Paradise Lost – The Plague Within

(Century Media, 2015)

Četrt stoletja – toliko v letošnjem letu dopolnjujejo ikone britanskega dooma z globljim metalskim korenjem, skupina Paradise Lost. Sleherna zasedba gre skozi obdobja vzponov in padcev, prav iskreno pa lahko povemo, da je epoha Britancev na založbi Century Media zlahka označena kot sladko obdobje izrazite zvočne in idejne renesanse, odrešitve iz žrel razvodenitve. Po vnovičnem zagonu idejnih rotorjev z albumom Faith Divides Us – Death Unites Us pred šestimi leti je sledilo izvrstno nadaljevanje z albumom Tragic Idol, tokrat pa kvintet iz Halifaxa nadaljuje dobro znani in prodorni trpki niz v stilu namenskega povratka v obdobjo izvrstnega Icona ter obdobje pred tem. Holmes se je s povratkom k death metalu z vstopom v Bloodbath zavezal odpravi nepotrebnega blišča in mehkobe, del namenskega samodokazovanja brutalnejše esence z zasedbo Vallenfyre pa v srednjih letih izkazuje tudi kitarist in soustanovitelj Greg Mackintosh. Mazanje doomovske baze z zvoki ravno prav »razštelanega« Entombed gruva rojeva lepe sadove, v nalezljivih sporah albuma The Plague Within skriva ogromno jorkširske prvinskosti ter rustikalnega blišča težkokategorne doomovske godbe najvišje kakovosti ter sijaja.

Občutno je preigravanje med počasnim, a ne disperziranim, drobečim ritmom popolne pogube ter na drugi strani zdravo dinamiko recimo temu optimizma ob natikanju sladkih okovov zvenke preteklosti. No Hope In Sight z grmečim keltskim prizvenom monumantalnega death metala pričara gotsko temačno teksturo, na kateri se Holmesovi vokali z raskavostjo vtirajo v masivne kitarske rife, v katerih ne manjka spevne melodike in ravno prav upočasnjene teatralike. Vse z estetskim ravnovesjem ter težnjo k monolitski kompaktnosti prvovrstnega death-dooma. Holmes je zlata nit povratka v Draconian Times, pohvale pa zasluži celotni organizem prenovljenih, prevetrenih Paradise Lost. Odvečnega tkiva v celoti lepljive temačnosti ni niti za gram, tudi godalni uvod v An Eternity Of Lies ne servira nič blatantnega ali manj intenzivnega. Paradise Lost zvenijo prepričljivo in kompaktno tudi v sferah gibalnega minimuma ter možato v spevnih baladnih trenutkih komorne pomiritve. Med močnejšimi metalurškimi trenutki plošče velja omeniti tudi Punishment Through Time, ki dviguje nivo dooma na raven skandinavske spevnosti (na misel avtomatično padejo Entombed v času Clandestina ter Wolverine Bluesa in to ni bila nikoli psovka). Podobno, a z manj obrati se v celoto lepo vklopi skladba Beneath Broken Earth, ki je doomovski rušilec. Po hladnem usodnem poljubu same smrti se Sacrifice The Flame prikrade v celoto kot asociativni medmet metalurško podkrepljenih Game Of Thrones, epska večplastnost pa se vnovič bolj zračno odpre z nadaljevanjem. Po eteričnem minimalizmu skladbe Victim Of The Past se v komplet udarno vklopi gotsko morbidni in death metalsko neusmiljeni Flash From Bone, izvrstni Cry Out pa daje strukturi spet več dinamike, ognja in zagona pred zadnjo pokoro in penetriranja zatemnjene gošče okoli sklepne razelektritve demonične negativnosti, teme skladbe Return To The Sun. Cerkveni »Amen« in nato ikonoklastični poteg s krvavim mečem po drobovju gnile družbe se finalizira v lepem ciklu popolnosti, v kateri je vseh 50 minut albuma domišljeno, niti malo kičavo sklenjena na način, da se na naslovnico sme in mora z zlatimi črkami napisati ime Paradise Lost.

Krasni izlet v zlato dobo spevne melodike ter umazanije, teme, sporočilnosti, hrumeče in čustvene lirike, vse to daje albumu  The Plague Within pridih perfekcije. Formula delovanje in geneze ni nikjer evidentno generična ali namenska. Paradise Lost funkcionirajo naravno in uigrano, ne pa zlajnano in klonirano, klesano po lastni podobi. S krasnim esteticizmom ter pravimi potegi čopiča so naslikali novo zloveščo fresko, vredno večkratnega obludovanja ter analize. V kužnih časih ter izgubi notranjega centra se Paradise Lost podajajo Svetu in Človeku kot krasni soundtrack apokalipse, propada, kot glasba, ki priklicuje navkljub pesimističnim odtenkom same pripovedi luč in optimizem v srca vseh tistih, ki nismo izgubili vere v to, da se po izgubi lastne prave smeri lahko zablodeli vrnejo na prave tire. Paradise Lost so svoji zgodbi, mozaiku izvrstnosti s štirinajstim presežkom dodali v mozaik briljant, krasni izgubljeni košček, ki povezuje nov milenij s težiščem prave tektonike preteklosti. Gotski tremendum in fascinans sta priklicala demiurško občutje uravnoteženja. Cikli so sklenjeni, novo poglavje in nova mantra praznine trenutka s slastjo konzumirano, užito in vtrti v daljnoročnejši spomin. V letu presežnih izdelkov se v niz vrhunskih vsekakor vpisuje tudi ta plošča, ki jo boste, če ljubite pravi metal s pravo esenco, užili ne samo enkrat temveč multiplo.

Sandi Sadar Šoba

Paradise Lost prihajajo oktobra 2015 v Mostovno – več na Facebooku

Povezani članki:

Značke: