Faith No More – Sol Invictus

(Reclamation Records / Ipecac Records, 2015)

Minila je doba cele polnoletnosti, odkar so se iz zvočnikov cedili zadnji avtorski briljanti velikanov Faith No More, a kdor čaka, dočaka. Leto 2015 je očitno leto prave konstalacije energij, planetov in kreativne srži, da je tudi zasedba, ki je poprej intenzivno burkala alternativno sceno s sedmimi preteklimi presežki, pljunila v roke in rekla: »Dovolj sranja! Čas je za malce prevetritve in dodelav rocka!« Alternativa je bila preteklih nekaj let, iskreno, sicer precej dejavna, a je bilo veliko podhranjenih surogatov, po pričakovanjih pa je že omemba dejstva, da se po izvrstni plošči Album Of The Year za mizo poseda ekipa močnih kreativcev, egov in predvsem stebrov eksistence imena Faith No More. Zmaga je popolna. Luč novega ustvarjalnega sonca je prebila patos skoraj dveh decenij teme, Sol Invictus pa je, kot se Faith No More spodobi, sočen hrustljavi cukrček, ki ga človek težko použije ter prebavi na en mah.

Najprej je očitno dejstvo, da se je petercu iz leta 1997 v studiu pridružil vnovič producent Matt Wallace, a mu po albumih Angel Dust, We Care A Lot ter Introduce Yourself tudi tokrat ni uspelo dominirati za produkcijsko mizo. Zvočni kolaž bolj eksperimentalne ter surove podobe, slednja v marsičem spominja bolj na kombinacijo Tomahawkov ter Mr. Bungla kot spevnim trenutkom FNM iz aktivne MTV ere, je kronano s prefinjenim tonom subverzivi naklonjenega Billyja Goulda. In kakšna je v sami srži plošča Sol Invictus? Dejansko nebrušeni briljant, ki se ne obremenjuje več z všečnostjo in trendizmi preteklih del, je osvobojen vseh glavnih omejujočih faktorjev preteklosti – tako založniške težnje po maksimiranju prodaje kot tudi tisti »in sound«, ki definira čas. FNM so sestopili iz okvirja forme, ki se je na zadnjih treh ploščah začela kristalizirati in kazati kot definicijsko polje zasedbe. Lepe forme, bombastična produkcija, močne vokalne linije, formalizmi in za formo skrita ost sarkazma pa so postali breme naveličanih sozarotnikov, med katerimi je plafon najprej dvignilo vokalnemu wunderkindu Mikeu Pattonu, sporazumno pa so kapitulacijo, hoteli ali ne, podpisali tudi ostali. Sol Invictus je uporniški »fakof« vsem, ki so dvomili, da je po tako dolgi odostnosti prvinskega duha reanimacija starega kadavra nemogoča. Pa še kako prekleto je!

Po uvodnih klavirskih dotikih klavirskih tipk in bobnarskem pritrkavanju se Sol Invictus nakaže kot izgubljeni kozmični člen med izdihom preteklosti in vakuumom nespisane prihodnosti. Sinergija elementalov je popolna in shematska, navdihnjena in sprva previdna, domala tipajoča. Že nadaljevanje s komadom Superhero pa preverja decibelni domet zasedbe iz časov plošče King For A Day ali bolj inteligentne nadgradnje potenciala predstavitvene Introduce Yourself. V celoti je veliko punkizma in energične želje po vnovičnemu dokazovanju svoje testosteronske mesenosti, ki so jo FNM v preteklosti že dokazali. Mike Bordin daje ritmično zaslombo igranju z orientalskimi led zepovskimi formami klaviatur Roddyja Bottuma, prek katerih genijalno plete svojo zgodbo nenadkriljivi Mike Patton, komplimenti pa gredo upravičeno tudi kreativno dodelanemu Jonu Hudsonu na kitari. Billyjevega basa je v celotni mineštri mogoče malce premalo zaznati, a to je šele štart, pa smo že nakocinjeni. Sunny Side Up je krasna baladica, ki bi se lahko postavil ob bok skladbi Cucu For Caca, odprti registri melodike na do stopnje anksioznosti stopnjenvane senzibilnosti pa daje čutiti, da je mojo prefinjenega plesa po robu žiletke žanrskega blendanja še vedno nekaj, v čemur FNM ni para.

Klavstrofobična tesnoba skladbe Separation Anxiety preganja demone polpretekle zgodovine ter zapira še ne zaprta poglavja v javnosti razgaljane intime, ki jo bend tokrat predela v sebi lasten sok novega življenja. To življenje je trdnejše in ekskluzivno namenjeno razbremenjevanju, razelektritvi in potešitvi najprej benda samega in bend v tem kolektivno, to je slišati, bučno uživa ter se ne brzda. Krasni jam session in stopnjevanje medklicev blaznosti kot antipoda prekleto resnemu, a sivemu in monotonemu svetu, se nadaljuje z domala militantnim introm skladbe Cone Of Shame. Odmaknjenost od fizične prezence sveta, poslušalcev, obenem pa swingerski alternativni peting v maniri Mr. Bungle se razpre v goreči lotus seksualno prebujene podobe preporoda, ki za akt drznosti ne potrebuje viagre in stimulasov. Glavna erogena cona je med levim in desnim ušesom! Rise Of The Fall se s karnevalsko preproščino zlovešče prevezanih sinaps vnovič poigrava z nič hudega slutečimi, ki bodo preverjali, ali ni v predvajalniku kak Pattonov kreativni alter ego, saj je faithizmov v celoti prekleto malo, če že kaj. Black Friday je v zgodbi skoraj caveovski pobeg v kakšen Tarantinov film, pri soničnem preigravanju z vzorci pa so fantje odkrili nekaj novega substrata – reče se mu Motherfucker in temačni mamojeb je umazana zver! Zveni kot bi se v zgodbo vmešal Trent Reznor, minimalizem na odmevu slonečega klavirja in bobnov pa se krona vnovič z umazanimi mislimi lepo vokaliziranega infant terriblea Pattona. Kljub EMŠU si Faithi želijo nalepke eksplicitnosti, kakopak. Matador se kot skriti preblisk norega genija zasedbe Tomahawk odreče kitarski dominaciji in s senzualnostjo tako pogrešanega prvega grla zasedbe sestavlja svoje minimalije v pokončni totem funkoidne prezence, ki je lahko kljub ponavljanju in klestenju dodatkov resonantna in večja od življenja. Ne, večja od komatozne nebivajočnosti in smrti, kar z zaključkom From The Dead verbalno ubesedijo tudi Faith No More.

Prekleto! Šele april je, pa že lahko navedem, da imamo album leta, Sol Invictus pa je tisti manjkajoči energijski delec, proton, ki vnovič spodžiga vero v pozitivna presenečenja in sproža verižno reakcijo tako pogrešanega ugodja. Kljub surovosti in namensko nekonvencionalni formi. Luč je premagala temo, življenje je preglasilo smrti in vera se je vrnila, pa čeprav so ji nekateri že z imenom napovedali, da jo ne bo več nazaj. Deficit kreative jim v osemnajstih letih ni za očitati. Esteticizem je tudi tu, prav tako pa debela ost sarkazma, ki napoveduje novo dobo, novo poglavje, nov plato obstoja Faith No More. Upajmo, da ne gre samo za le en pozitivni preblisk, eno iskrico, temveč so požigalci nazaj z neustavljivo željo po še!

(V živo jih boste lahko letos ujeli na Dunaju, v sklopu Rock In Vienna)

Sandi Sadar Šoba

Povezani članki:

Značke: