Scorpions – Return To Forever

(Sony Music Germany, 2015)

Leta 2010 je iz štaba skupine kot strela iz jasnega udarila novica, da je po petinštiridesetih letih prišel čas slovesa in da bosta plošča Sting in the Tail ter njena promocijska turneja zadnji. A načrti o upokojitvi so kmalu postali stvar preteklosti, saj je skupina že naslednje leto izdala ploščo Comeblack, ki je poleg moderniziranih verzij starih uspešnic vsebovala tudi izbor priredb, ki so zaznamovale čas vzpona skupine. Bližajoča se 50. obletnica obstoja skupine pa je naznanila čas za novo turnejo in album. Čeprav se je slednji začel kot projekt, v sklopu katerega so člani želeli zgolj dokončati nekatere ideje iz svojih »zlatih časov«, se je iz njih kmalu razvila cela plošča Return To Forever .

Uvodna Going Out With A Bang s svojim famoznim naslovom in rabo elementov »texarkanskega« rocka, značilnega za bradati trio ZZ Top, napoveduje zanimiv začetek potovanja v preteklost. A ime ostane zgolj ime, saj nam skladba več kot refrena (z nekaj vmesnimi vrsticami) enostavno ne more ponuditi. Grenak okus uvoda nedvomno popravi We Built This House. Energična skladba, ki opisuje kako je skupina svojo kariero zgradila kot hišo, tudi po nekajkratnih poslušanjih še vedno zveni sveže. Radiju prijazna Rock My Car je še ena tistih, kjer refren in nepotrebni spremljevalni vokali predstavljajo večino skladbe. House Of Cards je tipična »škorpijonska« balada značilna za obdobje po plošči Crazy World in njeni Wind Of Change. Z All For One se plošča končno prične vrteti v pravo smer, ki pa še vedno ne more pobegniti šabloni zadnjih dveh desetletij. Rock ‘N’ Roll Band, Catch Your Luck And Play, Rollin’ Home in Hard Rockin’ The Place nas namreč zopet prevzamejo z občutkom, da smo vse to že slišali. Eye Of The Storm je zopet ena od klasičnih rock balad. Zmes prvinskega rock n’ rolla in modernosti, ali enostavno The Scratch, je najšibkejša skladba na albumu. Ponavljajoče se praskanje po strunah bolj spominja na Dustyja Hilla, ki ima slab dan kot pa na pesnitev skupine kova the Scorpions. Gypsy Life predstavlja popolni zaključek navadne izdaje albuma, saj se tu skupina spet vrne v vode, ki ji v njenih zrelih letih najbolj ležijo. Pisanje spevnih balad, ki kljub množičnemu ponavljanju ostajajo sveže, zagotovo ni mačji kašelj. Razširjena izdaja ponuja tudi nekaj dodatnih skladb. Med množico podobnih  melodij izstopa le Dancing With The Moonlight, ki jo je skupina premierno predstavila že na svoji zadnji akustični plošči, MTV Unplugged – Live In Athens iz leta 2013.

Album kot celota ne predstavlja mejnika, ki bi odprl novo poglavje v zgodovini skupine. Po petih desetletjih Klaus in bratovščina resnično nimajo več česar za dokazovati. Ciniki bodo morda ploščo označili kot poceni prodajo neuporabljenih izdelkov. Scorpions so skupina, ki po petih desetletjih še vedno deluje sveže in nič ne kaže, da bi se brzeči vlak nameraval ustaviti.

Kljub močni podobnosti s svojimi predhodniki, je plošča vredna vsaj poskusnega poslušanja. Če ste vnet oboževalec skupine in vestno zbirate vse, kar je skupina izdala, je to nedvomno izdelek za vas, če pa skupino poslušate bolj rekreativno, je obisk koncerta bistveno bolj priporočljiv, kot samo poglobljeno poslušanje albuma.

Nejc Zupančič

Povezani članki:

Značke: