Silente: Neće rijeka zrakom teći

Silente: Neće rijeka zrakom teći

(Aquarius Records, 2015)

Skupina Silente iz Dubrovnika, ki je pred dvema letoma vzbudila pozornost hrvaške glasbene javnosti s prvencem Lovac na čudesa, se tokrat predstavlja z drugim albumom Neće rijeka zrakom teći. Šestčlanska glasbena družina v sestavi Tiborja Karamehmedovića (električna in akustična kitara ter vokal), Šimuna Končića (električna in akustična kitara ter klaviature), Sanina Karamehmedovića (bas kitara), Ivuše Gojana (bobni in tolkala), Lorene Milina (violina) in Doris Kosović (vokal) nam tudi tokrat ponuja v posluh deset pop-rockovko obarvanih pesmi, vpetih v dve oblikovni različici albuma. Ob redni izdaji je namreč izšla tudi limitirana, pospremljena z deli dveh slikark, Nikoline Japunčić in Mie – Marie Škoda, ki sta takorekoč vizualizirali vsako od pesmi.

Nadvse »radiofrendly« album oz. pesmi z njega bodo brez kanca dvoma našle pot do številnih radijskih postaj in tudi ljudi. Za glasbo je poskrbel Tibor Karamehmedović, ki stavi na stopnjevanje napetosti in na trenutke nekoliko pretirano pompoznost, o čemer priča tudi naslovna uspešnica Neće rijeka zrakom teći. Medtem je Sanin Karamehmedović, ki je poskrbel za besedila, v igri z besedami ponudil nekaj zanimivih rešitev, še posebno velja izpostaviti metaforiko v pesmi Jer te imam da me boliš: »Ova koža ne zna da je moja / misli da sam u njoj gost / svedi me na to što jesam / svedi me na krv i kost«. A vendar se pogosto zazdi, da skupini Silente besedilo prej služi kot zapolnitev brezbesednega in posledično brezpomenskega petja kot pa komponento, ki bi njihovo glasbo povzdignila. Rima je tista, ki je postavljena v središče, in na trenutke se zdi, da je pisca zadovoljila nekoliko prehitro. Nekaj mladostne naivnosti je skrite v besedilih skupine Silente, medtem ko iz glasbe večkrat zaveje razigranost. Ena takšnih je Koliko toliko. S tem seveda ni nič narobe, vendar dajejo vtis složnega mozaika, ki pa vsebinsko nudi manj, kot bi lahko.

Vsaka od desetih glasbenih delčkov sestavljanke, imenovane Neće rijeka zrakom teći, je nekoliko drugačna in se ozira za različnimi atmosferami, četudi so vse zagrajene v pop-rock in je v njih zaznati vpliv Nikše Bratoša, producenta, ki skupaj z Gibonnijem sestavlja najmočnejši avtorsko-producentski tandem hrvaške zabavne glasbe. A Silente so dokaj nenavadna vrsta glasbenikov. Glasbeno pravzaprav nič posebnega, če odmislimo instrumentalno spremljavo violine, enega najneobičajneših instrumentov v pop-rocku. Prav violina je namreč tista, ki skupino drugači od mnogih drugih sorodnih skupin. In način petja Tiborja Karamehmedovića, iz katerega je neprestano zaznati nekoliko tršo dalmatinsko govorico, ki v dvoglasju z Doris Kosović dobi nekoliko mehkejši priglas. Globoka ekspresivnost in energičnost vejeta iz njegovega vokala, ki v največji meri prispeva k unikatnosti skupine, katera si vse bolj utira poti v glasbenem svetu, kjer je dandanes težko biti drugačen. Doslej jim je pri tem pomagal tudi mladostniški entuziazem, a kako bo skupina Silente dozorevala skozi čas, bo pokazal prav ta.

Album Neće rijeka zrakom teći skupine Silente lahko kupite TUKAJ.

Nina Novak

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.
Značke: