Bob Dylan & His Band: Niso vsi biseri primerni za množice

Bob Dylan

25. 6. 2015
Ljubljana / Stožice

Mar je veliko ime vedno porok za velika, intenzivna doživetja? Je status legendarnega dovoljšen razlog, da se na koncertna prizorišča privabi tudi tisti del družbene smetane, ki sicer na subverzivnejše, poimensko manj zveneče dogodke v bližnji soseščini svojega doma niti ne prihajajo? Po Leonardu Cohenu, Lou Reedu ter še čim, kar asocira na »legendarno« si je marsikdo na koledarček dogodkov vpisal pod dan državnosti tudi nujen obisk Stožic, kjer naj bi doživeli in použili svoj košček zvezdniškega neba in aure tudi v družbi mrkega intelektualca z resnobnim in zajedljivim smislom za humor, preden neusmiljeni zob minljivosti vzame tudi njega. Nedvomno je po petih decenijah, celega pol stoletja (in malce več) dela in (samo)dokazovanja doma in na tujem ime Boba Dylana ime, ki ga pozna vsak ali skoraj vsak prebivalec tudi tega podalpskega dela zakotja, če ne neposredno po glasbi in sporočilih pa vsaj posredno – tudi zavoljo tega, ker o tem spregovorijo celo na državnih medijskih kanalih. 74-letnik je po prvem obisku Ljubljane junija daljnega leta 1991 tokrat Slovenijo obiskal že četrtič, po debelih sedemindvajsetih letih razvpite turneje The Never Ending Tour pa je bila tudi tokrat neznanka to, česar bomo letos deležni. Bob Dylan je nepredvidljiv, edina metrika tega, koliko energije bo dal svetu in svoji vesoljni publiki pa je bil od nekdaj on sam, z ozirom na dejstvo, da pa se je dodobra spremenila in prevetrila tudi njegova spremljevalna zasedba, je bilo jasno, da bo tokratni povratek v Ljubljano prinesel s seboj debeli odmerek provokativnega, drugačnega in Dylanovim letom ter kapacitetam primernega glasbenega izraza.

Prav drugačnost in spremenljivost so tiste komponente, ki dajejo v milenijskem času Dylanovi diskografiji poseben, za marsikoga ne na prvo žogo všečen način. Po plošči Love And Theft so sledili Modern Times, Together Through Life, božično navdihnjeni Christmas In the Heart, temačni Tempest ter letošnji povratek v čase ameriškega popevkarstva ter Sinatrinega beel canta Shadows In the Night. Dylan je iz plošče v ploščo odlagal svoje breme folkerskega preroštva ter vse globlje posegal v izvire ameriškega izročila, posegel po Veliki ameriški pesmarici ter že izpete pesmi prekrojil po svoje, jim dal svoj raskavi pridih in patino. Na slednjo, recimo temu modernejšo patino intelektualca s kitaro in orglicami je bila očitno nepripravljena velika večina ljubljanske publike, ki je mesece pred dogodkom gulila The Best Of plošče in se izobraževala s splošno znanimi internetnimi fakti. V nedrje dvorane Stožice, v arhitekturno školjko brez prave akustike se je zgrnilo nekje 4.000 obiskovalcev, kjer je poleg kopice mladine, ki je prišla použiti svoj delček zgodovine, prevladovala starejša populacija. Na dveh vhodih v dvorano so varnostniki svarili, da je snemanje in slikanje tokratnega koncerta strogo prepovedano, a črede so imele svoje načrte. Najprej pivo ali dve, nato debatna modrovanja o tem, kdo je boljši poznavalec Dylana in nato okupacija odra s pametnimi telefoni in selfi-fest 2015 v Stožicah se je lahko začel.

Domala natanko ob dogovorjeni uri se luči v dvorani zatemnijo in na oder je po udaru gonga stopi Stu Kimball ter na svojo akustično kitaro odigra prve akorde skladbe Things Have Changed. Sledijo mu tudi ostali člani Dylanove soldateske. Za bobne sede George Recell, za stoječi bas stopi Tony Garnier, po svoji kitari poseže Charlie Sexton, za pedal steel poprime multiinštrumentalist Donnie Herron, kot zadnji pa s klobukom pokrit na oder nezainteresirano in štirim mikrofonom v ospredju odra mrko pristopi Bob Dylan. Iz filma Wonder Boys slišani komad zveni tiho, Stožicam popolnoma neprilagojeno, med premalo razločno dikcijo Dylana pa se vpredajo domala od prvega akorda dalje čebljanje množice, ki dviguje v zrak svoje telefone in izkazuje svoj nivo kultiviranosti ter upoštevanja prej zahtevanih pravil s strani artista večera. Z ročnimi svetilkami poskušajo svojo zavezo po dosledno izpolnjeni nalogi izpolniti pododrski varuhi reda, za kar je bil prvi vstop v tokratno dogodje prej žigosan z negativnim pridihom živčnosti. R’n’b subtilnost country izvedbe se prikrade v aranžma skladbe She Belongs To Me. Folkerski čar izvirnika se namensko ukloni zahtevi po drugačnemu. Dylan zveni na trenutke krhko in premalo ostro, se pa toliko bolj s subtilnostjo in občutkom za ravnovesje dokazuje njegov spremljevalni bend, nakar iz žepa privleče orglice in srce se polni s toni ustne harmonike, ki podkrepi zvoke kitar, bobnov ter lap steela. Beyond Here Lies Nothin’ zvabi Dylana za klavirske tipke. Kitare tokrat ne bo vzel v roke, koncert pa bo z jakostjo klubskega benda poskušal doseči tudi najbolj oddaljene kotičke dvorane v Stožicah. Večina dvorane očitno v fazi iskanja novega piva ter svojega telefona za oddajo najnovejšega Twitta ali samopotrditev pomembnosti na ostalih družbenih omrežjih ne sledi pripovedništvu z odra, temveč pada v stanje pododrskega dolgočasja. Workingman’s Blues #2 z drsenjem po strunah kitar vpihne bolj melanholično noto v jadra kritike modernih postindustrijskih časov. Dylan se preda svojemu lastnemu liricizmu, ki ne terja veznih tekstov ter koketiranja s publiko. Z malce postarano, a še vedno močno odrsko prezenco se predaja svoji predstavi idealnega večera. Rustikalno odsotni člen plošče Tempest, skladba Duquesne Whistle za trenutek ali dva prikrade v vsaj moje misli asociacijo na velikega Satchma, po Waiting For You pa se zazdi, da smo na ljubljanskih koncih deležni časovnega skoka v čas dogodja v filmu O Brother Where Art Thou. Precej več ostrine premore izvrstna (bodimo predrzni – domala knopflerovska) različica Pay In Blood. Malce ostrejše kitare in umazana bipolarnost luči in teme daje komadu z albuma Tempest status zmagovalca prvega dela večera. Slednji terja tudi svoje žrtve, saj v brezzračju parterja padejo tudi prve, na koncertno klimo nepripravljene žrtve v zrelih letih in iz dvorane na rokah odnesejo prvo nezavestno fanico. Odrski diskurz je tokrat namreč očitno namenjen ugodju samega benda in ne ugajanju okusu množic. Da je zavajanje lahko zabavno, pokaže to, da se v preoblačenju skladb v nove preobleke tako zlahka dogaja masovni mindfuck, ki večine ne zabava, temveč bega, posamezni pa se zavoljo tega pustimo voditi in osrečevati z drugačnostjo. Publika namreč šele po refrenu prepozna Tangled Up In Blue. Na prafaktorje razbita forma izvirnika je tokrat zlepljena na bluegrass-country način, nato pa Dylan prekroji Sinatrov bel canto in se za hip spusti na aktualije albuma Shadows In The Night, I’m A Fool To Want You pa se sklene z najavo pavze, s katero si Dylan v dvajsetih minutah nabira moči za drugo rundo.

Drugi del se spusti do obrežij delte Mississipija ter do Kansas Cityja. Dylan s skladbo High Water (For Charley Patton) nadaljuje sprehod po glasbenem univerzumu zloglasne americane. Umazana raskava dikcija se v neizboljšanem zvoku zloglasnih Stožic vplete v manj definiran skok v neznano s skladbo Simple Twist Of Fate. Dylan je postal v zadnjih letih bližje countryju kot tistemu neukrotljivemu poetu, ki je s kitaro in pisalnim strojem pisal verze upora in opozicije, verze revolucionarnosti celotni generaciji, ki je tokrat namesto balzama za dušo v dvorani dosledno nadaljevala z nekulturo ter v prenapolnjene telefone polnila svoje slikovne vtise, ne pa odpirala duše in ušes za tisto, kar je dobrega. Early Roman Kings tako polnijo srčne koordinate le najbolj zavzetih, lep vstop v svet umazanega bluesa pa po sprehodu Dylana za klavir nadaljuje melanholija predelanega in z bolečino napolnjenega komada Forgetful Heart. Žal so vokali pretihi, da bi se lahko potopili dosledno v morje lepih poetičnih metafor in bi lažje odmislili pododrske debate o Baru, Kmetiji in ostalih bolj pomembnih temah ta četrtkov večer, ne? Tudi sprehodi varnostnikov do samooklicanih arhivarjev večera, ki so z visoko dvignjenimi telefoni zastirali pogled na intimno osvetljeni oder doživetja, niso mogli izpopolnjevati popolnosti večera. Spirit On The Water z igrivim prepletanjem kitar in klavirja dvigne občutje na nivo skoraj plesnosti, Scarlet Town pa predstavlja temačni vezni člen do skladbe Soon After Midnight, ki po Dylanovi naravni nuji preraste v skladbo Long And Wasted Years. Lepe kitare in drsenje slida po strunah lap steela potrjuje dejstvo, da je Tempest ena resonantnejših in glasbeno bolj polnih stvaritev iz Dylanove plodne zakladnice sodobnejše, aktualnejše lirike. Predelava jesenske idile Yvesa Montanda z Autumn Leaves napove skorajšnji konec, glede na splošno stanje publike, ki je ponekod kar kinkala, pa je bilo resno vprašanje, ali si Ljubljana sploh zasluži podaljške, dodatke, nezaslužene balzame za svojo vulgarno dušo. Prav veseli smo lahko, da nas je Dylan naknadno počastil s posrečeno, izvirniku nenaklonjeno različico skladbe Blowin’ In The Wind in velikim finalom s skladbo Love Sick.

Priznati moram, da sem bil nad slišanim in videnim, čutenim s strani Boba Dylana in njegove spremljevalne zasedbe iskreno zadovoljen in osebno zelo počaščen. Dejstvo je tudi, da je morebiti dvorana Stožice primerna za Lepo Breno ali kakšne balkanske zabavljače, ki iz grla črede pododrskih veseljakov izvabljajo krike prvinskega zadovoljstva ter huronske organskosti, določeni glasbeni dogodki pa bi imeli dejansko več prostora v Cankarjevem domu, Križankah ali bolj zvočno resonantnem Kinu Šiška, ne pa v dvorani, kjer se Modrijanom in Čukom naklonjena masa niti ne more niti ne zmore brzdati ter na intelektualno, glasbeno civiliziran in kultiviran način užiti tisto, kar so na vsakih pet dobrih let res dragoceni biseri za dušo. Vse samooklicane poznavalce in glasbene snobe obenem tokrat tudi manj strpno pozivam, da svoj primitivni jerk-off na to, kaj bi moral Bob Dylan dokazati in da to rezervirajo bolj za svoje kafane, bare, šanke, debatam ob šankih pa lahko dodam samo še to, da po pol stoletja dela, truda in osebne renesanse Dylan ne potrebuje nikomur več nič dokazovati, kar pa daje, je zgolj zavoljo njegove dobre volje ter veselja do glasbe ter lirično obogatene polne besede, ki ima težo, težišče ter pravo ostrino za vse, ki so pripravljeni izkazanemu dejansko prisluhniti. Sicer pa – od kdaj so bili biseri namenjeni prav vsem in celotni množici? Raja jih je tokrat dejansko bila deležna, a je, škoda, bolj kot prisluh celoti pomembna empirija ter dokazovanja ega na Twittu in FB-ju. Kultura, žal, ni nekaj samoumevnega in terja tudi priučevanja, koncertne pa se ne boste mogli naučiti na vaških veselicah in s hektolitri piva v drobovju. Dragi moji – upam, da boste imeli čas za popravni izpit čez, upajmo, pet let – na istem kvadrantu univerzuma, a z, upam, več kulture in posluha za celoto.

Sandi Sadar Šoba

Povezani članki:

Značke: