All Hail Master Satan!

Corpus Christii, Muert, The Stone

28. 4. 2015
Ljubljana / Channel Zero

Sredi vseslovenskega dopustniškega tedna (točneje, v torek, 28. 04. 2015), se je v Ch0, v režiji Dihurčkotov, ustavila črna karavana, ki skrbi, da se po Evropi in svetu razlegajo zvoki obupa, trpljenja, gorja in vsesplošnega navdušenja nad Satanom in njemu podobnimi kreaturami. Obiskali so nas namreč Španci Muert, njih zahodni sosedje (Portugalci, da ne bo pomote), kultni, Corpus Christii in, bivši bratje, srbska black metal institucija The Stone.

Napovedana časovnica je obljubljala koncert prijazen za obiskovalce, ki bi naslednjega dne slučajno morali v službo, tako da je trojka s Kanarskih otokov, Muert, ob napovedani uri zasedla oder in začela v klub klicati obiskovalce, Princa teme (Satana, ne Janeza Janšo) in ostale peklenščke (tiste prave, z rogovi).

Trojka, ki obstaja od leta 2010, se je po težavah v postavi (basiste so menjali kot stare gate), očitno ustalila, saj so letos med nas poslali svojo vizijo satanističnega black metala, ki so ga zapakirali v album Ahul Xaxo. Le-ta je, za razliko od prvenca (Mysteriorum Prophanationis Sepulcralis, 2012) odpet v španščini (prvenec je v angleščini), sama glasba pa se ne spreminja. Black metal, ki vam je/bo všeč, če vam je všeč taka glasba, sicer boste pa malo pogledali, pomigali z glavo, šli po pivo in najbrž ven na cigaret.  Fantje, ker so pač black metalci, ne komunicirajo kaj dosti s publiko, tudi premikajo se ne kaj dosti po odru, glasba pa kot rečeno, drveči, glasni, nihilistični (žal tudi precej generičen) black metal, v besedilih pa se, standardno, navdušujejo nad pokopališči, pogrebi, smrtjo, Satanom, požigi … in se hudujejo, ker je naša, razvita vrsta tako zavozila svet in planet na katerem živimo. Korekten začetek večera, pred kar številno publiko (katere štavilo je sicer tekom nastopa upadalo), najbrž pa bodo fantje še kar nekaj časa obsojeni na vlogo prvih predvozačev … razen, če ne bo kakšnega premika v glavi in glasbi.

Naslednji nastopajoči so, seveda, čisto druga (v bistvu prva) liga. Kultni portugalski Coprus Christii, po treh letih spet v naših logih! Band, ki je od leta 1998 naprej med nas poslal sedem albumov, na katerih lepo, mediteransko, zapakira in po svoje odigra variacijo na temo drugi val black metala, in mu vdihne toplino (od pomanjkanju boljše besede), ki jo skandinavski bandi nočejo, ne morejo, ali pač ne znajo. Ne moremo reči, da je glasba Corpus Christii topla (saj pravim, od pomanjkanju boljše besede), morda prej peklensko vroča (skandinavska verzija black metala je pač ledeno hladna), niti ne moremo trditi, da so fantje odkrili toplo vodo v okviru žanra, vsekakor pa so našli svojo glasbeno nišo, kjer surovi, grobi, hitri in kaotični black metal servirajo na svoj način, in čeprav njihova glasba človeku, ponavadi, ne paše ob vsakršnem razpoloženju, je v primeru, da je človek prave volje, ta glasba res pravi kotiček miru in pobega pred ponorelim svetom, ki človeku omogoča, da, kljub agresiji, ki buta iz odra, ali pač iz domačih zvočnikov, najde minuto časa zase in se zave svoje ničevosti v primerjavi z večnostjo. Mater, moram začeti pisati krajše stavke.

Skratka: Corpus Christii so lepo polnemu klubu uprizorili pravoverni black metal koncert, iskreno pokazali, da verjamejo v glasbo, ki jo igrajo, se publiki tudi zahvalili za obisk (in iz tega naredili malo šalo, saj se black metalci pač ne zahvaljujejo), pozvali publiko, da je stopila čisto do odra, in iz neposredne bližine začutila njihovo surovo energijo. Mislim, da so odigrali ene tri komade (dva so ziher) z zadnje plate PaleMoon (2015), ter še lepo predstavili dosedanjo diskografijo, ki razen malo drugače (manj kaotično, bolj umirjeno) zveneče Luciferian Frequencies (2011), med ljudstvo stresa jezo, gnus, mizantropijo, agonijo in splošno razočaranje nad stanjem sveta in stvari. Zvok primeren, publika tudi (kot je rekel Nocturnus Horrendus, ne rabite opletati z lasmi, le bližje stopite), med komadi je black metal pač stvar osebne perspektive, med pavzami smo se z vzkliki in aplavzom bandu vedno zahvalili za korektno izvedbo, in kot je skoraj vedno ob takih nastopih, je le-ta minil prehitro, tako da bomo vsekakor tudi naslednjič, ko fantje pridejo v naše kraje, lepo romali na njihov nastop. Morda pa je bil to njihov namen, kdo bi vedel?

Kot zadnjič pa so nas odpihnili (začeli so kar nekaj minut pred napovedanim časom, kar je po svoje pohvalno) kultni The Stone, ki pod tem imenom nastopajo od leta 2001 in na Balkanu (pa i šire), zaradi svoje brezkompromisne drže, uživajo kultni status, in so garancija za dober koncert, ki je praviloma tudi dobro obiskan. Tudi tokrat je bilo tako. Band, ki v svoji glasbi združuje prvine slovansko/poganskega black metala z nihilizmom in mizantropijo, je, kot ponavadi, samozavestno zasedel oder, pevec, z obrazom skritim za črno najlonko je takoj nakazal, da jih boli kurac za svet, kot ga poznamo, in začel se je napad na vsa možna čutila, slušna, vidna in tista, ki stvari le čutijo, ne pa prijemajo, in to napad, ki se ni ustavil, do konca nastopa. Besedila, ki dokazujejo pravo balkansko zaničevanje norm in vsega, kar je splošno sprejeto, ob podpori razgibanih riffov, ki hkrati trgajo živce in kosti, ter človeka zazibljejo v stanje astralne zamaknjenosti, so nas tudi tokrat popeljala v drugačno sfero razumavanja black metala, ker smo lahko kot v hipnozi spremljali več kot korekten nastop, ki je, plast po plast lupil vse zlagano, grdo in hinavsko s tega sveta, dokler nismo obstali vsak pred svojim bistvom, kjer smo si morali, hote ali nehote, ne glede na to, kaj smo videli, pogledati v oči, in si priznati, da bi bil svet precej drugačen kraj, ako bi le vsi sledili načelom, ki ne zagovarjajo nič drugega, kot iskreno bistvo brez poziranja pred svetom. Pizda, danes mi neki ne grejo kratki stavki od rok.

Trip totalen, v moji glavi in najbrž v glavah vseh, ki so bili tega večera na koncertu, videli smo no-bulshit nastop banda, ki itak ne tolerira sranja, in to tudi jasno (in glasno) pove, pokaže in odigra. Ko je bilo vsega konec (saj ni treba poudarjati, da prehitro) smo lahko na poti domov razmišljali, kako bomo čez par let svojim otrokom poskušali dopovedati, da je včasih treba iti do ekstrema, da se vidi čisto bistvo sveta, brez pozerskega sranja … to bo kar velik zalogaj …

Rok Erjavec

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.