Ko LizZard iz Oza prekosi čarovnijo zasedbe Soen

Soen

22. 3. 2015
Ljubljana / Channel Zero

Pazite, po čem stremite in kaj si želite – nekako tako bi začel predstavitev nedeljskega psihedeličnega popotovanja v intimni atmosferi kluba Channel Zero na Metelkovi, kamor so se le par let po prvem spustu v Kinu Šiška ter nato tolminskem desantu na MetalDays vrnili švedski progresivci s toolovskimi koreninami, skupina Soen. Pravzaprav so bili prav oni glavni faktor koncertnega privlaka, ki je v nedrje majhnega, a karakternega kluba zvabil množico ljubiteljev kompleksnejših ritmov in melodike tako s te kot tudi južne strani meje na praktično prvi pomladni dan. Pričakovanja so lahko kočljiva stvar. V kolikor je razlog zgolj in samo kljukica ob tem, da ste si želeli ogledati zvezdniško zasedbo, ki s pedigrejem sega v Opeth, Amon Amarth, pa Willowtree ali progresivnim ljubiteljem metala prav tako znano zasedbo Avatarium, potem je bil nedeljski koncert nuja in ne stvar izbire, je pa res, da svoj levji delež grenkega priokusa pri omembi imena Soen nosi predvsem konstanta kritike, da so Soen zgolj Tool derivat in da posnemajo artizem ameriških mojstrov na precej preprost, simplificiran, morda preveč neposredno evidenten ter prozaični način. Sam se kritike vzdržujem, je pa radovednost gnala tudi mojo dušo v alternativni hram kulture, da bi se ušesa in duša naužila, kakopak, perfekcije.

In slednja je prispela že s prvo zasedbo. Francosko mestece Limoges lahko na zemljevidu Francije iščete kar nekaj časa, a iz kraja na jugozahodu Francije, skozi katerega poteka tudi svetovno znana romarska pot Santiago de Compostelo, veje še kaj drugega kot duh umirjenosti in preteklosti. LizZard so neoprogresivci v pravem smislu prenovljenega pojma, kot power trio s psihedelično substanco pa ponujajo predvsem močno in jasno, lucidno linijo perfekcije. Z osmimi leti staža so energična Katy Elwell za bobni, sanjavi William Kniox na šeststrunskem basu in izjemni Mathieu Ricou na kitari ter vokalu spletli prav posebno kemijo, ki se evidentno izkazuje na obeh studijskih ploščah, albumih Out Of Reach ter na lani izdanem nadaljevanju z imenom Majestic, je pa res, da je bila slednja do nedelje na naši strani Alp precejšnja neznanka. Koncertno uverturo so LizZard namenili zadnji plošči. Že po parih taktih skladbe Aion je jasno, da gre bend na vse ali nič. Perfektne teksture kristalno čistih, dobro podkrepljenih kitar, mastni basovski podtoni v ozadju in predvsem kot švicarska ura natančni bobnarski neusmiljeni udarci ob opne, s katerimi da Katy vedeti, da je kos tudi težkokategornim konkurentom na moški strani novodobnega prog metala, so stalnica, s katero se plete čarobna nit vse globlje zagledanosti in ljubezni na prvi posluh v zasedbo. LizZard nosijo v svojem glasbenem genomu izročilo alternative devetdesetih, bolj kot Tool pa v sredici utripa konglomeratno srce A Perfect Circlov z dodatki Gojire, Meshuggah, Radioheadi, King Crimsoni ter Porcupine Tree. Energetki nivo po krasno spletenem venčku kar treh skladb (Aion, Bound ter inštrumentalu The Roots Within) v eno samo kompaktno celoto prebudi val navdušenja med publiko, ki suvereni nastop primerno nagradi z iskrenim in gromkim aplavzom. Dobra sinergija se nadaljuje z umazano teksturo težkokategorne, domala post grungerske tektonike skladbe Colour Blind, ki na trenutke spomni na Staind, po igranju z looperji pa Mathieu lepo vpelje v večer presenečenj prvi singel zadnje plošče, skladbo Vigilent. Nizanje kitarskih linij prek osnovne organske matrice se vrši naravno, neprisiljeno in organsko, nič manj navdihnjena pa ni niti druga polovica seta, ki je namenjena starejšim, a nič manj potentnim materialom. The Orbiter reže s funkoidno masivnostjo globoko in udarno (toolovsko, če že hočete). Seksi igrivost vseh glasbenih elementalov na sicer tesno nagnetenem odru ne gravitira k statiki, saj LizZard krasno izžamejo sleherni atom prostora in eklektičnega potenciala skrbno selekcionirane elektronike. Twisted Machine zaorje v novejše brazde eteričnega domala baladnega psihedeličnega štiklca Just Breathe, po nežnih nanosih subtilne kitare pa se izvrstno ogrevanje src in misli sklenez izjemno mastnostjo skladbe Falling To Zero, s katero je nivo pričakovanja za nadaljevanje vsekakor višje kot je bilo morda ob samem štartu. Po tako masivni uverturi se dejansko upravičeno vprašamo, ali bo Soen ratalo vse strasti in želje dokončno nasititi.

Po polurni menjavi opreme na odru (mimogrede: po izvrstnem koncertnem garanju se LizZard ne zanašajo na roadije in opremo najprej znosijo z odra, nato pa se kot pravi prodajalci, ki so svoj arsenal glasbe tudi nepripravljenim uspešno prodali že z odrskim nastopom brez rezerv spravijo še za klop glasbenih proboljškov in si dejansko vzamejo čas za navdušene fane! Prav to bi bila lahko prava šolska ura za vse slovenske ali vsesvetne zvezdnike, ki mislijo, da zadošča zgolj posneti ploščo in se šlepati na renome preteklosti!) se koncert po zatikajoči se uverturi predvidljivega nasnetega intra le nadaljuje. Po samo petih letih uradnega obstoja (zasedba naj bi svojo pot začela sicer že leta 2004), se za pasom po novem kvinteta najdeta dve zelo turbulentni plošči, albuma Cognitive in po kakovosti precej nadgrajeno nadaljevanje z albumom Tellurian, po številnih menjavah predvsem na basu pa so se zgodile tudi nekatere neslutene spremembe. Soen stopajo po novem na oder v pomlajeni in dopolnjeni zasedbi, kar pa številne nepripravljene preseneti je dejstvo, da na mesto Kima Platzbarzdisa (slednji je pred kratkim zasedbo očitno dokončno zapustil zavoljo »osebnih razlogov in družinskih obveznosti«) odrsko vrzel zapolnjuje po novem Marcus Jidell, nadarjeni progresivni kitarist, ki je svoj čas brusil talent pri Candlemassih, službuje pa tudi v lastni zasedbi Avatarium. Najmlajši član zasedbe je v ozadju odra za klaviaturami in tolkali skriti večstranski talent Lars Åhlund, sicer najmočnejša aduta zasedbe pa sta poleg Stefana Stenberga na basu nežni in urejeni Joel Ekelöf na vokalu ter glavna zvezda večera, gospod Martin Lopez za bobni. Samozavestni štart z nosilnim adutom zadnje plošče, singlom Tabula Rasa, da vedeti, da ni vse tako perfektno, kot bi si želeli. Porušeno ravnovesje kitar in skoraj neslišnega Joelovega vokala, premalo basov in domala monitorska mono prezenca servirajo zahtevnejšim avdiofilom prvi hladni tuš. Po dolgotrajnih pripravah bi moral biti že uvodni spust adrenalinsko doživetje, tako pa pred nabito polnim Ch0 iz zvočnikov zahrumi precej manj eterične substance. Na odru se zasedba očitno ne zaveda zvočne slike pod odrom in sicer dobro planirana odrska koreografija teatraličnih gibov prvega grla zasedbe sovpada z igrano vživetostjo na prvi mah pri vseh ostalih delih zasedbe. Med slednjimi se oči številnih fiksirajo predvsem na izvrstni dinamiki zelo površno ozvočenega Lopeza, ki daje na odru od sebe polni odmerek truda. Kljub poraznemu zvoku številni obiskovalci padejo v svoj trip že zavoljo dejstva, da stojijo na odru prog zvezde svetovnega kalibra, v ušesih pa jim odzvanjajo sicer dobro naučeni verzi o obračanju novega lista na svetu, ki je že zdavnaj izgubil deviško nedolžnost ter zapada v brezna korupcije in materialnega kot tudi duhovnega propada. Gologlavi Joel koketira s prvimi bojnimi linijami, ko nič popravljeni izlet v svet prvenca s skladbo Delenda pričara ob predpostavki popravljenega zvoka solidno matematiko zasedbe Tool z dodatki. Soen zvenijo tako, kot bi na Tool matrico nasneli mešanico Maynardovih vokalov z dodatki etno spevnosti Serja Tankiana. Nežni melasni baladni preliv senzualnih vokalov se v godlji tonskega mojstra zasedbe izgublja in bledi, nič manj pa ni v ozadju slišati tudi klaviaturskih podkrepitev, s pritiskom na plin distorzijsko začinjene skladbe Ennui pa se matematika zvočno suhoparne in oskrunjene pripovedi ne ravno najbolj slavno nadaljuje. Z dvigi črne zastave in oznanitvi impozantne zvezdniške teatralike, ki pušča v mislih in srcu precej mešane občutke. V osnovi sicer seksipilni Canvas je tanjši od filtracije Lateralusa prek Nintendo seta, sinergija med bendom in levjim deležem publike pod odrom pa se vseeno začuda ohranja na solidni ravni (če seveda publika svojih orgazmičnih krčev navdušenja ni hlinila v maniri prvovrstnih porno div). Kuraman lomi ledino s približno istim, le rahlo popravljenim ugrezom, po sicer dobro odigranem etno matematiziranju inteligentno začinjene skladbe Fraccions pa se izštevanka večera približuje kulminaciji. Void bi potreboval popolno ravnotežje glasbenega centra, a namesto tega prihaja do nenamerne disperzije elementalov v smer frustriranja zvočnih puristov, toolizmi na potenco pa s skladbo Savia dobijo sklep uradnega dela večera. Marcus zamenja svoj stratocaster za impozantnejši Gibson, v prvih linijah pa mu z improviziranim solom poskuša parirati tudi mladi up zasedbe Lars. Kaj hočemo – po Kimovem odhodu sta na odru namesto ene kitare potrebni dve … Po precej medlem, trpkem klicu po dodatkih se zgodi zvočni preobrat z očitno precej popravljenim zvokom. The Words in sklepni katarzični Pluton dajo malce balzama v razbolela ušesa in večer se sklene – hitro, brez popolnega olajšanja v duši in mislih nakopičenih tenzij ter teženj po dotiku srži Popolnosti.

Ne iščem dlake v jajcu, obenem pa ne pristajam na gnile kompromise. Po videnem in slišanem bi osebno predlagal predvsem menjavo osebja za mešalnim pultom zasedbe Soen, saj so zvezde večera svoje delo, odštevši zvok, opravili solidno in v skladu s standardi koherentnega odrskega nastopa ter predstave za manj zahtevne. Škoda, saj Tellurian po kakovosti in nadgradnji predhodnika Cognitive daje dovolj esence za pravo eterično popotovanje v neznano, ki pa je z motnjami v fluidnosti somnične prezence tokrat ni bilo možno. Precej več metafizike in prave kemije smo bili deležni pri izvrstnem uvodnem trojčku iz dežele galskega petelina, ki je suvereno in brez rezerv serviral to, kar se od prvovrstnega progresivnega ali neoprogresivnega benda dejansko pričakuje. »LizZard so ‘zownali’ Metelkovo!« je misel, s katero se lahko popolnoma strinjam, Soen pa želim več sreče drugič. Niso dovolj samo zveneče reference na preteklost in trivialni imaginarij tega, kar naj bi Tool kot bend in Tool kot žanr zase prinesli glasbenemu svetu. Pod površjem zahtevne metrike in inteligentnih besedil se skriva tudi krepki odmerek mističnega, dušnega in neizrekljivega, ki ga zgolj golo posnemanje ne more priklicati iz idej v prakso. Potrebno je tudi malce magije in popolni zvok, obojega pa je v nedeljo v Ch0 krepko primanjkovalo.

Tekst: Sandi Sadar Šoba
Foto: Branka Resnik

Povezani članki:

Značke: ,