EstWind – Out Of Control

(samozaložba, 2014)

Metal bend je dober toliko, kot je dober vokalist, kolikor so nabrušene kitare in kolikor ritmično agilen je bobnar, mi je nekoč razlagal kolega, ki je dal za seboj krepke ure izučitve metalurške obrti v neki drugi sceni, pri majhnosti naše male podalpske domovine pa je zanimivo videti skupni genski kod podalpskih Janezov z željo po šundru. Zabavna je ta slovenska metal scena, ni kaj. Intelektualnih in estetskih kvalitativnih presežkov v maniri Negligence in Noctiferia se ne bom niti dotikal, se pa dotikam tokrat tistega dela spektra, ki si svoj boj za kos pogače zastavlja v okopih domače garaže, pogosteje zaklonišča in pod zastavami Metallice, Iron Maidenov ali Judas Priest. Pa ne bi o kopici istih generičnih treh akordov ter solaž na temo težke staromodnosti in priokusu salmonele, saj tokrat brez predsodkov posegam po materiji benda iz goriških logov, ki sliši na ime EstWind. Bend s petletnim stažem združuje medosebno prvinsko kemijo in slo po preprostosti, ki povezuje bend WoliWo z Mitjo Ambrožljem. Recept je podoben – v ušesih krepke doze stare dobre metalske mantre, istih akordov, dolge čupe in pivo na pultu, nato pa interpretacije tega, kaj naj bi metal pomenil.

Pri prvencu zasedbe EstWind je receptura zelo preprosta. Stari recepti thrasha se prekrivajo z debelimi odmerki NWOBHM-a, bend pa, kakopak, obljublja, da ni bilo nobene kontrole, nobene redukcije na že znane odmerke usnja in testosteronske želje po dokazovanju pravovernega mačizma. Družinska obrt kitarista Mitje Ambrožlja (člana benda Soldiers Of Afghanistan), kitarista Kristjana Komela, bobnarja Matjaža Winklerja (gonilnega motorja skupine Keller), basista Jerneja Mlinarja ter Andreja Goljevščka za vokali, se je prek rustikalnih čarov garaže razbohotila v koncertni produkt. Stereotipni pridih starega naboja metala, ki je zrasel iz otoške šole trdozvočnosti. OK, ni ravno spontano, a EstWind si želijo po istem kopitu šarmirati navkljub trem decenijam zapoznelosti za prvim udarnim valom izvirnega žanra, je pod obilico šablon in asociativnih vstavkov vseeno slišati željo po delu in dokazovanju, le končna izvedba ni ravno najbolj posrečena. Kitarski rifi komplicirajo ravno do stopnje, da se da glasbeni niti slediti brez prenapornega napenjanja domišljije kaj bo sledilo običajno zlajnani kitici. Seveda solaža, ki sledi počelu tega, kar se je Janezek priučil v času rane mladosti. V ozadju je delovna bobnarska baterija, ki jo po dickinovsko preglašuje ne ravno najbolj ubrani literat in »slavček« Andrej. Rustikalna drža je sicer v redu, a je v igri EstWindov veliko zatikanja notranje dinamike in zanikanja naravne potence ter preveliko željo po poustvarjanju okusov in estetike že slišanega in videnega.

Stereotipni Born Again se poigrava z vzorci zgodnjih Iron Maiden na Ozzyjev način s prvih treh plošč, le da sam pogrešam več poglobljenih besedil in malce več pravega žmohta ter umazanije. EstWind so očitno bend, ki ostaja na nivoju bikerskih fešt ter lokalnih žurov, polomljena angleška dikcija pa se ne more prodajati kot čisto zlato, ker to ni. Slovenski metalurgi imajo prepogosto hud manjvrednostni kompleks pred svetom izven okvirjev naše majhne domovine, je pa res, da preigravanje sebe in sveta v hlinjeni igri, da so z anglo-saškim rimanjem »bolj kul« v najboljši meri smešno, če ne tragikomično in idejno deficitarno. Na isto vižo skovani lažnivi ep izvrstni divjosti noči s Crazy Night je dan samo v podkrepitev teze, Ice Queen pa v sklicevanju na zgodnjo Metallico (nekje v ozadju je slišati elemente Ride The Lightning ali Kill ‘Em All, a na slovenceljski način). Kill The Evil se posveča nevarnosti domačega vaškega okolja z več thrasherskega gneva, celota pa z maidenovskim, krepko izgubljenim kompasom skladbe Estwind zajadra namesto na odprto morje spontanosti raje vnovič v dominion krepko prežvečene rutine, ki pa traja neverjetnih sedem minut. Po tonalnih algoritmih primarne preproste algebre se bend z razvlečeno dinamiko nič manj pretencioznega epa Open Your Eyes (čisto mimogrede: zakaj dejansko slovenski glasbeniki progresivnost idej namensko zamenjujejo s postavko, da je progresivno vse, kar preseže dobo petih minut?) ali nebrušenega hripavega večglasja Why Destini ter, za piko na i, tevtonskemu »eins, zwei, drei« pošvabljenju s primitivnim »wannabe« punkerstvom skladbe Auzenkontrolen. Veliko vsega in premalo najbolj bistvenega?

Bend je formalno povsem soliden heavy metalski eksperiment poigravanja s thrasherskimi primesmi. Ki bolj kot po evoluciji in revolucijskih obratih v modernost posega po dobesednih citatih »pravovernega« metala. Ravno zato je plošček Out Of Control v sami srži bolj solidno producirani demo posnetek kot metalski albumski presežek leta. Plošča ne prepriča in ne nakocini, EstWind pa bi morali namesto nizanja formalizmov delati več na vsebini ter končni podobi, zakar prvenec ne bi puščal v ustih tistega grenkega priokusa, s katerim sem se večini slovenskih metalurških »veleumov« v preteklosti namensko izogibal. Zavoljo dobrega okusa in zavoljo minimalnih standardov, ki ločujejo glasbo z resničnim potencialom od golega obrtniškega ponavljanja že slišanega. Out Of Control je žal prav slednje, pa še to v neki bolj formalni demo obliki in ne v podobi studijskega albuma vrednega pomnenja. Morda pa se zgolj motim in sem v podajanju te vrednostne sodbe v zablodi sam?

Sandi Sadar Šoba

Povezani članki:

Značke: