Hladno pivo: Ko Trotter spelje s poti Für immer Punka

Hladno pivo

Skoraj tri decenije so minile od dne, ko je na obrobju Zagreba zahrumel zvok kitar, bobnov in basa ter je iz zvočnikov zadonel prvi manifest punka. Hladno Pivo so dokumentaristi časa in premen naroda, predvsem pa dokumentaristi izgubljene mladosti, ki se v krizi srednjih let ne sooča toliko z izgubo identitete, temveč z iskanjem smisla. Songi o prikupnem izgubljenem luzerju so postale del genskega zapisa kakovostne rock glasbe na naših prostorih, bend pa je iz uporniške punkovske faze prerasel v globalni glasbeni fenomen. Z mislijo na to je osem plošč tudi osem granitnih zidakov, s katerimi si Hladno pivo namensko tlakujejo pot proč od konformizma, od pričakovanega, od uniformiranosti, slednja iztočnica pa je po letošnjem izidu albuma Dani zatvorenih vrata, ki so ga hrvaške legende medijsko podprle z dnevom druženja ter pogovora z mediji v ljubljanskem lokalu Lepa žoga – seveda ob kupici dobro ohlajenega piva, si je tudi za naš medij vzela čas celotna zasedba, ki je po obisku Vala 202 bila pripravljena polno odpreti vrata v svoj svet rock’n’rolla in stališč, ki so že zdavnaj prerasla naivnost infantilnega uporništva brez prave alternative oziroma vizije. Hladni Pivo slednjo vsekakor premorejo.

Ker vas danes čaka še obilica medijskih obveznosti, preidimo na stvar: najprej iskrena hvala za to, da po 27. letih, kot jih letos piše Hladno pivo, da ste brez pavz in brez negativnih sprememb ohranjali svojo kontinuiteto dela. Kako je po tem času zreti na vse, kar se je do sedaj spletlo v vašo zgodbo?

Zoki HP: Težko je delati ločnico med tem, kako se vse čuti sedaj in kako je bilo to pred desetimi ali petnajstimi leti. Mislim, da še nismo tako ostareli (razen v frizure) in glede na to, da vse, kar počnemo, nas še vedno iskreno veseli ter nam izpolnjuje naša življenja. Ljubimo koncerte in nastopanje, seveda pa glede na dejstvo, da to ni več 170 koncertov naenkrat, temveč si delo regijsko razdelimo … Eno Laško! (pomigne natakarju) Da bo stvar v skladu s temo pogovora … (smeh) Hotel sem poudariti, da nismo več zavezani temu, da odrinemo na turnejo in nismo doma štiri mesece. V tem času smo tako dozoreli, da se je dalo razviti nekako konformistični odnos do tega, kar počnemo.

Vseeno pa je ta četrt stoletja – doba ni tako kratka – pustilo sled, saj se vsi s časom spreminjamo. Kako se je spremenil vaš stav do Hladnega Piva kot koncepta benda in sporočilnosti od prvega dne do tega dne danes?

Mile HP: Spremenilo se je to, da je bil to v začetku najprej hobi, sedaj pa je ta hobi prerasel v nekaj, od česar lahko živimo in kar nas definira v smislu: »Jaz sem Mile iz Hladenega Piva« ali Zoki iz Hladnega Piva. To je postalo del identitete. Ko smo šli v Avstriji na sprehod po pokopališču, vidiš na nagrobniku napis zobozdravnik Anton Joseph ali notar ta pa ta … Prav zlahka se zgodi, da čez, seveda, več kot 25 let na naše nagrobnike napišejo napis Mile – pevec Hladnega Piva … (smeh)

Zoki HP: Ali glasbenik – večino življenja.

Mile HP: Nato pa narkoman in navaden nebodigatreba … (smeh)

Super je, ko lahko postane prvotna ljubezen do glasbe nekaj, od česar se da živeti. Kdaj je nastopil ta kritični moment, da ste lahko pustili vsakdanje delo? Nekje sem prebral, da so se nekateri člani ukvarjali celo s prodajo časopisov …

Zoki HP: S tem poslom je začel najprej Mile …

Mile HP: Jaz sem ta, ki je odkril ta biznis …

Suba HP: Ostali pa smo leta obviseli v tem poslu … (smeh) Varianta, da lahko preidemo med profesionalne glasbenike, se je zgodila nekje po izidu albuma Šamar leta 2003, ko smo se na velikem koncertu v Zagrebu leta 2004 v Domu sportova, ko smo sedem dni pred dogodkom razprodali dvorano, odločili da če ni takrat pravi trenutek, ne bo to možno nikoli. Sedaj ali nikoli! Tedaj smo sklenili opustiti vse ostalo ter postati popolnoma predani glasbi, pa dokler bo, bo. Res potrebuješ malce hrabrosti za ta korak, a mislim, da se nam je odločitev v tem času večkratno povrnila.

Zoki HP: Večina bendov, ki se ukvarja s kakšno zvrstjo ali podzvrstjo rocka, pa če je rock’n’roll, punk ali karkoli drugega, predvsem mislim na tla nekdanje Jugoslavije, ima poleg glasbe tudi poklicno življenje in običajna dela. To enostavno ni glasba, od katere bi se dalo lagodno in dobro živeti, čeprav se z malce premišljenosti in odrekanja od tega tudi da živeti. Ne vem, če je tu govora o hrabrosti ali smo bili enostavno dovolj mladi, da smo lahko stavili na to karto glasbenega življenja, se polno vrgli na to in če nam to v par letih ne bi zneslo, bi se lahko, še vedno ne prestari, vrgli v kak drug posel in izgradnjo naše eksistence. Sam mislim, da bi tudi v tem primeru bend še vedno funkcioniral, a ne bi mogel tako intenzivno delati, saj je poleg pisanja in nastopanja tu še masa drugih stvari in obveznosti, ki jih moraš oddelati, če želiš dobro napredovati. Tu so poslovne plati, pa intervjuji …

Mile HP: Mi tako večplastnega managementa zaenkrat še nimamo … (smeh)

Zoki HP: Obenem je potrebno tu vedeti tudi to, da imamo vsi tudi družinsko življenje in ko vsemu dodaš še to, je praktično nemogoče voziti vse skupaj naenkrat in je potrebna selekcija, potrebno je odrekanje. Finančno gledano pa ni v bendu nihče živel v iluziji, da se bomo zaradi takega dela kopali v morju denarja in s tem mastno služili.

Res pa je tudi, da je del biznisa tudi ta, da ko si pri založniški hiši, pričakujejo od tebe to, da kuješ dobiček in ta se je svoj čas delal tudi z divjim tempom izdajanja plošč. Vi ste si tempo zastavili na štiri ali pet let za to, da na mizo postrežete vaš pristni organski produkt. Kako je pri tem prišlo do geneze, nastanka vaše zadnje plošče Dani zatvorenih vrata? Če naredimo primerjavo od Džinovseka, G.A.D.-a in nadaljnjih plošč dalje, je ohranjen moment kritičnosti, ki ste jo od nekdaj imeli, zamenjale pa so se šablone, oblikovne smernice dela.

Mile HP: Od 2003. leta dalje, od Šamarja dalje, delamo svoj albumski del v ciklih štirih let, kljub temu, da je tu tudi veliko vmesnih del. Med zadnjo ploščo in Svijetom glamura je izšel tudi live album Evo vam Džinovski …

Hvala vam za to darilo, ko smo ravno tu!

Mile HP: Ni za kaj … Vedno smo v gibanju in delu, ne želimo pa si zastavljati nerealne cilje. V času, ko je prišlo do globalnega upada prodaje CD-jev in format počasi zamira, se glasbeni svet vrača v dobo singlov, v dobo petdesetih let in singel idolov, ki so dajali težo vsaki skladbi posamično (mislim, da se vnovič vrača tak način funkcioniranja v glasbeni industriji). Mi na nek način še naprej staromodno stremimo k temu, da zberemo dovolj materiala in ljudi šokiramo naenkrat s celim paketom albumsko zapakiranih več kot ducat skladb. Geneza je bila pri nas vedno zelo postopna in počasna. Mi si dajemo čas in dejansko nimamo razloga hiteti z izdajami plošč. Založnik od nas ne zahteva nič, ker smo sami sebi založnik. Plošče izdajamo pravzaprav zato, da se lahko vnovič odpravimo na turneje in koncerte. Ljudem se približujemo na vsake toliko z novimi skladbami in budimo interes, z vsako ploščo pa smo v krasni poziciji, da lahko vedno znova osmislimo in izmislimo koncept, ki predstavlja bend v določenem hipu.

Zoki HP: Po toliko časa pa je še en plus (po mnenju nekaterih, seveda, minus), da lahko po deceniji ali dveh vnovič izbrskaš nekatere skladbe, ki jih dolgo časa nisi igral – to smo naredili s povratkom na Džinovski – in v principu ugotavljamo, da so nekatere stvari tako če ne bolj aktualne kot pred dvema desetletjema. To je fascinantno na podoben način, kot je to povzročal novi val. Dejansko čez čas ugotovimo, da so nekatere stvari bile od prej precej boljše, kot smo tedaj sprva mislili, po dveh desetletjih pa ljudje, ki tega sprva niso zapazili, dajejo starim skladbam nove smisle, globlje pomene, kontekst. Kar zadeva sam princip dela – razlika je v tem, da se v teh štiriletnih ciklih organsko zgodi potreba po nadgradnji in spremembah. Na prejšnji plošči smo dojeli, da smo začeli skupaj bolje glasbeno funkcionirati, da smo postali boljši glasbeniki in so bili glasbeni eksperimenti tisti, ki smo jih dajali na ploščo. Na tej plošči zdaj je bilo vse drugače. Tokrat smo želeli vse poenostaviti, brez kompliciranih aranžmajev, prikritih sporočil. Plošča je enostavnejša, bolj direktna …

Ni pa tako enostavna, kot so bili začetki …

Zoki HP: Niso Ramones, tako je.

Ste pa na ploščo zvlekli Doorse (skladba Udarna vijest op.p.)… Kako to?

Zoki HP: Le kaj si misli Jim Morris o tem? (smeh)

Suba HP: To je zaradi našega Dede na klaviaturah … (smeh)

Deda HP: Fantje se zmrdujejo nad psihedelijo …

Mile HP: Deda je prvi, ki je v dimu psihedelikov in LSD-a spoznal čare odklopa … (smeh)

Suba HP: Mislim, da smo želeli v nekem momentu umiritev naboja in so bili The Doors ter Riders Of The Storm umiritev. Mene osebno Doorsi niso nikoli dvigali v nebo, temveč so me vedno spuščali in je bilo vsaj po mojem mnenju to idealno za uporabo na naši plošči.

Zoki HP: Zanimivo je, da sva bila svoj čas prav midva s Subo velika nasprotnika klaviatur v bendu, saj so klaviature namenjene mehčanju skladb, se pa odpirajo s časom seveda tudi drugi horizonti. Vzemimo za primer to, kar nekateri imenujejo punk. Ali je punk uniformiranost, s katero se bendi zavežejo eni šabloni, ki jo nikoli ne menjajo ali je punk to, da iščeš vedno nove kanale revolta in kreativne svobode? Sam menim, da nas punk še vedno bolj povezuje s slednjim in ne prvim. Če punk serviraš v HC obliki postane prav kmalu kontradiktoren sam sebi in postane na okostenel način konzervativen in ne sredstvo pozitivnih sprememb ter obrata naprej. Bendi, ki zadnjih 25 let igrajo isto, so postali zrcalna podoba in nasprotje tega, kar naj bi punk v samem prvotnem smislu sploh pomenil. Zakaj se zapirati v ozke okvirje in etiketirati glasbo?

Etikete ubijajo glasbo in kreativnost.

Zoki HP: Dejstvo je, da smo odprli ušesa za različne stvari in nas pet le redko posluša isto glasbo. Šoki in jaz tripava na eno, Mile ima kdaj raje kantavtorsko glasbo, mehkejše zvoke, Suba je na čem bolj ritmičnem, Deda posluša Mišo Kovača …

In psihedelijo …

Zoki HP: Tako je. (smeh)

Sam si omenil, da se je menjal koncept punka. Mnogi – ne samo medijski kritiki, temveč tudi tisti, ki so bili z vami od prvega dne dalje – očitajo to, da ste zašli s poti punka in postali mehkejši rock bend. Kako vi gledate na to, da ste skrenili s poti »Für immer Punka«?

Zoki HP: V principu drži, da smo skrenili s te poti, na tej poti pa nikoli nismo bili zato, da bi samo na tej ozki stezici tudi ostali. Glasbeni izraz smo izkoristili zato, ker smo to radi poslušali – jaz in Suba sva bila v fazi Džinovskega na živo in mrtvo zavezana punk fazi. V tisti fazi nismo znali niti dovolj dobro igrati nismo imeli toliko vplivov v ušesih. V zadnjih dvajsetih letih smo prisluhnili tudi glasbi, ki ji prej nismo dali priložnosti. Vplivi se vsekakor čutijo, kot so tudi teksti izpred dvajsetih let drugačni od teh danes. Paralele, kot so ostrina in sarkazem, so še vedno tu, a se je stil do neke mere le spremenil. Dvignil se je kvalitetnostni nivo v albumskem smilu. Več je zrelosti, čeprav so nekatere stvari izpred dvajsetih let po mnenju nekaterih bolj iskrene in bolj urbane. Sam ne gledam na to tako, saj smo nekoč bili drugačni, kot smo danes.

Mile HP: Ko bi mi nekdo zakazal, da bom moral vedno igrati punk in da delamo na vseh ploščah po kopitu singla Für immer Punk do konca svojih dni bi odpovedal … (smeh)

Zoki HP: Pa se spomniš ravno časa pred izidom plošče, Mile, ko si me vprašal: »Misliš, da nas bodo za 10 ali 15 let, če ne bomo igrali nekaj takega, vprašali, zakaj smo to takrat peli?«

Punkersko ostrino vam potrjujejo stanovski kolegi. Na zadnji plošči gostujeta tako Tomfa iz Kawasaki 3P-a in Golub iz Goblina. Kako da ste pustili odprta vrata tudi za zunanje sodelavce takega kova?

Zoki HP: Idej in pobud za gostovanje je bilo več, da pa ne bi naredili ploščo duetov s petimi gosti, sta na koncu na plošči dve eminenci hrvaškega undergrounda. Goblini, Kawasaki 3p in K.U.D. Idijoti ter masa teh bendov ima podoben izvor in korenine kot mi, kot tudi podobno življenjsko filozofijo. Z leti smo odšli vsi  na svojo stran, pesem Mojoj majici pa nas je naredila bolj povezane …

Mile HP: Ko smo pred leti z Goblini igrali na nekem festivalu v Sloveniji, je imel Golub na sebi eno seksi mrežasto majico in ko smo pisali skladbo Mojoj majici smo se nanj organsko spomnili. To je hommage na trenutek, ko smo se zdrznili ob pogledu nanj v tisti mrežasti majici in na tisti moment: »kdo za vraga je pa to?« (smeh) Zanimivo pa je, to pa moram izpostavit, da je Golub kot aktivni humanitarec na vseh koncih sveta, svoj del poslal v mailu direktno iz etiopskega glavnega mesta Adis Abebe. Svoj del skladbe je posnel kar v omari in ga poslal ter prispeval za naš album. Hvala mu za to in res komaj čakamo, da se vrne ter da kemijo preverimo tudi skupaj v živo.

Od nekdaj ste bili dokumentaristično usmerjeni k odslikavi časa in stavi proti svetu, ki je tak, kot je. Žal ne živimo v dobrih časih in na lepem svetu, me pa zanima, kakšen je vaš pogled na vse skupaj? Kakšna je vaša kritična nota in sporočilo za naslednji, že deveti album?

Zoki HP: Čas bo za menjavo držav. Hecam se. V bistvu smo v marsikateri debati prišli do ugotovitve, da nismo nikjer, pa če je to v samostojni Hrvaški, v Zagrebu ali nekdanji Jugoslaviji, nismo živeli v rožnatih časih. Kriza je bila vedno prisotna – tudi v časih, ko smo bili mulci, le da takrat, ko si smrkavec, te zanimajo druge stvari in krize ne vidiš. Ne vidiš avtokrate na oblasti niti ne politične kuhinje, ne vidiš kulta osebnosti, če se dotaknem tudi Tita. Današnji politiki mogoče niso oboževani na enak način, temveč so v nemilosti ljudstva. Globalno gledano nihče ne verjame, da nam bodo politi prinesli karkoli dobrega, v tem sistemu pa ne verjamem niti v to, da je pravi odgovor revolucija. Prav dvomim, da bo do nje tudi lahko prišlo. Ljudje so enostavno otopeli. Lahko se zgodi, da nam bo malce bolje, lahko tudi malce slabše, idealno stanje utopije pa se lahko zgodi za naslednjih 50 let. Nisem optimist.

Mile HP: Morda smo postali imuni na krize, saj je v času našega polnega zagona, davnega leta 1992 – 93 na naših tleh ob vsem skupaj divjala tudi vojna. Ko primerjaš vse skupaj z vojno, je vse ostalo nebistveno. Bistveno je, da nimamo vojne in ne bijemo bitke za preživetje. Politiki, mahinacije, kdo je pošten, kdo ni, kdo krade, kdo ne – to sploh ni pomembno. Pomembno je, da ne bo poziva k orožju, da moraš na ulico in umirat za napačne ideale. To je bila atmosfera, v kateri smo mi odraščali, izdajali naše prve plošče … Ko se ukvarjaš z rock’n’rollom in zabavljaš množico, 40 kilometrov vstran pa divja kalvarija, ljudje umirajo … Mi smo kot podgane ali ščurki po jedrski katastrofi: preživeli bomo tudi težje čase, z glasbenim poslom se bomo bavili, dokler bo elektrika, ko pa bo tudi te zmanjkalo, bomo prešli na akustične inštrumente in na unplugged varianto. (smeh)

Začnimo zapirati vrata negativnostim in neumnostim, ki nas od zunaj tlačijo ter odprimo srce pozitivnemu …

Mile HP: Absolutno! Zato smo album zaključili s skladbo Vijeruj u mene, ki na pozitiven nalin vrača nasmeh na ustnice množicam, daje upanje. To je dejansko ena izmed posebnosti te zadnje plošče v primerjavi s Svijetom glamura. Zadnja plošča je bolj live, bolj močna, bolj potentna, zato se bo na koncertih vnaprej slišalo ogromno materiala z zadnje plošče. Za konec smo želeli pustiti odmerek optimizma, ki ga dejansko daje najbolj optimistična skladba o naši večni temi – simpatičnemu luzerju, izgubljenem članu Trotter familije (iz kultne nanizanke Only Fools And Horses op.p.).

Šoki HP: To je nauk te skladbe. V bistvu čakamo pravo idejo, s katero bi vsi lažje obogateli … (smeh)

Za konec pogovora še kratek vpogled v kratkoročne in daljnoročne načrte Hladnega Piva. Vem, da je težko napovedati, kaj bo v naslednjih desetletjih, pa vseeno – kakšne sanje sanja Hladno Pivo?

Zoki HP: Po naravni poti in principu po izidu plošče si želimo kopico koncertov, kaj bo pa naprej pa niti ne vemo niti nočemo nalagati na naša pleča. Morda nas tudi ne bo, nočemo pa špekulirati niti kakšni bodo nadaljnji koraki in albumi. Po snemanju plošč imamo običajno fazo, v kateri smo leto ali leto in pol izven teh kreativnih pritiskov.

Mile HP: Nameravamo samo igrati in se prepustiti toku dogajanja.

Zoki HP: Nikomur nikoli nič ne obljubljamo. Pisanje skladb je pravzaprav prav čuden proces, saj imaš pet ljudi, ki piše deset ali petnajst skladb, ki morajo ustrezati vsem nam. Seveda ima vsak svojega favorita, a s kreativno svobodo in glasbenim duhom v celoto smemo vsi vklopiti nekaj svojega, ne da bi kvarili skupni, vsem všečni vajb. Ne vem, kako bi lahko stal na odru in gral nekaj, kar mi ne bi ustrezalo, kot ne bi to pričakoval tudi od ostalih članov.

Mile HP: Subu sem želel nagovoriti, da skinemo en štikelc Celine Dion in on ni bil za stvar. Morda na deveti plošči … (smeh)

Suba HP: Mislim, da imamo v principu dober plan, ki mu na Otoku rečejo: »Go with the flow, but with control!« Sledijo torej koncertni špili, pot nas bo pa vodila tam, kamor bomo mi želeli. Za krmilom imamo vedno kontroliranega Trotterja …

Sam vam želim obilico kreativne fuzije in energije za nadaljnje izzive in upam, da sledi kmalu deveta plošča.

Mile HP: Najkasneje leta 2019, ko bomo že blizu Abrahamu.

Zoki HP: Potem pa počasi sledijo izračuni za upokojitev …

Suba HP: Namenili smo se narediti naslednji album preden bo naslednji izmed nas dopolnil 50 let – na Dedu niti ne računamo več, ker jih že imamo toliko …

Zoki HP: Pred mesecem dni sva z Dedo dopolnila skupnih 100 let. Rojena sva na isti dan, a 10 let narazen.

Čestitke in vsaj še 3x toliko ter hvala za pogovor.

 

Sandi Sadar Šoba
foto: Branka Resnik

Povezani članki:

Značke: