Europe – War Of Kings

(UDR Records, 2015)

Osemdeseta so se zaključila z razlogom, tukaj so novi Europe.

Čeprav se nam večini pri omembi imena Europe pred očmi pojavi slika skupine, ki je konec osemdesetih zaslovela s himno Final Countdown, ob izjavi, da je skupina aktivna še danes, pa marsikdo zavije z očimi, češ da gre za preživete starce, je zgodba švedskih veteranov drugačna. Prihod v novo tisočletje je sprožil vrnitev že zdavnaj razpadlih skupin, ki so se kot gobe po dežju spet razširile po glasbenem svetu. Nekatere so izdale album ali dva in zopet razpadle, druge se zaradi neuspešnih samostojnih karier svojih članov preživljajo s preigravanjem starih uspešnic, tretje pa so s svojo revitalizacijo odkrile novo identiteto.

Eni glavnih produktov švedske glasbene industrije se vračajo s ploščo War of Kings, ki tako kot vsi (post)združitveni predhodniki dokazuje, da so bili časi dolgih las in kričečih barv le kratkotrajna faza odraščanja. Če so nekateri zaradi naslova War of Kings pričakovali konceptni album, poln trubadurske lirike in glasbil, katerih se zadnja leta zelo rad poslužuje Ritchie Blackmore (Deep Purple, Rainbow), je album srednjeveški toliko kot skupina sama.

Album odpira tris temačne War of Kings, visokooktanske Hole In My Pocket in nekoliko počasnejše Second Day. Kljub temu da skladbe napovedujejo nekaj velikega, je slednje zaradi vmesnih mašil potisnjeno na stranski tir. Pravi kurz je dosežen s coverdalovsko balado Days of Rock ‘n’ Roll, ki z nostalgičnim spominjanjem na glasbeno preteklost in prefinjeno igro Norumove kitare in Tempistovega glasu album spet vrača na pravo pot.

Klimaks tokratnega zvočnega potovanja doseže trojica Children of the Mind, Rainbow Bridge in Angels (With Broken Hearts). Deeppurplovska melodičnost prve, bližnjevzhodni ritmi druge in nežnost tretje (neuporabljen ostanek iz preteklosti?) ob Tempistovem vokalu kot skupnem imenovalcu zvenijo naravnost čudovito. Ustvarjeno popolnost pokvari Light Me Up, saj gre zgolj še za eno umetno dopolnilo. Posebna izdaja albuma vsebuje še inštrumentalni Vasastan, ki poskrbi, da se album kljub nekoliko slabši zadnji skladbi zaključi spodobno.

S prepletom tradicije zgodnjih plošč in nekdanjih vzornikov ter zvokov modernosti je skupini uspelo ohraniti uspeh Bag of Bones (2012). War of Kings se morda težko kosa s prelomnima Final Countdown (1986) in Out of this World (1988), a je njegova tehnična dovršenost zadosten argument, da ga lahko postavimo pred nekatere “klasične” albume. Debitantski Europe (1983) in njegov naslednik Wings of Tomorrow (1984) sta stvaritvi iz začetka osemdesetih, ko je skupina še razvijala svoj glamrockovski zvok in zato sama po sebi ne predstavljata posebnega mejnika v zgodovini skupine. Iste usode je deležen tudi Prisoners in Paradise (1991), znanilec začasnega premora skupine, ki je trajal dolgih enajst let.

Nejc Zupančič

Vojna kraljev se bo 17. julija ustavila tudi na letošnjem festivalu Pivo in cvetje, kjer bodo Europe (poleg S.A.R.S., I.C.E. in Manouche) nastopili kot zvezde večera.

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.