Helika – Djeca kiše

(Dallas Records, 2015)

Kdo pravi, da se ne znamo spraviti skupaj in sodelovati tudi z južno stranjo Kolpe? Jezik povezovanja  razdruženih prostorov (ki se bojda ne razumejo) je bil najprej glasba, v smeri fuzije severa in juga pa se nagiba tudi glasbeni prvenec kolektiva, ki spaja Zagreb in Maribor. No, pravzaprav je ustanovitelj ideje, Dario Jazbec Hrvatin, svojo plamenico ideje, pobudo, prinesel pred parimi leti iz Zagreba v štajersko prestolnico in k delu privabil isto ali podobno misleče glasbenike, željne dela. Helika se promovirajo kot folk-pop-etno-rock, spet nekateri obljubljajo Radiohead pridih z neko svojstveno svežino, kako pa ta subtilna in občutljiva zmes žanrsko etiketiranih predalčkov funkcionira v resnici – no, prav slednje je bilo vabilo, ki je premamilo k plesu plošče Djeca kiše. In vezni prvinski člen se je razkril – optimizem ter svojstvena, precej rustikalna vrnitev v čas manter neskončne ljubezni do zvoka, a s krepkimi odmerki namensko vstavljenih zadržkov ter pritiskov na ročno zavoro, medtem ko mašina brni v svojem maksimalnem teku.

Najprej posebnost – besedila plošče so v hrvaščini, hipijada fuzijskih iger pa se na mistično zapohani način preliva z dela interesantnosti do dela izprane ponovljivosti in domala istovetnega zvočnega koda v slehernem koščku celote. Podobno, kot smo pred dobrim debelim desetletjem iz MTV-ja dobili odmerek sedemdesetih in retra z The Black Crowes (slednji so imeli sonično potenco ter magnetni spoj erosa in hrumečih distorzij zvočne nevarnosti) se Helika s svojo zračnostjo podajajo sicer v iste čase, a si psihedelijo razlagajo na bolj radio friendly način. Slišati je paleto vplivov, ki tripajo od Led Zeppelinov na akustiki (ali pač starikave faze Roberta Planta), The Beatles v fazi med studijskimi orkestracijami in LSD-jem, med časom bližjimi vplivi pa hipsterski vajb in hibridno poigravanje z idejnimi imitacijami Sigur Ros ter neizrazitimi indie pop izvajalci, ki si želijo svojo minuto ali dve slave. Djeca kiše v principu ni slab izdelek, saj je poln dobrih idej in zasnov, shematiko dobrih idej pa pokvari preveč sanjava in neodločna, recimo temu brezjajčna izvedba, ki daje celotni plošči bolj prizvok zvočnega ogrevanja kot noto eksplozivne želje povedati nekaj več kot skicirati medli lepo zveneči niz skladbic iz časa, ki nima stika z realnostjo prostorsko-časovnega kontinuuma.

Uvodni etno pridih skladbe Ne okreći se na skoraj perverzen način predeluje Mamas & The Papas na malce bolj zračnem ritmu, ki dokazuje maksimalni zvočni domet skupine. Veliko je delayev, chorusov, nežna kitarska ubiranja pa se prek sonično zadimljenih stekel poskuša prelivati v bolj udarni etno, ki pa vokalom, ki so se šolala ob smernicah Scotta MacKenzia ali nato še »divjih« The Byrds nikakor ne ustreza, saj vokalov zmanjka, izpadejo preplitki in premalo prepričljivi. Patuljci pojma nemaju je sicer komična alegorija na temo majhnega, vase zaprtega človeka, nežni kas po pokrajini Sigur Rosovske monotonije pa folk nekako spira in mehča do stopnje, kjer akustični indie pop z godalno nadgradnjo, baladni Saudade sicer krepko prezgodaj ustavlja notranji ritem plošče, a vsaj ne moti sporočilne niti subtilnega, upam da namensko benignega tekstopistva. Proziran je imenu primeren prosojen hommage šamanskemu šarmu Planta in Pagea, le da je eno poslušati glasbo, ki je nastala pod mističnim vplivom primarne ideje, drugo pa imitacijo, ki sicer izvaja lepe elemente olepšav, ne izseva pa dovolj sebi lastnega, da bi se jo dalo polno čutiti in tipati, okušati. Mornari (Ljudi s obale) so s svojo zastano formo sicer lep štikelc spevne akustike ter nežno vpredene ritmike, a se že dobro spoznani problem neodločnosti vtira v nadaljnji kontinuum kot faktor, zaradi katerega posamezne skladbe ločeno resda lahko funkcionirajo, celota pa implozivno pada v center brezizraznosti, mimobežnosti. Tega ne popravi niti malce bolj neposredni in malce bolj ojačani unplugged skladbe MI3L, bolj jajčni poklon Beatlom na krilih brit popa devetdesetih Rapa Nui, s čimer se da vedeti, da je bend sicer hrepenel prepričati, si dati pot ter odpreti registre, a so pri svojem eksperimentiranju in zadrževanju kreativnega libida izgubili svoj notranji smerokaz, mero samokritičnosti, v poigravanju z metafiziko pa tudi stik s trdnimi tlemi pod nogami. Oblikovni poskus spusta z iztekom skladb Na izmaku snaga, bolj povezanim skladbe Puni krug ali finalom z vsebinskim albumskim mašilom Samo zato što imaš krila spelje delo in pripelje ples mešanih občutij od točke A do cilja.

Da ne bo pomote – Djeca kiše ni popolnoma zgrešen izdelek, a je dejstvo, da remake izgubljenih »zlatih časov« izpade danes malce (če ne kar precej) neiskren, odvečen in izpran, sam ga pa ob spoznanju kakovostnega etna in folka izpod prstov odločnih oratorjev DD Synthesis ali domorodnega Dua Aritmija na njihovem mestu ne bi izpostavljal preveč. Helika so zračen hipsterski bend navdušencev nad časi otrok cvetja, bojim pa se, da je domet slišanega žanrskega materiala premalo potenten, da bi dosegel širše množice. Tudi če želijo fantje ostati s srci in mislimi v času mavric in natripanih samorogov bi jim predlagal prisluhniti tudi čemu bolj registrsko polnemu. Denimo odločnejšim odtenkom zasedb Delial, Benčevim Septembrom in še čem, da ne predlagamo samo tuje bisere kreative. Naslednjič upam, da bo jajc v mošnjah več, iz zvočnikov pa bo velo kaj več kot samo simpatično ogrevanje, ki pa je pravšnje samo za zvočno kuliso takrat, ko ne želimo, da nas šum okolice moti preveč. Naslednjič si namesto parih kapljic kratkotrajnega prša želim konkretno ploho z obilico grmenja!

Sandi Sadar Šoba

 

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.
Značke: