Melissa Etheridge – Sama na odru

Melissa Etheridge

V začetku leta sem recenzijo njene zadnje plošče, This Is M.E., končala z zapisom, da je bilo konec lanskega leta na radiu Val 202 moč slišati, da se bo v sklopu evropske turneje v letošnjem letu, ki je v drugi polovici aprila potekala v Nemčiji, Avstriji, Belgiji, Veliki Britaniji in na Nizozemskem, ustavila tudi v Sloveniji. Žal se to ni zgodilo. Enega izmed koncertov na turneji sem zato obiskala v bavarski prestolnici. Melissa je konec leta 2013 zapustila založbo Island Records pri kateri je bila od prve plošče dalje in ustanovila svojo M.E. Records. V intervjujev pred uvodnim koncertom v Münchenu je za enega izmed nemških radiev povedala, da je bil eden izmed razlogov za takšno odločitev nezadovoljstvo bivše založbe. Ta se je zadovoljila z obstoječim stanjem prodaje njenih plošč in obiska koncertov. Želela je več, drugačen pristop, tudi v Evropi, ki je zanjo pomemben trg. Še posebej to velja za Nemčijo, kjer jo je pod okriljem vzela ena izmed neodvisnih založb in kot pravi Melissa, je nad njihovih odnosom navdušena. Navsezadnje se to vidi tudi v tem, da se bo v Evropo z obiskom nekaj festivalov vrnila tudi poleti, kar se ni zgodilo od kar je leta 2004 zbolela za rakom dojk in se za nekaj časa umaknila glasbenim žarometom. Poleti bo koncertirala s celotnim bendom, na tokratni turneji pa je na odru stala sama, z več kot desetimi kitarami okoli sebe, klavirjem, tamburinom, orglicami in dvema tolkaloma.

»Vse kar bo šlo narobe, vse bo moje delo« se je zasmejala takoj na začetku. Močni in samozavestni rokovski prezenci se je tokrat pridružil kanček ranljivosti, ki je značilen takrat, ko ne vemo ali bo vse potekalo tako kot bi optimalno moralo, ko smo že malo iz prakse ali v primeru Melisse, ko že nekaj mesecev ni odigrala solo koncerta. Obiskovalke in obiskovalci koncerta, ki smo skoraj do zadnjega kotička napolnili dvorano, bivšo elektrarno Muffathalle, locirano ob reki Isar in le streljaj od Deutches Museum, smo bili poleg glasbene repertoarja zato deležni tudi rdečice na njenih licih, ki je bila posledica nekaj nerodnosti. Delovala je simpatično in prikazala Melisso kot glasbenico, ki kot vsi drugi glasbeniki delajo napake, čeravno jih skrite v več številčne skupine večinoma ne opazimo tako zlahka. Ko si na odru sam, pa kot rečeno, je vse le tvoje delo. Opravila ga je suvereno. Gibljajoče med kitarami, s solažami, orglicami, in tolkalskimi pred posnetki pri katerih si je pomagala s pomočjo tehnologije. Pri večini pesmi je naprej za ritem ustvarila tolkalsko ozadje, kateremu je nato dodajala zvok akustične ali električne kitare, včasih pa je tolkalski spremljavi pred posnela še zvok električne kitare. Skupni učinek je bil zvok več številčne zasedbe. Uvodno Occasionally je odigrala le ob bobnanju na mini boben, minimalistično in udarno. Izbor pesmi je bila mešanica starih in novih, ki so bile vendarle na stranskem tiru. Iz prve plošče iz konca 80tih let je odigrala kar šest skladb, iz zadnje, nove, le dve. To je bilo morda edino razočaranje večera, ki je delno razumljivo in odvisno od pričakovanj, tudi od števila predhodnih obiskanih koncertov. Evrope vendarle ne obišče vsako leto. V nadaljevanju evropske turneje je odigrala več novih pesmi zato lahko njihovo manjše število na prvem koncertu razumem tudi kot uvajanje v koncertni ritem. Za posladek je poskrbela z dvema klavirskima izvedbama, ki ob igranju s skupino ne najdejo mesta v repertoarju. Z zadnje plošče, Who Are You Waiting For,  posvečena njeni ženi in zapeta prvič na njuni poroki lansko leto. Ob kateri se je samoironično pošalila, da je to že njena tretja žena, ki je končno prava. Druga pa je bila, kot je povedala, ena največkrat zaželenih pesmi, priredba Joan Armatrading, čudovita The Weakness in Me, ki jo sicer igra že od zgodnjih let igranja v barih Los Angelesa. Tudi tokrat se ni izneverila oboževalkam in oboževalcem in zaključila z dvema vrhuncema, Bring Me Some Water in Like The Way I Do, energično, z raskavim rokovskim glasom, ki ga je treba slišati v živo, ker na posnetkih izgubi del ostrine.

Dan preden je bilo na VAL 202 moč slišati, da pride tudi v Ljubljano, sem urednico tega portala neuko spraševala kako potekajo reči, če hočeš kakšno glasbenico ali glasbenika pripeljati k nam. Spraševala sem za konkretno ime, prav za Melisso Etheridge. Temu bi lahko rekla naključje, če se mi ne bi v življenju zgodilo že preveč takšnih in podobnih naključij. Mislila sem, da bodo delo na mesto mene vendarle opravil drugi. Ker ga niso …

Polona Černič

Povezani članki: