Wovenhand – Refractory Obdurate

(Glitterhouse / Deathwish Records, 2014)

Milenijski človek se je dokončno odmaknil od boga ter izgubil strah, spoštovanje ter skrenil s poti kreposti na pot grešnosti, bolj kot greh mesa pa svoje začinja greh misli. Prav slednji, kronan z dobršno mero spozabe, se prebuja in prihaja po dobrem letu v valovih na površje ob preverjanju valovne dolžine in miselnih, čutnih frekvenc, s katerimi se tisti pravi zanesenjaki pripravljaj(m)o na vnovični obisk  in odrsko pridigo kakovosti ter svetopisemskih evangelijskih naukov z zasedbo Wovenhand, katere prvi in osrednji človek je razvpiti posebnež z globjim uvidom v svet in dušo človeka. David Eugene Edwards je glasbenik in misionar, ki prebuja v sleherniku, če je veren, agnostik ali ateist, globoke impresije, saj se lirični in glasbeni valovi sofisticirane vneme in želje po spoznanju in katarzi krasno vtirajo v slušne vode že od devetdesetih let dalje, od prvega stika z zasedbo 16 Horsepower, samo globlje in globlje z intenzivnim ter izvirnim artizmom malce drugačnega neo-folka, gospela in bluegrassa, predihanega s post-punkerso temačnostjo z zasedbo Wovenhand dalje. Dodajte dramaturško dobro izpeljanim šestim predhodnikom obet nadgradnje bibličnega gneva z interpretacijo teološko obarvane razprave Sinners in the hands of an angry God, spisano izpod prstov britanskega teologa iz dobe kolonializma ter, tako kaže, pevčevega prednika po krvi in priimku, Jonathana Edwardsa. Rezultanta je izdelek, s katerim streže bend novo dozo ekstremne gorečnoti, bolečine in dušne iskrenosti, ki ne dovoljuje polovičarstva na izvedbeni strani kot tudi ne na strani slušeče publike.

Refractory Obdurate ni plošča za zabavo in sproščanje. Bližje je definiciji boja med Davidom in Golijatom, naporu in emocionalni pretresljivosti, dramilu, konfliktnosti in izzivu, vabilu k soočanju z lastnimi demoni in angeli – brez posrednikov in vnaprej ponujenih odpustkov. In ta teološki obračun se izvaja na založbi, katere soustanovitelj je prvo  grlo zasedbe Converge, Jacom Bannon! Niti ne tako čudno, saj je že po prvem posluhu jasno, da je sedmi plošček zasedbe Wovenhand mišičast, fizično naporen postpunkerski izlet po stranpoteh neo-folka, karkoli že ta pojem predstavlja. Refractorx Obdurate je heavy mentalna mešanica nefiltriranih emocij, aluzij na tematiko etike, obenem pa perfidno hlapljivi niz glasbenih kodov in skritih sporočil, ki se nadgrajujejo od slišanega, videnega in prebranega v nove dimenzije in višje epohe zavedanja.

Od prvega skoka v srž s  po Korziki dišečo skladbo Corsicana Clip je jasno, da se v celoti navideznega miru odvija divji ter tesnobni boj za obstanek. Ekstremno nabite akustične kitare se v zgornjih plasteh lepo penijo z okusno distorzijo, mišičavi in fizični bobni pa lepo sovpadajo z ravno prav efektiranimi vokali. Edwards se tokrat namensko odpove purizmu akustike ter vnovič poseže po močnejših konturah sugestivnih odjekov, popačenj, ki se ob izteku dogajajo domala tako, kot v alternativnih samorefleksijah nam znane in domače zasedbe Moveknowledgement, a na povsem wovenhandovski način. Masonic Youth gradi na bolj repetitivnem, domala šamanskem razbiranju simbolov, s tesnobnim verzom »This darkness does not want me/ It refuses to hold me,« pa se Edwards brez rezerv spravi v obračun s seboj, svojimi strahovi, norostjo in tesnobnimi bipolarnimi gnevnimi šepeti iz ozadja. Po lahkotnem uvodu nastopi čiščenje z agresijo, skoraj sufijski obrat pa se s skladbo The Refractory vrne na bolj znana tla wovenhandovskega poigravanja akustike z godali in suspenzom čiste stopnjevane dinamike. Funkcionalni pogovor Edwardsovega avtoritativnega samoizpraševanja se krasno komplementira z res zgoščenimi kitarami Chucka Frencha, ekspresivna ritmika Garrisonovih bobnov pa se preliva v krasne fraktale močnega zvoka, ki kanon človeške ničevosti nadaljuje s pomenljivim in navidez pop punkersko sproščenim in razelektrenim Good Shepardom, nato Salome zapleše z glavo Janeza Krstnika v naročju svoj diabolični post-punkerski ples eklektike in klavstrofobično zgoščene plejade zvoka. Wovenhand ponavljajo podobne momente kot na razvpitem prvencu, a s svežo dozo zanosa ter bistveno več mogočnosti poigravanja z momenti Erosa in Tanatosa. Rustikalni, domala srednjeveški King David se z odjekom biblijske pripovedi o kralju vseh Hebrejcev, kontrast pa pade v res sonic youthovskem izlivu radiofonije in umazane indie rock metrike skladbe Field Of Hedon. Takoj zatem pomiritev. Obdurate Obscura zveni skoraj doorovsko, morrisonovsko, preplet domala arabesknih bobnov in orientalske lestice pa se sklepa v pridigarski naraciji sugestivno močnega Edwardsa. Meditacija o mejah naše domišljije, o temnih sencah, o igri razkrite luči idej, ki se z božanskim sijajem zlahka skriva v debelih plasteh prividov, je domala psihedelična, meglena in poetična igra besed ter pritrkavanja po strunah kitar. Agresivno podkrepljeni Hiss je precej bolj neposreden in militantno razprt v bolj decibelno razgrajaški del spektra. Ko mislite, da stvari dojemate, se zgodi vnovič bolj orientalski El-bow, s katerimi se obskurna igra luči in senc božanskega krasno sklene.

In kakšen je sklep vsega skupaj? Vsekakor so Wovenhand s ploščo Refractory Obdurate pokazali, da je poleg krovne resnice dano na videnje in čutenje še več alternativ, razsredičeni človek pa potrebuje varni pristan v svojem lastnem sebstvu. V srcu in mislih izrečeni dialog z bogom ali hudičem je po Edwardsu dolžnost slehernega posameznika, ne videti in ne vedeti pa ne odrešuje in ne odvezuje nikogar krivde. Postali smo senca samih sebe in v razosebljenem svetu preobilja manjka dušne esence. Na vrnitev k slednji poziva tudi denverski četverec, ki bližnjic in instantov ne izbira. Vse je napor in v naporu pokora si lahko obetamo boljši jutri, ki je še prekleto daleč, ne glede na vse pa poslednji sodbi ne uide nihče. In tu sedmi izdelek zasedbe presunljivo efektivno funkcionira v vsej svoji plejadi različnosti zvoka, ki se sklicuje na dobro znane korene pretklosti, prefinjeno, udarno, subtilno in efektivno preprosto obenem. Refractory Obdurate je plošček, ki ga mora sleherni ljubitelj kakovostne, malce zahtevnejše glasbe, enostavno imeti na svoji polički dobre glasbe ter ga večkrat spustiti prek slušnih vodov v svoje nevronsko vozlišče, ki vodi do centra čistega Bivam!

(Wovenhand bodo skupaj z Marriages nastopili v Kinu Šiška, 22. aprila 2015)

Sandi Sadar Šoba

 

Povezani članki:

Značke: