Hladno pivo – Dani zatvorenih vrata

(Gajba Records, 2015)

Punk je mrtev – pa je res? Morda si je le preoblekel novo podobo in se je začel kljub uvodnemu uporu proti komerciali le bolj prefinjeno prodajati. Nekaj takega se je po več kot četrt stoletja dela in truda začelo dogajati tudi upornikom proti sistemu, skupini Hladno Pivo, ki je postala globalno sprejeti mainstream fenomen na južni in tudi tej strani Kolpe, namesto sistemske nekompatibilnosti pa so agitatorji upora postali finančno interesantni del kolesja, ki v glasbeno blagajno nakaplja tudi nekaj novcev. Od tega viška glava ne boli, je pa res, da bi Hladnemu Pivu zgoraj navedenemu dejstvu težko pripisali podrejanje šminki in bednim smernicam duhovno oropanega črednega okusa. Hladno Pivo so ponujali od nekdaj zgolj svojo kritiko, dokumente časov, v katerih se je pisala srž tedaj aktualne glasbe, prav aktualnost globalizacije, aktivni vstop v kolo Evrope ter  posledice kolosalne kapitalizacije na malega človeka pa so vlekle osrednjo nit letošnjega, že osmega albuma vitalnih veteranov.

Prav pomenljivo, a Dani zatvorenih vrata se je snemal v prostorih propadlega industrijskega kompleksa Katran, poleg močnega produkcijskega dvojca Pavle Miholjevića in Jurice Ferine pa so svoj del pomoči zrcaljenja HP realnosti na hrvaško občestvo pomagali prispevali tudi eminence glasbene subverzive, kjer poleg Tomfe iz Kawasaki 3P-a svoje registre odpre tudi Golub iz legendarnih Goblinov. In kako zveni album? Vsekakor ne kot repriza Džinovskog, G.A.D.-a ali Desetke, pa vendar prepoznavno HP-jevsko. Mainstream so dedci z obrobja Zagreba vzeli kot krasni fakt, da semena direktne opozicije gnilim kriterijem sreče kot malce bolj spevno dramilo intelektualno pospanim uspevajo malce lažje in bolj potentno. Jebiga, pod žarometi javnosti lahko bolj prodaš ne samo izdelek, temveč idejo, parole. Pri tem ni nič drugače kot pri Bad Religion, NOFX, Green Day, Offspring ali drugih imenih svetovne alianse »punka«, ki so z leti pač postali boljši glasbeniki, bolj poslušani, bolj vrteni in bolj finančno podkrepljeni, le da je marsikomu z rastjo slednjih temeljev začelo manjkati osnove za zdravo, vsebinsko in polno ustvarjanje. HP so postali definitivno boljši glasbeniki kot na začetku, obenem pa so prepoznali ter se priučili tudi tehnik zapeljevanja malce večje mase ljudi, ki surovosti garaže ne zmore vzeti za svojo.

Že po prvem intenzivnem obratu plošče je slišati večplastni glasbeni napredek celotne zasedbe. Dani zatvorenih vrata zveni prodorno in nikakor ne kot ponovitev predhodnih izdelkov. Drugi jasni fakt je, da je Miletovo tekstopisno pero še vedno ostro in cinično našpičeno, prek introspekcije in prek svoje pozicije pa zmore še vedno prepričljivo in brez hlinjenja ter olepšav še vedno visoko dvigniti sredinec v zrak ter odjebati sistem, ne da bi bila to fake stanca. Prav zato boste lahko čare plošče razpirali kot večslojni paket lepega aranžmaja, a s konkretno sredico in vsebino. Že uvodna Žena pokaže, da so možje končno povedali, da v časih, ko dedci niso več dedci, potrebne močne ženske, ki imajo jajca in znajo obračati krmilo usode v pravo smer. Fundamenti sreče so lahko postavljeni s tem, ko so potešene primarne potrebe, biti sprejet v vsem paketu z vso dodatno opremo pozitivnega in negativnega pa je itak osnova, da ne izgubimo, razdamo ali spremenimo vsega, kar imamo v svojem sebstvu. In kako stvar funkcionira zvočno? Udarno in všečno, kar nadgradi tudi spevna Firma. Hrvaška se sooča s pastmi divje privatizacije, ki je našo podalpsko vas oropala prestiža uspešnosti. Nič bati – HP tudi tu ne zvenijo pridigarsko in težko. Mojoj majici se na zabavni način pozabava s prozornostjo transparentnosti vseh instant upornikov z luštnimi majicami, a brez pravega žmohta in jajci med nogami. Revolt komada je zvočno podoben krasni skladbi Bačkizagre stuhpa šeja, le da tokrat slišite vse verze o svoji nečimrnosti, lutke in šminkerji z naslovnic! Lepo! Pijana Tijana se lepo primaje v koncept kot zabavna, zajebantska ljubezenska pesmica, Dibidus pa z domala karnevalskim lahkotnim drncem pripoveduje zgodbo sodobne psihoze in napsihiranosti človeka na tej strani TV ekrana. Dobro znani Messi kot prvi konkretni singel plošče priliva kerozin na ogenj plesne atmosfere, po kateri Lijepa reč kot res nadstandardna balada prinese ščepec senzualne pomiritve ter suspenza, zaradi katerega se celota ne razpuhti in razdiši prehitro. Kot se ne bo razdišal in razgubil žmohtni humor skladbe Stari šajser. Vsi imamo v blokih stare fosile, ki iščejo nepravilnosti na drugih pragovih, godrnjajo nad mladino in se postavljajo na okope proti skrunilcem njihovega miru. Priznam, s časom znam tudi sam postati tak, saj mi gre večina sveta na tu neomenjane organe. Pa si predstavljate te svoje sostanujoče z brzostrelkami in plesno glasbo v ozadju? E, to! To dobite tukaj nadrobljeno kot sladke drobtinice, kjer HP iz bloka preidejo na širšo realnost mesta, države in stare zgonjene device Evrope. In že smo na polovici, mašil pa doslej ni bilo slišati! Dan oslobođenja se z lahkotnim ska-boogie-woogijem ponuja kot razelektritveni akt vseh bednih frustracij, dalmatinski, skoraj LET3-jevski obrat v ploščo s tamburaškim draženjem v ozadju prinese Barba, zaradi katerega se bodo pokonci vrgli vsi »pravoverni« punkerji (in ob tem fasali drugo klofuto z aranžmajem drum’n’basovsko potentnim Zomby Party, ki registre dodatno odpre z implementacijo Miškinove uporniške pesmi Crveni makovi- da, istega Miškina ste lahko lani nepodučeni spoznali prek albuma zasedbe Overflow in ne, ni vam bilo treba odpirati pesmaric). HP so nepredvidljivi in vedno sveži. Udarna vijest se s funkoidno noto z Overflow dodatki, v izteku pa, opa, celo dotiki zvočnih olepšav The Doors! Prek celote pa brezkompromisni Miletov tekst, ki se ne gre metafizičnega tipanja v temi. Po že na radiju slišani skladbi Na ovim prostorima se bend pozabava z Bivšo ženo, ki nadaljuje postavke prej slišane Žene, a jo naredi še bolj plesno in cinično zasoljeno ter spevno, še manj punkersko, če že hočete. Po finalu skladbe Vjeruj u mene se doda še zadnji košček mozaika, zaradi katerega bo finalni obračun pod črto kratek in jasen.

Hladno Pivo več niso bend, ki bi bil blizu samo punkerjem (ti so itak zonanirali vse seme na prve tri plošče, ostale pa so bili odmik v nesprejemljivo šminko in mainstream, čeprav to na glas zmorejo povedati le tisti, ki si niso vzeli časa za bolj poglobljeni spust v globine plošč, ker so jih prestrašili bolj spevni in spolirani zvoki). Hladno Pivo postaja vse bolj usidran rockerski fenomen – in to ne slab! Dani zatvorenih vrata je krasna plošča, ki skriva v svojih nedrjih več kot samo površinske bisere. Ad hoc sodbe zgolj po obrisih najprej vidnih kulis so itak brezvezne in neutemeljene, izrečene iz trebuha, zato vam priporočam še drugi, tretji ali trideseti spust po toboganu ugodja, ki v slabi uri naredi svoje. Nikakor ne na rovaš intelekta. Ravno obratno. In prav zaradi svoje polnosti je plošča odlična, vsem, ki pa tega ne morete sprejeti in dojeti pa je bend že z naslovnico dal videti in čutiti, kar vam gre.

Sandi Sadar Šoba

Povezani članki:

Značke: