Ludovik Material – Model Generation

Ludovik Material

(KAPA Records, 2015)

Umetnost, predvsem tista z vsebino in žmohtom (tudi ali predvsem glasbena), naj bi bila v svoji efektivi namenjena izrekanju stavov, postavljanju ogledal posamezniku in družbi, dramljenju in vzpostavljanju stanja (ne)lagodja pri konzumentih. Na prave stvari se človek ne more in ne sme odzivati z indiferenco, z otopelostjo, kaj pa pritegne milenijsko pospanega in vsega sitega pripadnika indigo, XYZ ali katerekoli druge trenutno aktualne etikete za generacijo izgubljenih? Na slednje se z manifestom, tretjo ambientalno večplastno ter multižanrsko paleto raznovrstnosti in nedefiniranosti obrača tudi ljubljanski trojec Ludovik Material. In slednji stavijo še vedno na glasen, dobro brušen konglomerat elektro-popa ter disonantno, ambientalno prepojenega post punka, ki odpira registre novemu valu po novem valu.

Ludovik Material niso bend za kuliso umirjenemu večeru in niso bend, na katerega bi lahko ostali imuni ter neodzivni. Tri leta po impresivnem prvem koraku iz okvirjev suhoparnega definicijskega območja z debijem Passion For Red se Model Generation ponuja kot vsebinska in stilska nadgradnja primarnega eksperimenta, ki daje na tnalo celo generacijo »selfie« manekenov z mnogoterimi (neizkoriščenimi) potenciali, ki  nima vizije, priložnosti in smernic v kaj se razviti. V duhu egoizma, uniformiranosti v individualizirani posebnosti, potopljenosti v morje sivine drugačnih odtenkov se živi za samo en trenutek, nihče pa ne dvomi, da njegov Dan D nekoč le pride (ali pač?). V svetu prenažrtosti s konzumcijo manjka vera v nekaj več kot le v materialno potrjevanje praznega individuuma, ali pa je v korporacijsko razdeljenem in etiketiranem svetu to sploh še možno ter ali je (od)rešitev generacij iz vakuuma, ki razvrednotuje vse pa so vprašanja, ki terjajo odgovor in predvsem odziv. To je idejna zasnova, po kateri se na provokativno (samo)ironično zvočno pot odpravljajo Tina Perić, Matija Dolenc in Jaka Berger – Brgs in z uporom aktualnim normam izreka vse postavke prave umetnosti z vsebino.

Kompozicijski polurni paket glasbe je poln odklonov v temačnost in pesimizem, iskrenosti in izvrstnega, prefinjenega poigravanja z mejami dovoljenega ter močnimi kontrasti med zvoki kitare, večplastnostjo elektronike, organskimi bobni in strupeno dobrim vokalnim polnjenjem forme z vsebino prek glasilk Tine Perić. Slednja stopnjuje svoje stanje razdraženosti, naelektrenosti nad stanjem v družbi do popolnega revolta na naraven, nehlinjen način. Vedno na polno in rezerv. Po prvem občutku je možno izpostaviti primerjavo z Bernays Propaganda, celo s Psycho-Path (slišite pod celoto Melee?), a z mogočnim vplivom zasedb Joy Divisionov, New Order ter novovalovske plejade osemdesetih, vendar ne na način imitacije ter ponavljanja. Ludoviki so s sebi lastnimi škarjami uspeli punk kombinirati s plesnostjo dancea, popa in temačnim post-ambientalnim rockom, punkom in celo metalom, sludgeom obenem ter si vse prisvojili na način, ki je lasten in naraven samo njim. V imenu estetike je kontrola nad tem »go with the flowom« vedno prisotna in brzda popolno kreativno eksplozlozijo. In od tod pridih temačnosti, suspenza, prikrite grozljivosti, agonije ter stiske, ki je v pravem sozvočju z vsebino.

Vsakdo si na plošči zlahka najde svojega favorita. To je lahko zračna naslovna skladba Model Generation ali Summertime, izvrstni psihedelični upočasnjeni trip na psihotikih skladbe Reign Of Silence, vojaško zveneči Let’s Unite!, eklektični elektro bes skladbe Cleansing, pesimistični diskurz v baladnost s pridihom Nicka Cavea s Failed Plans, odfuk nabildane plesnosti s skladbo Workin’ Ass ali pa kar vse skupaj, vključno s statično težkim začetkom All Yours. Pravzaprav je plošča tako večplastna in kakovostno zapakirana, da lahko iskreno in brez hlinjenja priznamo, da se je nekaj vsebinskega in nadstandardnega za Slovenijo zgodilo tokrat v ljubljanskem podzemlju. Model Generation ima jajca, esenco in je nedvomno album z vsemi odkljukanimi predikati prave glasbe za te čase. Generacija »selfie« modelov ni dobila trepljaja po glavi in pohvale temveč jih Ludovik Material dramijo s krepkim udarcem krepela po glavi ali tako dolgo pričakovano brco v jajca. Čas je za akcijo in reakcijo! Čas je za revolt in postapokaliptični ples! Ludoviki pa zaslužite stoječe ovacije in iskrene pohvale za korak v smer, ki potrjuje, da prvenec ni bil zgolj svetli trenutek navdiha, temveč se v vaših nedrjih skriva še nekaj več kot iskrica genialnosti! Bravo!

Sandi Sadar Šoba

Povezani članki: