Druga godba, 3. dan – Božo Vrećo, Silvia Pérez Cruz, Katalena, Canzoniere Grecanico Salentino

Katalena, foto: David Lotrič

30. 5. 2015
Ljubljana / Cankarjev dom, Kino Šiška

Naneslo je, da sem morala v soboto izpustiti otvoritveni koncert dneva, nastop dunajske zasedbe Baheux v Klubu Cankarjevega doma. Njeno vodjo Jeleno Popržan smo že srečali na Drugi godbi, kot polovico dueta Catch-Pop String-Strong, ki je leta 2013 navdušil občinstvo. Sem pa zato ujela popoldanska koncerta v Linhartovi dvorani. Bosanski pevec sevdalink, Božo Vrećo, je na oder stopil prvi. Še preden je nanj stopil, sam in brez dodatne spremljave, smo izza odra zaslišali njegov močan, odločen, čuteč in otožen vokal s katerim nam je pričaral tradicionalne in avtorske sevdalinke. V Ljubljani se tokrat ni predstavil prvič. V februarju je s svojo skupino Halka nastopil na Cankarjevih torkih. Kot skupna delujejo od leta 2013, izdali so že dve plošči, Božo tudi že samostojni prvenec. Ob tem nastopu se je organizatorjem porodila ideja, da ga povabijo na festival, ki je bil tokrat primarno posvečen ženskam. Feminilni Božo Većo se jim je zazdel kot odličen predstavnik moškega spola. Odet v derviš, tradicionalno oblačilo sestavljeno iz vrtečega krila, zgornje jopice in pokrivala, z brado,  koketiranjem in senzualnimi gibi ni skrival svoje spolne usmerjenosti. Z izčiščenim nastopom, v katerem nisi mogel gledati nikamor drugam kot vanj, je verjetno spravljal v nelagodje kakšnega v dvorani, ki ga je sprejela z navdušenjem. Kot je povedal v enem izmed intervjujev mu petje sevdalink, daje svobodo za izražanje svoje ženske plati. Besedila zato poje tako v ženskem kot moškem osebnem zaimku. Tekom asketskega nastopa je odvrgel zgornji del, počasi, najprej levo, nato desno stran hrbta, razkrili sta se dve veliki tetovirani krili, morda angelski. Ne gre dvomiti, da bo Božo s pričo svoje šarmantne prezence sevdalinke ponesel v mnoge države, tudi daleč od Bosne in Hercegovine. Dobre izvajalce sevdaha se loči po zmožnosti avtentične interpretacije, zmožnosti vživite v besedilo in prikaza pravega/odkritega obraz na odru in s tem ranljivosti. Vse to Božo ima.

Na oder je v nadaljevanju stopila Silvia Pérez Cruz, vsestranska španska glasbena umetnica. Nastopila je z uveljavljenim blues in jazz kitaristom Totijem Solerom. Minimalistična odrska postavitev, z dvema stoloma sredi dvorane, je nakazovala, da bo tudi tokrat v ospredju vokal in klasična kitara. Poleg nekaj avtorskih skladb z njene zadnje plošče Granada sta predstavila izbor uveljavljenih izvajalcev, kot so  Amalia Rodrigues, Atahualpo Yupanqui, Joao Gilberto in Lola Flores. Vokalne interpretacije niso skrivale, da gre za eno najboljših španskih pevk mlajše generacije, ki s svojo skromnostjo, preprostostjo in odličnim vokalom z lahkoto navduši občinstvo. Nič drugače ni bilo v Ljubljani. Kot zadnjo je na željo obiskovalca odpela Gallo Rojo, Gallo Negro in z njo poskrbela za vrhunec večera.

V Kinu Šiška se je odvijal tudi osrednji večerni program tretjega dne. Oder so zasedli stari znanci, skupina Katalena, ljubljanska zasedba, ki igra ljudsko glasbo. Tokrat so bili vsi člani odeti z vsaj enim delom oblačila v nagajivo igriv karirasti vzorec. Leto in pol nazaj so na istem odru praznovali trinajstletnico delovanja, tokrat pa so predstavili ploščo skladb, Enci Benci Katalenci, ki je nastala kot gledališki del predstave v režiji Ivane Djilas in je primarno namenjena otroškemu občinstvu. Temu primerno so pod odrom stali otroci, čeravno je bila slaba polovica eno urnega koncerta vendarle namenjena tudi skladbam iz zadnje plošče, Noč čarovnic. Potrebno je pohvaliti zasedbo, da so se lotili predelav otroških pesmic in izštevank, ki pod njihovim okriljem, spretnim instrumentalnim spremljavam, poigravanjem različnih inštrumentov pod taktirko Boštjana Gombača, izvajanjem ostalih članov zasedbe ter vokalne in mimične interpretacije Vesne Zornik, tudi na koncertu delujejo suvereno in na trenutke zelo udarno.  Za otroke, vseh starosti.

Preden se je 31. Druga godba preselila v Staro mestno elektrarno na koncert angolsko-portugalske zasedbe Batida, ki sem ga izpustila, je zadnje drugo godbaške takte v Kino Šiški odigrala skupina Canzoniere Grecanico Salentino iz juga Italije. Zagotovo ji pritiče priznanje za najboljše koketiranje in sodelovanje občinstva. Izvajajo svojo različico glasbe in plesa tarantele, imenovano pizzica taranta, ki preko silovito izvedenih vokalno instrumentalnih melodij navduši občinstvo. To se je odzvalo tako z aplavzi, kriki in petjem.

Za zaključek. Organizatorji so tokratno izvedbo festivala oglaševali tudi kot festival izjemnih glasbenih talentov. Lahko bi ga tudi kot festival izjemnih ženskih vokalov. Festival naj se v prihodnjem letu organizacijsko vrne na raven lanskoletnega festivala in ker poteka na pragu koledarskega poletja, bi se več koncertov prileglo na prizoriščih na prostem.

Tekst: Polona Černič
Foto: Kino Šiška / David Lotrič

 

Povezani članki: