Soen: Iskrenost na prepihu neustavljivih sprememb

Martin Lopez, Lars Åhlu - Soen

Švedska je dežela, kjer se porajajo izjemne glasbene energije. Po Opeth in Beardfish ter številnih potentnih progresivnih imenih se na podiju progresive zadnjih pet let dobro ustoličujejo Soen. Ne gre samo za superzvezdniško zasedbo, ki se z glasbenim pedigrejem sklicuje na Opeth, se je sklicevala na Death, Sadus, vmes pa še na zasedbo Willowtree, temveč je bend, ki dviga zadnjih nekaj let za seboj kar precej prahu. Zavoljo hitrih menjav. Najprej je zasedbo zapustil basist Steve DiGiorgio, eden prvih nosilnih stebrov zvezdništva v zasedbi. Na njegovo mesto je vstopil Stephan Stenberg. Ena zadnjih šokantnih sprememb je bil odhod kreativnega kitarskega guruja zasedbe, nadarjenega Joakima Platbarzdisa, čigar vrzel sta morala po odhodu zapolniti kar dva nova člana. V tem kratkem času so si za pas opasali dve plošči. Po razdvojenih kritikah prvenca Cognitive, ki je kritikom na jezik in pero podajal trivialno razvidne asociacije na zasedbo Tool je prišel lani na plano Tellurian – plošča, ki se s poglabljanjem v vsesvetno bit in esenco posveča temeljnim kriznim vprašanjem človeške duhovnosti in smisla. In ta je likovno podkrepljena z močno impresijo mehiškega slikarja Joseja Luisa Lopeza Galvana, ki z nosorogom, ki prazni skledo človeških kosmičev, postavlja na tnalo obdelave prav človeški razkol z naravo in svojim bistvom. Iztočnic za pogovor pred koncertom na Metelkovi je bilo obilo, tokrat pa so nas Soen pustili še bližje v svoj turnejski osebni prostor, saj so se samo za redke izbrance smela odpreti vrata turnejskega avtobusa. V slednjem smo za mizo sedli z bobnarjem, idejnim gurujem zasedbe Matinom Lopezom ter novim članom zasedbe, mladim nadarjenim multiinštrumentalistom Larsom Åhlu ter se prepustili trenutnemu navdihu in diktatu misli.

Martin Lopez: Lepo mesto imate. Všeč mi je Ljubljana.

Ste imeli z jutranjim prihodom v Ljubljano dejansko dovolj časa za oglede mesta? Vreme ni bilo najboljše …

Martin Lopez: Po prihodu smo morali po večurnih tonskih vajah še jesti, tako da si nam mesta ni uspelo ogledati.

Poudariti moram, da sem resnično vesel in počaščen, da vas vnovič gostimo v Ljubljani. Pred leti ste že spoznali oder Kina Šiška, kjer ste nastopili s Paradise Lost, sedaj pa se srečamo pod okriljem klubske atmosfere alternativno drugačne Metelkove. Kakšno je bilo občutje prvič v Sloveniji in kakšna so pričakovanja benda ob vnovičnem obisku Slovenije?

Martin: Zadnjič smo bili tukaj deležni res enkratnega vzdušja in res je bil eden tistih koncertov, ki se jih radi spominjamo. Nato smo odigrali svoje na festivalu MetalDays v Tolminu, po teh nekaj letih pa smo sklenili, da je napočil trenutek, da ljudem, naši publiki, dostavimo naš samostojni nastop skupine Soen in ne da v zgolj 40 minutah predstavimo samo majhen košček naše glasbe.

V teh nekaj, slabih petih letih sta se nanizala dva celovečerna albuma, kar je precej materiala, ki ga lahko predstavite ljudem. Kako pa glede na doslejšnje koncerte ocenjujete potek tokratne samostojne turneje po Evropi?

Lars Åhlund: Doslej je bilo vse samo enkratno …

Martin: Izjemno tudi zato, ker poslušalci dejansko poznajo vsa besedila in zato so naša pričakovanja presežena z vsem – tudi s toplim sprejemom. Čutiti je, da gre skupina v pravo smer in zato se lahko ljudje z našo glasbo povezujejo emocionalno, čustveno na način, ki ga resnično nismo upali pričakovati, tako smo tega lepega presenečenja res veseli ter se veslimo nadaljevanja – tudi bodočih albumov – ter bomo videli, kam nas pot vodi dalje.

Osebno bi lahko potrdil, da se je možno z albumom Tellurian lažje poistovetiti kot s predhodnikom, ploščo Cognitive. Lažje je vzljubiti samo strukturo, besedila in tisto glavno osrednjo nitjo, ki jo lahko pri sebi vsak sam izbira. Kaj je bila idejna smernica, ki ste jo želeli pri Tellurianu izpostaviti Soen?

Martin: Enostavno je boljši album. Cognitive je bil naš prvenec in takrat smo še polno raziskovali naš glasbeni domet, naše polne potenciale. Takrat smo bolj raziskovali in preizkušali sebe v glasbenem smislu, prav tako pa nismo imeli na voljo toliko časa, kot smo si ga vzeli pri Tellurianu. Na slednjem smo po vseh teh vajah in medsebojnem spoznavanju bili precej bolj samozavestni pri določanju tega, kaj lahko naredimo v luči najboljšega kot skupina. Na prvencu nismo vedeli, kaj lahko naredi Joel najbolje, nato Stephen … Tokrat smo vedeli, kakšne so naše dejanske zmožnosti, zato je album čutiti kot nekaj precej bolj življenjskega, živega, organskega. Cognitive je bil v tem oziru precej bolj temen in surov. Tellurian je bolj naraven in zato tudi precej bolj pozitiven, se bolj osredotoča na emocije in melanholijo, Cognitive pa je puščal na plan tisto bolj temno plat vzdušij.

Cognitive je brskal po individualnem, po zavedanju, po tem, kako posameznik pušča sled v svetu. V tej osami je lahko refleksija posameznega na svet zelo hladna, osamljena, temačna, pri Tellurianu pa prehajate dosledneje na družbeni nivo in je na nek način tudi izrecna kritika sodobne družbe, mar ne?

Martin: To je bilo potrebno narediti, saj bi bilo glede na fakt, kakšen je svet, neresno ta hip ustvarjati glasbo, ki poje o cvetju in ljubezni. Družba je ta hip dejansko popolno zavožena, svet je v kurcu, ljudje so sužnji valut ter finančnih sistemov in niti ne mislimo, ne razmišljamo več o našem pravem bistvu, o nas samih. V tem pogledu ne gre za našo neposredno pridigo in poduk, temveč poskušamo na svoj način opraviti s tem ter na tak način izraziti naše mnenje, kaj je narobe in kaj potrebuje popravljanje.

Je bila ta smernica vnaprejšnja, namenska, ali je do nje prišlo med samim procesom dela, ko ste sedli za mizo in primerjali idejne zasnove za Tellurian?

Martin: Ni bilo vnaprej kalkulirano, da bo izid takšen. V teh nekaj letih se je zgodilo precej stvari in danes reagiramo na dražljaje okoli drugače kot smo pred parimi leti. Ko gre za glasbo, potem vemo kam nas ideje nosijo, glede na rif, ritem ali težo same skladbe pa se verzi sami razkrivajo. Lirika se pri nas vedno razvija na osnovi glasbe. S te plati je Tellurian precej bolj jezen od plošče Cognitive, bolj resničen, bolj človeški. Ni preigravanja, skrivanja v goščavah nerazumnega. Gre bolj za pet posameznikov, ki si želi skupaj ustvarjati prelepo glasbo, obenem pa zagrizti v srž tega, kar se dogaja v svetu.

V teh nekaj letih je bilo opravljenih tudi nekaj res močnih menjav osebja. Zadnja velika sprememba, ki je številne pokirala, tudi mene osebno, da Kim ni več del zasedbe in da ga na odru s Soen vsaj tokrat ne bomo videli. Kaj je razlog temu?

Martin: Razlog je v tem, da se je moral posvetiti osebnim zadevam in sestopiti, se umakniti. Sedaj imamo zato spremenjeno zasedbo. V bend je vstopil Lars Åhlund, ki skrbi za klaviature, dodatna tolkala, vokale in kitaro ter vse tiste majhne nianse vmes.

Soen z dodatkom one man banda …

Lars: (smeh) Tako nekako …

Kako pa sam gledaš na to izjemno priložnost, ki se ti je ponudila?

Lars: Res mi je zabavno igrati s Soen, ker so res super zasedba za dodajanje tekstur. Ne samo, da so prisrčni ljudje, temveč so vsi tudi ekstremno podkovani glasbeniki. V zasedbo sem vstopil pred osmimi meseci, imel priložnost vaditi s Kimom in nato primerjati to pri delu z Marcusom (Jidellom, novim kitaristom zasedbe op.p.). Marcus je resnično na novo predelal komade in vse se tako lepo ujema ter sklepa v celoto.

Kako pa ste se našli? Je bil za prvi stik kriv kdo od skupnih znancev ali je bila dejansko razpisana avdicija?

Lars: Stephena poznam že precej časa in on je stopil v stik z menoj.

Martin: Nekajkrat smo se dobili in preizkusili medsebojno kemijo, že po nekaj vajah pa je postalo jasno, da je Lars pravi človek za to, kar počnemo. Biti v bendu je večplastna stvar, saj se moraš s človekom ujemati tako na osebni kot glasbeni ravni. Pri vseh novih članih čutim tisto prepotrebno sinergijo, zato se res veselim nadaljnjega dela, pisanja novih materialov. Lars je izjemen, nato pa je tu tudi Marcus Jidell na kitari in oba sta fantastična glasbenika in res je enkratno, da imamo v našem arsenalu toliko pravih orožij za še boljše pisanje glasbe ter ustvarjanje.

Pa ste že začeli z novim ciklom ustvarjanja bodoče tretje plošče?

Martin: Malce pa res. Določene zasnove se že izrisujejo in res se veselim nadaljnjega dela ter obdelave idej.

Ovira za poglobitve v to materijo je turneja, ki poteka. Se bo turneja zavlekla do aprila ali celo do maja?

Martin: Sklep turneje je 4. aprila v Španiji in nato bomo začeli s poskusnim snemanjem demo posnetkov, samo toliko, da vidimo, ali stvari funkcionirajo in tako se bo začelo delo na novi plošči.

Kdaj je potlej pričakovati naslednika plošče Tellurian? V istem tako kratkem razmiku? Že v dveh letih?

Martin: Težko napovem. Če bi bilo to odvisno od založbe, bi pritiskali, da ploščo posnamemo že jutri, kar je nerealno. Želimo si, da bi bilo nadaljevanje boljše od Telluriana in po le treh ali petih segmentih se sluti, da se pripravlja nekaj boljšega, mora pa stvar dokončno dozoreti, tudi na vajah, do te stopnje, da bomo vedeli, da gre za dostojno nadaljevanje Tellurianu.

Vas pričakovanja založbe kakorkoli omejujejo? Pritiski so lahko razlog pada kvalitete, če v neprekinjenem nizu prehitro izdajate albume in bi ti dejansko izhajali vsako leto alidve, prihajalo pa bi do izgorevanja idej ter benda.

Martin: V poslovnem smislu bi bilo to vsekakor pametna poteza, a mi smo se odločili igrati progresivni rock, kjer pa je poslovna plat ali tovrsten mindset na precej nizki ravni. Kar počnemo, počnemo zato, ker to ljubimo in res obožujemo glasbo, ki jo igramo, denarja pa v tem, iskreno, ni. Ostaja samo strast in ljubezen do ustvarjanja, zato bi bilo prehitevanje in gonja za zaslužkom dejansko nesmiselna. Če se odločiš za to zvrt glasbe, moraš enostavno biti iskren v tem, kar počneš. Drugega enostavno ni.

Omenil si progresivno plat glasbe, ki jo igrate. Obenem ne morem mimo dejstva, da se vam ob bok za primerjavo postavlja zasedbo Tool, ki je svoj lastni progresivni izraz kalila do mere, da so označeni ne samo kot bend, temveč, tako si se nekoč sam izrazil, za samostojni žanr, zvst, razred zase. Kako se počutite, da vas konstantno primerjajo z bendom, ki je vse začel na takšen način, s Tool?

Martin: Primerjava s Tool je pravzaprav prijetna, saj so res izjemen bend in dejansko so bend, zaradi katerega moraš biti sam izjemen, da si jim lahko zvočno podoben.

Pa ste bili s strani Tool že deležni kakršnegakoli odziva?

Martin: Ne še. Kar sem želel povedati je to, da ne moraš biti izjemno dober, izvrsten, da zveniš kot Metallica, moraš pa biti izjemno inteligenten, da spišeš glasbo, ki v spomin prikliče Tool. S tega zornega kota, s tega gledišča me primerjave s Tool nikakor ne motijo, temveč sem jih dejansko vesel, seveda pa to v šali uporabimo precej pogosto tudi sami. (smeh)

Intelektualna struktura pri vas vsekakor prihaja do izraza, saj so strukture, besedila, matematika ritma in melodika morda res spominjajoča na Tool, to pa ni nikakor psovka ali slabost …

Martin: Se popolnoma strinjam.

Morda stremite po kakšnih novih izzivih in smernicah, ki se jih ta hip že dotikate, pa to svet še ne ve? Stremite k temu, da bi se razvili v nekaj popolnoma drugačnega, samosvojega?

Martin: Zaenkrat ne, ker res uživamo v tem, kar ta hip počnemo. Radi imamo miks kompleksnih ritmov, etničnih vzorcev, starodobnih metal rifov,  klaviature in lepe vokale. V našem talilnem loncu se vse meša na tak način, kot se in ne pravim, da bomo delali vedno enako. Lars in Marcus sta fantastična glasbenika, ki nama bosta nedvomno dala novo dimenzijo, nove iztočnice za nadaljnje delo, drugačne teksture. Različne odtenke zvočne pastele.

Za sklep intervjuja namenjam sklepno misel vama osebno. Kaj je tisto, kar bi rada sporočila našim bralcem in fanom v Sloveniji?

Lars: Ta je pa zahtevna.

Martin: Ostanite enostavno zvesti samim sebi.

Lars: Dodal bi, da dajte priložnost glasbi.

Martin: Ne samo glasbi, temveč pravi glasbi in ne manufakturnim izdelkom brez esence ter nalepkam. Ne dovolite si, da vam vsilijo okus. Razvijte ga sami – s poslušanjem, ustvarjanjem in razmišljanjem o glasbi. Vesel bom tudi, da se srečamo na koncertih, kot je današnji, saj je to edina pot razvoja. Bend mora igrati veliko koncertov, biti na turneji, garati, da razvije svoj lastni izraz ter da raste.

Sandi Sadar Šoba

 

Povezani članki:

Značke: