Hamo &Tribute 2 Love – Pol

Hamo &Tribute 2 Love – Pol

(samozaložba, 2015)

Današnji glasbeni valovi so v veliki večini prepojeni s tujejezično, v večini angleško, “hitovsko” glasbo, ki se menja iz minute v minuto. Domača glasba pa je v večini obsojena na mrtve večerne ure, saj takrat postaje ne ogrožajo svoje poslušanosti, hkrati pa še vedno ustrezajo predpisanim kvotam predvajane slovenske glasbe. Iz zgornjega lahko razberemo  dvoje – ali bodi na polju konkurence boljši od njih ali pa ustvarjaj domačo glasbo, ki bo mikavna za dnevni radijski program. Takšno pot so ubrali tudi Hamo & Tribute 2 Love. Nekateri boste trdili, da gre za skupino, ki igra blues in da slovenščina ni jezik, s katerim bi lahko zajeli veličino glasbe iz delte Mississippija … pomislite še enkrat, resno.

Če je skupina na Dve vsaj okvirno nakazala, da zgornji stavek ne drži, je novi studijski izdelek Pol zadetek v polno. Novi album, ki je v celoti delo skupine, saj je ta na njem ustvarila vse, od oblikovanja naslovnic (album je bil izdan v omejeni nakladi 100 plošč, ki so jih poslikali člani sami) pa do mešanja in produkcije. Novi Pol predstavlja polovico dolžine prejšnjega, namesto šestnajstih nam jih ta ponuja zgolj osem. Čeprav je novi album za polovico krajši od svojega predhodnika, manjša kvantiteta ne prinaša tudi slabše kvalitete. V celoti slovenski blues album ponuja zanimiv vsebinski arzenal. Urbana se sooča s posledicam izgube Urbane, točno tiste kartice, ki nam greni rabo ljubljanskega javnega prevoza. Opevanje avtobusnih tegob pa ni rdeča nit albuma, saj nam slednji že v drugi skladbi razkrije svojo pravo identiteto, blues in opevanje ljubezenskih afer preteklosti sta pač elementarna kombinacija.

Osem kvalitetnih skladb in osem možnosti za izbor najboljše. Posneta materija vas bo brez predaha držala od začetka do konca. Albumov besedni zaklad ne pozna pojma “umetni podaljšek”, termina, ki je splošno razširjen na slovenski glasbeni sceni. Saj veste, tista stvar, ki se znajde na albumu le zato, ker ima izvajalec premalo idej, da bi lahko posnel nekaj, čemur bi se lahko resnično reklo umetnost.

Če so številni mnenja, da slovenščina ni primerna za pisanje globokih besedil, jih ta plošča postavlja pred laž. Hamu in skupini je uspelo tisto, kar so si želeli. S ploščo so našli svoj “slovenski” blues zvok, stanovskim kolegom pa vrgli rokavico, ki dokazuje, da je za pisanje potreben talent in ne skupina piscev, ki opravi vse delo!

 Nejc Zupančič

Povezani članki: