Coal Chamber – Rivals

(Napalm Records, 2015)

Zanimivo, koliko zarečenega kruha se požre v svetu glasbe in nikomur nič. Po razpadu zasedbe Coal Chamber ali stanju prve kibernacije po dolgotrajni stagnaciji idej ter benda je razvpiti vokalist Dez Fafara izrecno odpisoval  opcijo po ponovnem spustu v Coal Chamber vode kot fakt, da »četrtega razreda osnovne šole ne gre ponavljati«, pa se je vseeno zgodilo – enfant terrible je snedel svoje zaveze ter obudil starega, že malce postanega otožnega kadavra, ki ga je vsa ostala nu-metal konkurenca že v času zlate dobe prehitevala z leve in z desne. Vsemu navkljub velja priznati, da je imel Dez s kompanijo od nekdaj občutek za ritmiko, rife in pravi stoični pristop k zgodbi svojega (ne)uspeha. Piše se leto 2015 in Coal Chamber so nazaj – baje z novo dozo svežine. Po grmenju ter napovedovanju revolucije, obrata v novo astralno dimenzijo ter presežka presežkov bi človek pričakoval album leta če ne desetletja, namesto tega pa se je po tresenju tal rodil precej sivi miš.

Že po prvem obratu albuma Rivals postane jasno, da je bend v tem 13-letnem obdobju pavziranja prerasel iz postane nu-metalske baze v nekaj malce bolj temačnega in navidez globljega, a brez prave hrbtenice in notranjega kompasa. Sla je bila večja od dejanskega potenciala, v četvercu pa se je kemija malce razgubila in prevrednotila. Kitare Miguela Rascona (Meegsa) so ma trenutke bolj mastne in bolj udarne in Dezova lirika bolj demonična, kar so Coal Chamber napovedovali že s svojim predzadnjim ploščkom Dark Days. Čas je tekel dalje, s tem tudi potrebe metalurške srenje, Coal Chamber pa so se odpovedali purizmu grmečega basa ter simplifikaciji, da bi poskusili obuditi iluzijo vitalnosti nu-metala, ki pa letom le ne more kljubovati. Strukturno gledano so Rivals bližje izdelkom starih Korn ali Soulfly, Cavalera Conspiracy kot Coal Chamber izročilu, definitivno pa pritegne poslušalca nagnjenega k reminiscenci na pretekle viže prav Dezov bolj neposredni, umazani, zli vokal ter Meegsove kitarske fraze, ki ostalo celoto prekrijejo in prikrojujejo svojim potrebam. Bas in bobni so v ozadju. Mike Cox in neizrazita Nadja Peulen enostavno ne pritegneta. Mojo je zamrl. Globlja poanta celotne plošče tudi, gre pa posamezni del za delom lepo, no, precej lepše v ušesa kot nekdaj, spet drugje in na (pre)številnih delih pa celota hira in daje čutiti bližino kritične mase ter kolapsa.

Podajanje juvenilne esence na prvo žogo je možno začutiti že od začetnega zagona z decibelno zamaščeno I.O.U. Nothing, nakar se po dobrem zagonu stvari ustavljajo s šepajočo teatraliko skladbe Bad Blood Between Us, s katero bend očitno opravlja svojo precej rutinsko klistiranje starih zamer kar v studiu (slednje so s prisiljeno psihoanalizo z albumom St. Anger pred časom neuspešno poskušali že Metallica). Precej dolgočasne kitare in ritmika ne naredijo pravega preboja v stratosfero niti s skladbo Light In The Shadows. Precej več kerozinskega naboja ponuja tu Suffer In Silence, ki bi bil zlahka podpisan z imenom Maxa Cavalere, ki se v duetu poigrava s svojo tribalno urbanostjo ali urbanim primitivizmom (v resnici se v ozadju sliši par vokalnih prelivov prvega grla zasedbe Ministry Ala Jourgensena, ki pa skladbi ne da neke dimenzije trajnosti). Enostavni prijem predvidljivih kitic in refrena se s kornovsko umazanijo skladbe Bridges You Burn zaplete v precej okorno stihoklepje, ki ne dviguje margine nu-metalske izpetosti. Morda to tudi ni namen, kdo ve? Mašilo v obliki precej nedefiniranega ali občutno manj definiranega medmeta skladbe Oriona se nadaljuje s hiperenergičnim poskusom skladbe Another Nail The Coffin, ki pa nima dovolj podstati, da bi premaknil album v višjo prestavo, vse bolj pa se načenja tudi konsistentnost celote (naslovna skladba Rivals to samo potrdi, kot tudi malce kasnejši Fade Away (Karma Never Forgets)). Med omembe vrednejšo peščico ritmičnih poživitev spada Over My Head, njegov domala klonirani sklepni ekvivalent Empty Handed, prej omenjeni štarter I.O.U. Nothing in Suffer In Silence, veliko ostalega pa je namenjenega zapolnjevanju časovne vrzeli ter polnjenju albuma.

Ne vem, morda se stvari s časom tako spremenijo, da je poskus reanimacije umrlih form in nekdanjih bendov popolnoma odvečna stvar. Frankensteinovske eksperimente prisiljene vrste bi bilo potrebno vnaprej raje namensko odmisliti ter ne dovoliti res sleherni inspiracijski sapici risati neizbrisno sled v nekaj tako trajnega, kar album na koncu tudi je. Morda so Coal Chamber menili, da je v njihovem premogovniku idej še kaj neizrečenega in briljantno dragocenega za povedat in ubesedit. Namesto tega je album Rivals prinesel kopico stereotipov ter nepotrebnih ponavljanj, ki bodo, ne dvomim, dovoljšen razlog za koncertno turnejo ob bližajoči se 22. obletnici (vmes prekinjenega) delovanja, premalo pa za premikanje miljejev glasbe. Rivals ni presežek presežkov, bo pa po sklepnem častnem krogu s Coal Chamber toliko lažje in lepše prisluhniti zvokom DevilDriverjev. Biserov in diamantov tokrat namreč nismo bili deležni, tako bo spet čas za intenzivno metalurško razstrupljanje ter preizkušanje naslednjič morda potentnejše recepture, ki jo Rivals enostavno ne premore. Več sreče prihodnjič.

Sandi Sadar Šoba

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.
Značke: