Marilyn Manson – The Pale Emperor

(Hell Etc., 2015)

Začel bi z dejstvom, da nisem bil nikoli fan provokativnega shock rocka na prvo noto, a po dveh decenijah eksplicitnega intelektualizma in prefinjene vulgarnosti na rovaš neumnega sodobnega človeka mi je Brian Hugh Warner alias Marilyn Manson iz odvrata prirasel k srcu in v zavest kot prefinjeno inicirani tumor, ki bi ga bilo nesmotrno odstranjevati, zato sem ga vzel v tem času nekako za svojega. Ker Marilyn ni nikoli bil je polovičar ali nekakovostni imitator z nagnjenostjo k ponavljanju. Iz subverzive je tako postal del globalne zavesti, del diskografske elite, ki je prestala test časa in se od Antichrist Superstara sidra vse bolj v sfero komercialno sprejemljivega, skoraj popa, s čimer se ločnica med Marilynom in Lady Ga Ga za marsikoga briše, satanizacija splošnega okusa pa dobiva nove dimenzije z vsako izmed plošč. Po leta 2012 izdanem albumu Born Villain je zmehčani novi domet rafiniranja nove podobe postajal vse širši ter bližji okusu množice, to pa bi držalo zgolj, če se Mansonove poetike in glasbe lotevate površno, instantno, v skladu s (pre)hitrim tempom konzumcije.

The Pale Emperor nadaljuje s faustovskim paktom, ki v želji po nadgradnjah imperija širi imaginarij, povečuje finančni potencial, obenem pa se vsaj vsebinsko ne odreka ljudomrzni zreli refleksiji na gnilobo sveta. Metafizika in metafore so sodobnemu človeku prenaporne, zato je čas za simplifikacijo, igro na prvo žogo. Dekadenca za rajo je sestavljena iz kopice stereotipov, ki po šepavem bluesu domala White Stripes uvoda z asociativno noto na nastniške pokole (Killing strangers več kot samo spomni na Bowling For Columbine) odpira registre elektro preproduciranega ambientalija. Deep Six se s plesnim ritmom pozabava z novodobnimi narcisoidnimi počeli družbe brez esence in globine. Manson v celoto vplete malce mitologije stare Grčije in nepoučene vsaj za hipec seznani z Zeusom in Narcisom, tako da ne bi potrebovali aktivirati svojih možganih sinaps (bog ne daj) s prebiranjem originalnih tekstov ali privlačne sekundarne literature. Manson je orator, ki vam v ušesa naliva svojo refleksijo na prebrano in čuteno. Third Day Of Seven Day Binge se kot vezivo, polnilo, filer vkrade v celoto kot hollywoodski vestern pijanih prikazni, Manson pa kot novodobni milenijski gothovski antipod Lou Reedu fura svoj trip postadolescentske treznitve in zorenja v novo, recimo temu resignirano figuro legende, ki je dala svojo divjost (zaenkrat) na polico ter žrtvenik preteklosti. Mephistopheles Of Los Angeles, Mefistov vajenec se zavestno zapira pred svetom ter s pasivno-agresivno patetično fasado ščiti in brani pred bledenjem lastne veličine. Manjka seksapil in provokacija. Preveč je implozivne tesnobe in gravitiranja k minimalizmu, zapiranju registrov. Morda je pa prav tu nova niša za širjenje Mansonovega nesvetega eksistencializma črne Biblije? Warship My Wreck z ledenim pesimizmom ustavlja zagon, Slave Only Dreams To Be King se na eminentni, malce zmehčani distorzirani način približuje Antichristovi mantričnosti, Manson pa za hip poseže po recepturah zgodnje ere, ko so glavni del oratorija predstavljali verzi zlorabe, podrejanja, seks, droge in goth rock pa se namesto v smeri eksplozije vrtijo v tesnih krogih shematske destiliranosti že tisočkrat použitega in iz sistema izločenega. Pri tem je tokrat Manson enako ekspresiven kot Rob Zombie. Devil Beneath My Feet je sicer simpatični spevni štiklc, ki mu manjka ostrine, nevarnosti in satanskega šarma. Album je nekako potrebno nafilati, zato sledijo peklensko statične prikazni Birds Of Hell Awaiting, da se po Depeche Mode filingu Kupid poigra s pištolo in opusti streljanje osti ljubeznivega (Cupid Carries A Gun), neprepričljivo ali namensko zadržano erupcijo kreative pa nadaljuje jazzovsko zasoljeni Odds Of Even, z akustiko pocukrani Day 3 pa se Manson poigrava z idejo smrti, rezurekcije, s precej trivialno poetiko črnine, minevanja in imaginarijem Svetega pisma. Kul, elementov presenečenj sicer manjka, po bonusu z novimi odmerki akustike pa preverim naslovnico, ali nisem nekje po pomoti vmes posegel po G’N’R Lies da si izperem priokus metalizirane metastaze pasivnega v ustih (Mefistpheles zazveni v Fated, Faithful, Fatal tokrat brez elektro sranja sicer precej ogolelo in precej bolj privlačno, zaključni Fall Of The House Of Death pa je že skoraj malce preveč wovenhandovski (a brez pravega mojota), da bi brez ugovora prezrl reprizo reprize ter vesternskega popivanja skladbe Third Day Of Seven Day Binge).

Pa preidimo k dejstvom. Marilyn je očitno v fazi kreativnega pomanjkanja, recesija, suša in odhodi potentnih soavtorjev pa so krivi za to, da »postarani vampir Holiwooda« poišče novo kri, nov odmerek bolj poglobljenega revolta. Mogoče pa je tu poanta, saj se pod naluknjano cesarjevo novo podobo skriva simptomatika sveta, ki mu prekleto manjka vitaminov sreče, idej, optimizma, v aseksualnih mošnjah pod pasom pa potentnih, testosterona polnih jajc. Z ozirom na slednje je Mansonova kritika izjemna, saj daje množicam piti vodo iz tolmuna lastne ničevosti na najprimernejši, najmanj vsiljiv način. Kljub temu je The Pale Emperor plošček, ki sicer številčno dopolnjuje Mansonov repertoar, a mi ne dodaja neke hude presežne vrednosti.

Sandi Sadar Šoba

Povezani članki:

Značke: