Happy Ol’ Mcweasel – Heard Ya Say!

(2015, samozaložba)

Glavni nosilci slovenske veje keltskega punka, Happy Ol’ McWeasel, se vračajo z novo studijsko ploščo. Naslednica debitantskega No Offence, ki je dokazal, da tudi slovenska tla niso imuna na poskočne keltske ritme ter kar je še boljše, dokazal je, da jih zmorejo ustvarjati tudi sama. Po uspešni promociji, ki je vsebovala vse, od uspešnega prodora na Japonski glasbeni trg in rabe skladbe Danny boy v seriji The Crazy Ones, do nastopa na lanskoletnem festivalu Pivo in cvetje, je prišel čas za nadaljevanje.

Novorojenec, Heard Ya Say! je luč sveta ogledal na svetega Patrika dan, ko ga je skupina premierno predstavila v ljubljanski Gala Hali. Novi album ostaja zvest poti, ki jo je pred njim začrtal njegov predhodnik, le da skupina z njim ni dosegla zgolj uspešne studijske vrnitve. Glasbeno nadaljevanje namreč odpira novo poglavje v njeni zgodovini, saj ta še nikoli ni zvenela tako uigrano. Leta so očitno naredila svoje. Iz mladičev, ki so leta 2007 presenetili na lokalni St. Patrick’s day zabavi, so se razvili glasbeniki, ki vedo kaj hočejo in kar je še bolje, vedo kako se to doseže. Če je debi vseboval zanimivo mešanico lastnega materiala in predelave himen vseh pravih irskih pivnic, je tokratnje nadaljevanje v celoti avtorsko.

Opevanje glavega proizvoda starih Keltov, alkohola in z njim povezanih prigod, so tokrat v veliki meri nadomestile resnejše tematike. Kakor vsi pravi punkerji, so tudi Happy Ol’ McWeasel kritični do moderne družbe in kar je še lepše, opozarjanje na napake je začinjeno z dobršnjo mero izvirnega sarkazma. Pohvalo si zasluži tudi postavitev skladb. Vrstni red tvori smiselno celoto, v kateri je tudi po večkratnem poslušanju težko najti “podaljške”. Če je že potrebno kazati s prstom, bi moj pokazal na World To See. Skladba je zelo drugačna od večine. Če ta, z izjemo nekaterih balad, divja na približno istih obratih, je zadnja občutno hitrejša in najmanj “paddyjevska”. Naziv najboljše si delita istoimenska Heard Ya Say in balada Can’t Wait. Prvi dokazuje, da čeprav skupina z leti postaja vse bolj ustvarjalna in zrela, je mladostna igrivost tista, ki v kombinaciji z glasbenimi osnovami, še vedno najboljša. Če ta formula deluje za AC/DC (zadnjih 40. let), zakaj ne bi tudi za Happy Ol’ McWeasel? Can’t Wait pa pooseblja to, kar potrebuje vsak album tega žanra. Otožna balada predstavlja drugo plat keltske narave, ki dokazuje, da glasbeni predniki niso bili le zapiti veseljaki, plošči pa dodaja “piko na i”.

Nejc Zupančič

Povezani članki: