejo za svojega. Traja dlje in ostane za vse veke, tudi po koncu mojega življenja. Za vedno.

Ljubezen. Zdi se, da vaše ustvarjalno delo in pravzaprav vaše celotno življenje odražata to eno edino besedo.

Hvala. Pravzaprav nikoli ne vem, kako odgovoriti na takšna vprašanja … Veste kaj, vam bom povedala. Permanentno doživljam tudi drugo stran od vašega vprašanja. Vi me vprašate, ker imate takšen občutek glede mojega izraza, mojega življenja, vendar se po drugi strani mnogi sprašujejo, kdaj bom že prenehala govoriti o tem in se ves čas vračati nazaj. Vendar se vi želite pogovarjati o tem. Kako smo si različni … Nasproti vas je oseba, ki ji gre vse skupaj že malce na živce, čeprav ste me zelo lepo vprašali. A določene osebe vse moti. Le zakaj? Morda, ker ne vedo, kaj to je, ker to niso nikoli izkusili, ker jih niti ne zanima. Ste opazili, da nekateri ljudje vedno besnijo, najsi bo nečesa preveč ali premalo? Nikoli ni dobro. Verjetno niso doživeli lepega, temveč samo razočaranja. Potrebno se je naučiti, da je življenje skupek dobrega in slabega. Preveč se posvečamo borcem in premalo junakom. Zanima nas le slabo. Tisti, ki lahko, pomoči ne potrebuje, kdor ne more, jo. Strinjam se. Vendar bi lahko slavili tudi tistega, ki je zmagal.

Pri tem se mi zdi zanimivo, kako so ljudje vedno proti nasilju, vendar vse preredko za ljubezen in za mir.

Preprosto ne želijo slaviti borca za dobro na svetu. Slavimo ga! Danes je največji neprijatelj celemu svetu ego. Nismo zmožni slaviti uspeh drugega, življenjski uspeh. Človeku se ni potrebno bojevati, da bi zmagal. Žal mi je, da ne slavimo nekoga, ki je premagal svoje življenjske vojne. Kadar samo eden pada, jih je sto okoli njega in nimam nič proti, da sem sto prva. Vendar želim prav tako biti ob tem, ki mi je dal veliko, in to je vedenje, da v življenju ne smem nikoli biti šibka, temveč vedno močna. Ne glede na to, v kakšnem svetu živimo, moram vedno biti močna. Življenje išče borce. Vsi mi smo šibki in vsi mi smo močni, vendar je moč potrebno najti v sebi.

Josipa Lisac bo v okviru Festivala Ljubljana v Križankah z Gala romantičnim večerom nastopila v petek, 26. junija ob 21. uri, kamor vas skupaj z uredništvom Rockonneta toplo vabim.

Besedilo: Nina Novak

Fotografija: Miran Inhof

Josipa Lisac (foto: Miran Inhof)

Povezani članki:

Značke: